Jedro

Tudi če bi tožnik z ugovorom o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede obsega nelegalne gradnje uveljavljal poseg v svojo nepremičnino, sodišče ugotavlja, da je neutemeljen. Toženka je svoje ugotovitve glede obsega nelegalne gradnje oprla na številne listine, ogled objekta ter zaslišanje strank, ter jih tudi ustrezno obrazložila. Tožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da brez primerjave s projektom, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, resničnega dejanskega stanja ni mogoče ugotoviti, ugotovitev inšpektorice ni uspel izpodbiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo A.A. izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje na zemljiščih parc. št. 1755/2 in 1755/3, obe k.o. ..., in sicer prizidka tlorisne pravokotne oblike s streho na terasi, ki je izveden na J obstoječega stanovanjskega objekta, mansarde tlorisa pravokotne oblike, ki je izvedena nad pritličjem na JV delu obstoječega stanovanjskega objekta, vključno s stopniščem s podestom, ki je dozidano ob JV fasadi mansarde objekta, terase tlorisa pravokotne oblike, ki je izvedena nad obstoječo ploščo na južnem delu obstoječega stanovanjskega objekta in nadstreška s stekleno kritino in kovinsko konstrukcijo, tlorisa nepravilne oblike, ki je izveden nad parkiriščem ob SV fasadi mansarde in nad stopniščem ob JV fasadi mansarde, vse navedenih dimenzij. Naložila ji je, da takoj po prejemu odločbe ustavi njeno nadaljnjo gradnjo (1. točka izreka) in da jo v roku 3 mesecev po vročitvi te odločbe odstrani ter vzpostavi prejšnje stanje (2. točka izreka), saj se bo v nasprotnem primeru začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo z denarno kaznijo (3. točka izreka). Za objekte so bile na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrečene prepovedi (4. točka izreka), poleg tega pa še odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da stroškov postopka ni (6. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik kot lastnik zemljišč parc. št. 1755/2 in 1755/3, obe k.o. ..., na poziv inšpektorice pisno navedel, da je investitor gradnje predmetnih objektov njegova mama A.A. da so se dela izvajala postopoma, nekaj v letu 2007, nekaj pa v letu 2008. To je v pisni vlogi potrdila tudi A.A. Toženka je dejansko stanje med drugim ugotovila tudi na podlagi PGD za adaptacijo stanovanjskega objekta z dozidavo in nadzidavo, ki ga je 2008 izdelalo podjetje ..., in ogleda z dne 27. 3. 2012. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka je ugotovila obseg predmetne gradnje ter da zavezanka za gradnjo obravnavanih objektov ni pridobila gradbenega dovoljenja, ki bi ga morala imeti. Pri tem se sklicuje na 3. člen ZGO-1, ukrep pa utemeljuje na 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Pritrjuje ugotovitvi toženke, da je bil obstoječi stanovanjski objekt po pridobitvi gradbenega dovoljenja dozidan, nadzidan in tudi spremenjen v gabaritih. Glede pritožbenega očitka, da ni navedeno, od kod so povzeti gabariti in lociranost posameznih posegov, se upravni organ druge stopnje sklicuje na prilogo zapisnika z dne 27. 3. 2012, in sicer na skico objektov, iz katere izhaja natančna izmera posameznih delov in njihova lega. Skico ocenjuje kot natančno in pregledno in ugotavlja, da vsebuje vse potrebne podatke. Zavrača ugovor, da tožnik ni prejel fotokopij dokumentov iz spisa Občine Piran, ki so priloga zapisniku z dne 22. 10. 2012, z ugotovitvijo, da so to kopije delov vodilne mape in načrta arhitekture, ki ga je za tožnika izdelalo podjetje ... d.o.o. in ki jih je tožnik vložil na Občino Piran za izračun komunalnega prispevka, kar kaže na to, da tožnik s temi listinami nedvomno razpolaga, tudi sicer pa so mu bile s strani prvostopenjskega upravnega organa posredovane z dopisoma z dne 26. 3. 2012 in 10. 4. 2013. Ugotavlja, da nadstrešek presega dimenzije, ki jih določajo Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost in sedaj veljavna Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil PGD iz leta 2008, na katerega se sklicuje inšpektorica izdelan, ko so bila dela že izvedena in sicer zgolj po maminem spominu, kaj predstavlja osnovni objekt in kaj je kasneje adaptirano. Tožnik pa ne razpolaga z gradbenim dovoljenjem, niti s projektom, na podlagi katerega je bil pred leti stanovanjski objekt zgrajen. Dokumentacije tudi ni mogoče dobiti v arhivih. Tožnik meni, da bi bil ta projekt skupaj z gradbenim dovoljenjem izhodišče za ugotovitev glede velikosti prvotno zgrajenega objekta in kasnejših adaptacij. Listine, na katere se sklicuje inšpektorica, so le dokaz o vsebini projektne dokumentacije, ki je bila predložena upravni enoti kot priloga k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja in občini za odmero komunalnega prispevka, ne dokazujejo pa, kaj je bilo zgrajeno pred tem in kaj po tem. Poleg tega iz odločbe ni razvidno, ali so posegi, navedeni v izreku odločbe, povzeti iz dokumentacije, pridobljene na občini Piran, ali po dejanskem stanju ter ali se ti skladajo. Tožnik navaja, da mu fotokopije dokumentov, ki so bile priloga zapisniku z dne 22. 10. 2012, niso posredovane, obveščen je bil le, da se lahko z njimi seznani na sedežu inšpektorata, ki se nahaja v Kopru, sam pa prebiva v Portorožu. Za vpogled bi moral torej opraviti pot v razdalji 40 km v obe smeri, kar je nesprejemljivo in nezakonito. Zato meni, da ni bil seznanjen z vsemi dokazi v spisu, kar je v nasprotju z načelom zaslišanja stranke, posledično pa mu tudi ni bila dana možnost, da se seznani in izreče o vseh dokazih, na katere se opira izpodbijana odločba. Pri tem se sklicuje na 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Priloga zapisnika z dne 27. 3. 2012 je tudi fotokopija skice stanovanjskega objekta, ki pa je nerazumljiva, nečitljiva z očitno popravljenimi podatki izmer in gabariti, domnevno adaptirani deli objekta pa so prikazani le v skici in ne ustrezajo dejanskemu stanju. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, odločbi upravnega organa prve stopnje in upravnega organa druge stopnje odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži, naj tožniku plača stroške postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik se je predmetnega postopka udeleževal kot lastnik zemljišč parc. št. 1755/2 in 1755/3, obe k.o. ..., na katerih se nahaja nelegalna gradnja.

