Jedro

Ker obstoj zapisnika iz drugega odstavka 14. člena ZZKat ni izkazan, je pogoj za ugotovitev dokončnosti meje sporne parcele po določbah 100. člena ZENDMPE.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave K. z dne 22. 1. 2003 (1. točka izreka) in odločila, da meje zemljišča parc. št. 70/2 k.o. ... niso dokončne (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se pri tem sklicuje na določbe 100. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE, Ur. l. RS, št. 52/2000 in 87/2002 – SPZ) in 14. člena Zakona o zemljiškem katastru – ZZKat (Ur. l. RS, št. 16/74 in 42/86). Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da je treba ugotoviti, da je meja parc. št. 70/2 k.o. ..., ki je preštevilčena parc. št. 72/2 k.o. . .. II (dvorišče 21 m2), dokončno določena že na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna dne 18. 6. 1983. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka vložila zahtevo, da se ugotovi dokončnost meje po 100. členu ZENDMPE, za takšno ugotovitev pa morajo biti po mnenju sodišča prve stopnje kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, sicer takšne ugotovitvene odločbe ni mogoče izdati.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V celoti ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je jasno, da je meja parcele št. 70/2 k.o. ... postala dokončna z osnovanjem k.o. ... in v zvezi s postopkom izdelave zemljiškega katastra za k.o. ... (nova izmera) in z upoštevanjem 100. člena ZENDMPE. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v ponovno obravnavo in odločanje, podrejeno pa razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka in prizadeta stranka – A.A. na revizijo (prej pritožbo) nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, sodba prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodbo izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V tem primeru je sporno, ali je meja parcele št. 70/2 k.o. ... dokončna v smislu določbe prvega odstavka 100. člena ZENDMPE. V določbi drugega odstavka 100. člena ZENDMPE je določeno, da se meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku, postopku izdelave zemljiškega katastra (nove izmere) ali v postopku prenosa mej v naravo po podatkih zemljiškega katastra po ZZKat, štejejo za dokončne meje, če so določene s koordinatami zemljiško-katastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo, in če iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki.

9. Sporna meja je v tem primeru določena v postopku parcelacije dne 16. 4. 1983 po določbah ZZKat, o čemer je bila izdana odločba GU Obalne skupnosti K. z dne 30. 5. 1983, ki je postala pravnomočna dne 18. 6. 1983, kar niti ni sporno. Sporno pa je, ali je bil postopek izveden v skladu s 27. in 14. členom ZZKat, glede na to, da v elaboratu, ki izkazuje postopek delitve zemljišča parc. št. 72/2 k.o. ... II (sedaj parc. št. 70/2 k.o. ...), ni ugotovitvenega zapisnika, kot ga je določal 14. člen ZZKat. 10. Drugi odstavek 27. člena ZZKat, je določal, da se posestne meje s parcelacijo zajetih in novo osnovanih parcel ugotovijo in zamejničijo v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah 14. do 17. člena ZZKat, pri čemer se v mejnem ugotovitvenem postopku ugotovijo in zamejničijo mejne točke na posestnih mejah parcele s soglasjem vseh navzočih lastnikov oziroma uporabnikov (prvi odstavek 14. člena ZZKat). Po končanem mejnem ugotovitvenem postopku uradna oseba, ki je vodila postopek, sestavi ugotovitveni zapisnik, ki ga podpišejo vsi prizadeti lastniki oziroma uporabniki (drugi odstavek 14. člena ZZKat).

11. Ker torej obstoj zapisnika iz drugega odstavka 14. člena ZZKat ni izkazan, je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da ni izpolnjen pogoj za ugotovitev dokončnosti meje sporne parcele po določbah 100. člena ZENDMPE.

12. Revizijsko sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljene tožbene ugovore tožeče stranke, ki jih tožeča stranka ponavlja v reviziji (prej pritožbi), da je treba ugotoviti, da je meja parc. št. 70/2 k.o. ..., ki je preoštevilčena parc. št. 72/2 k.o. ... II (dvorišče 21m2), dokončno določena že na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna dne 18. 6. 1983. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da je namreč v obravnavanem primeru tožeča stranka vložila zahtevo, da se ugotovi dokončnost meje po 100. členu ZENDMPE, za kar pa morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, sicer takšne ugotovitvene odločbe ni mogoče izdati, kar pa tožeča stranka ni izkazala oziroma dokazala.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih opredelilo. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana. Ker revident v reviziji ponavlja tožbene ugovore, do katerih se je prvostopno sodišče pravilno opredelilo, se Vrhovno sodišče v tej sodbi do drugih revizijskih ugovorov, ki za odločitev v stvari niti niso pomembni, ne opredeljuje posebej.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.