Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da gre za osebo nemške narodnosti, ki je pred 4.12.1948 živela v tujini, lojalnost pa ni bila dokazana, gre za osebo, ki se ni štela za jugoslovanskega državljana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 21.5.2001. Tožena stranka je z navedeno odločbo potrdila odločbo Upravne enote L. z dne 20.12.1999. Organ prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovil, da se R.R., rojen 9.2.1881 v L., ni štel za jugoslovanskega državljana. Imenovani je bil državljan bivše Kraljevine Jugoslavije z domovinstvom na dan 6.4.1941 v takratni občini L. Pred 4.12.1948 je živel v tujini. Bil je nemške narodnosti. Ker tožnik ni dokazal lojalnosti pravnega prednika, se je organ prve stopnje oprl na domnevo lojalnosti. Tožena stranka je navedla, da ni sporno, da je Raimond Ranzinger bival v tujini pred 4.12.1948. Njegova nemška narodnost je dokazana z listinami in sicer s popisom prebivalstva leta 1931 (materni jezik nemški), originalni seznam Nemcev v Fondu - Nemški konzulat v Ljubljani, izpis Nemcev iz Ljudskega popisa z dne 31.7.1941 in rekonstrukcija seznama članov Kulturbunda za Ljubljano. Tožena stranka ne dvomi v verodostojnost zbranih podatkov. Te podatke je organ prve stopnje upravičeno uporabil kot dokaz o nemški narodnosti. Tretji pogoj iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ izhaja iz članstva v nacistični organizaciji Kulturbund. Tožniku je bilo omogočeno, da dokazuje lojalnost svojega očeta. Predložil je dve izjavi prič. Predlagal je zaslišanje prič, vendar podatkov o njihovem prebivališču ni predložil. Tožena stranka je presodila in ocenila vse dokaze, ki so bili predloženi. Zaključila je, da tožnik ni bil uspešen pri dokazovanju lojalnosti očeta.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ne izpodbija, da je bil njegov oče v tujini pred 4.12.1948. Zaključek tožene stranke o njegovi nemški narodnosti temelji na listinah, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Ljubljane in Arhiv Republike Slovenije: popis prebivalstva za leto 1931, kjer je kot materin jezik naveden nemški jezik, na podlagi originalnega seznama Nemcev v Fondu nemškega konzulata v Ljubljani in izpis Nemcev iz Ljudskega popisa z dne 31.7.1941 ter na podlagi rekonstrukcije seznama članov Kulturbunda za Ljubljano. Podlaga te ugotovitve so tudi podatki iz obtožnice javnega tožilca za Mesto Ljubljana z dne 16.11.1945. Tožena stranka je navedla, zakaj se šteje, da je bil imenovani nemške narodnosti, navedla je tudi razloge, zakaj je uporabila podatke oziroma listine Arhiva RS. Navedla je razloge, zakaj je tem podatkom sledila. Sodišče prve stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na navedene razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi (2. odstavek 67. člena ZUS).

Tožnik ponavlja razloge, ki jih je navedel v pritožbi proti odločbi organa prve stopnje. Na te ugovore je tudi tožena stranka že odgovorila. Sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je navedla tožena stranka. Tožnik je bil zaslišan in pozvan, da predloži dodatne razloge tudi o narodnosti očeta in da predloži podatke o pričah, ki jih je predlagal za zaslišanje in da navede njihove naslove. Tega ni storil. V tožbi je ponovil dokazni predlog z zaslišanjem istih prič in tudi v tožbi ne ponuja njihovih naslovov. Tožena stranka se je opredelila do vseh dokazov, ki jih je zbral organ prve stopnje, ki jih je ponudil tožnik ter zaključila, da je bil imenovani nemške narodnosti. Tožnik ni ponudil nobenih konkretnih dokazov, ki bi dokazovali drugače. Breme dokazovanja je na njegovi strani. Tožnik je imel možnost, da dokaže lojalnost svojega pokojnega očeta. Ni dokazal obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Prav tako ni ponudil navedb in dokazov o ravnanju pokojnega očeta, ki bi izpričevali lojalnost (narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in ni dokazal obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovali domnevi nelojalnosti). Bil je zaslišan, ponudil je tudi pisni izjavi M.D. in njene hčerke A.M. Pri tem pogoju (lojalnost) je predlagal zaslišanje prič, vendar podatkov o pričah ni dopolnil z njihovimi naslovi, teh naslovov niti ne navaja v tožbi. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da ni dokazal kontinuiranega lojalnega ravnanja očeta. Tožena stranka je zato pravilno vzela za podlago svoje odločitve domnevo nelojalnosti.

Ocenila je pisni izjavi obeh prič, da izpričujeta pomoč R.R. iz prijateljskih in sosedskih nagibov. Tožena stranka je pravilno zaključila, da tožnik ni dokazal obstoja okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Razlogi sodbe so v nasprotju z listinami v spisih. Naslovi M.D. in njene hčerke M.A. so bili v spisu. Ni znano zakaj ni bil izveden dokaz z njunim zaslišanjem, čeprav je bilo to zahtevano in predlagano. Pravni prednik tožnika je bil v tujino izseljen. Ni bil oseba nemške narodnosti, poročil se je v L., kupil tovarno v L. in v L. živel kot špediter. Listine, ki so bile uporabljene, ne morejo predstavljati verodostojne listine. Ne gre za zakonito priznano zbirko listin. V sodbi gre za ponavljanje stališč tožene stranke, ne pa za objektivno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), velja za državljane Republike Slovenije po tem zakonu, kdor je po sedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične Federativne Republike Jugoslavije in je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva s konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva, pa do smrti, oziroma do časa, ko se ugotavlja državljanstvo. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28.8.1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48 - ZDRŽ. Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) je v 1. odstavku 39. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) je v novem 2. odstavku določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tako morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji, predvsem pa dejstvo, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljanstva.

Po presoji pritožbenega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja za razlogi, s katerimi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljila svoje odločitve. Pritožbeno sodišče ne dvomi v presojo o tem, da so izpolnjeni vsi kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstev, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana. Tožnikov oče je bil v tujini pred 4.12.1948, pri tem pa niti ni pomembno, iz kakšnih razlogov se je nahajal v tujini. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta navedla, zakaj se kot dokaz o nemški narodnosti štejejo uporabljene listine. Navedene listine so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko uporabljene kot dokaz. Gre za arhivsko gradivo. Pavšalen pritožbeni ugovor, ki ugovarja verodostojnosti teh listin, zato ni utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnik zaslišan in pozvan, da predloži dodatne dokaze o narodnosti svojega očeta in o njegovem ravnanju, ki bi izpričevalo njegovo lojalnost. Predložene dokaze (pisni izjavi obeh prič) je tožena stranka presodila, presoja obeh predloženih dokazov je skladna z vsebino predloženih izjav. Tisti del obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik ni predložil podatke o pričah, se ne nanaša na M.D. in njeno hčerko M.A., temveč na druge priče, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, vendar na poziv tožnik ni navedel njihovih naslovov. Izvedba teh dokazov niti ni bila možna. Postopek zato ni bil kršen. Materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve sodbe.