V zadevi ni sporno, da tožnik ni bil investitor predmetne nelegalne gradnje, pač pa je bila to A.A., na katero se tudi glasi izpodbijana inšpekcijska odločba. Zato je imel tožnik v predmetnem postopku zgolj status stranskega udeleženca.

Po prvem odstavku 43. člena ZUP stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec v inšpekcijskem postopku, ki se vodi zoper drugega inšpekcijskega zavezanca kot investitorja nedovoljene gradnje, lahko varuje le svoje pravice in pravne koristi, tudi če je nedovoljena gradnja izvedena na njegovi nepremičnini.

Zato lahko tožnik v tem upravnem sporu uveljavlja le ugovore, s katerimi uveljavlja posege v svojo pravico in pravno korist, ki mu gre kot lastniku nepremičnine, na kateri se nahaja nedovoljena gradnja. Ne more pa uspešno uveljaviti ugovorov, s katerimi varuje zgolj pravice in pravno korist inšpekcijske zavezanke. Tožnik bi na primer lahko ugovarjal, da bi se z izvršitvijo inšpekcijskega ukrepa poseglo v njegovo nepremičnino in podobno.

Iz tožnikovih tožbenih ugovorov pa ne izhaja, da bi tožnik z njimi uveljavljal posege v svojo pravico in pravno korist, ki mu gre kot lastniku zemljišča. parc. št. 1755/2 in 1755/3, obe k.o. ...

Tudi če bi tožnik z ugovorom o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede obsega nelegalne gradnje uveljavljal poseg v svojo nepremičnino, pa sodišče ugotavlja, da je neutemeljen. Toženka je svoje ugotovitve glede obsega nelegalne gradnje oprla na številne listine, ogled objekta ter zaslišanje strank, ter jih tudi ustrezno obrazložila. Tožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da brez primerjave s projektom, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, resničnega dejanskega stanja ni mogoče ugotoviti, ugotovitev inšpektorice ni uspel izpodbiti.

Glede na to, da ni sporno, da je kopije vodilnih delov mape in načrta arhitekture PGD iz septembra 2008 izdelalo podjetje ... d.o.o. po naročilu tožnika, ki jih je nato priložil vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja in vlogi za izračun komunalnega prispevka, ter da je bil nato tudi večkrat pozvan, da si navedene listine lahko vpogleda na sedežu upravne enote, ni utemeljen tožnikov ugovor o kršitvi načela zaslišanja stranke. Ker tožnik ne navaja, da se posegi, navedeni v izreku odločbe, ne skladajo z dejanskim stanjem, sodišče ni presojalo ugovora, da iz odločbe ni razvidno, ali so povzeti iz dokumentacije, pridobljene na občini Piran, ali po dejanskem stanju.

Sodišče še pripominja, da je iz vpisnika ugotovilo, da isto odločbo, kot je izpodbijana v tem upravnem sporu, pred tem sodiščem izpodbija tudi inšpekcijska zavezanka A.A. in se vodi pod opravilno št. III U 272/2013. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.