U-I-192/03

13. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Združenja najemnikov Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopata Tanja Šarec, predsednica Združenja, in pooblaščenec mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, ter Katje Oraže in Antonije Marije Tejkal iz Ljubljane na seji dne 13. maja 2004

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 173., 174. in 175. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 25. člena, četrtega in petega odstavka 26. člena, 27. člena, 28. člena, prvega odstavka 29. člena, 32. člena, 33. člena, prvega odstavka 87. člena, drugega, tretjega in četrtega odstavka 90. člena, tretje alineje prvega odstavka 91. člena, tretje, sedme, osme in devete alineje 94. člena, 98. člena, 99. člena, 3., 5., 7., 9., 10., in 11. točke prvega odstavka ter petega odstavka 103. člena, četrtega odstavka 104. člena, 106., 108. in 109. člena, četrtega odstavka 112. člena, četrtega odstavka 116. člena, prvega, petega, osmega in devetega odstavka 118. člena, drugega odstavka 124. člena, drugega odstavka 195. člena ter prvega in četrtega odstavka 196. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03) se zavrže.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 54., 62., 63. in 63.a člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91 - popr., 21/94, 23/96 in 1/2000) se zavrne.

4.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 22. do 38. člena, tretje alineje 44. člena, 47. člena, osme alineje prvega odstavka 53. člena, 56. in 61. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91 - popr., 21/94, 23/96 in 1/2000) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Združenje najemnikov Slovenije (v nadaljevanju Združenje) izpodbija prvi odstavek 25. člena, četrti in peti odstavek 26. člena, 27. člen, 28. člen, prvi odstavek 29. člena, 32. člen, 33. člen, prvi odstavek 87. člena, drugi, tretji in četrti odstavek 90. člena, tretjo alinejo prvega odstavka 91. člena, tretjo, sedmo, osmo in deveto alinejo 94. člena, 98. člen, 99. člen, 3., 5., 7., 9., 10., in 11. točko prvega odstavka ter peti odstavek 103. člena, četrti odstavek 104. člena, 106., 108. in 109. člen, četrti odstavek 112. člena, četrti odstavek 116. člena, prvi, peti, osmi in deveti odstavek 118. člena, drugi odstavek 124. člena, 173., 174. in 175. člen, drugi odstavek 195. člena ter prvi in četrti odstavek 196. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 - v nadaljevanju SZ-1) ter SZ-1 kot celoto. Izpodbija tudi 22. do 38. člen, tretjo alinejo 44. člena, 47. člen, osmo alinejo prvega odstavka 53. člena, 54. in 56. člen ter člene 61 do 63a Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ). Predlaga, naj Ustavno sodišče pobudo obravnava na javni obravnavi.

Združenje navaja, da določbe prvega odstavka 25. člena, četrtega in petega odstavka 26. člena, 27. člena, 28. člena, prvega odstavka 29. člena, 32. in 33. člena SZ-1 ne omogočajo najemnikom stanovanj, da bi lahko vplivali na odločitve lastnikov stanovanj, ki jih ti sprejemajo na podlagi navedenih zakonskih določb, ter pri tem zatrjuje, da lastniki s svojimi odločitvami lahko posegajo v pravice najemnikov stanovanj, pri čemer najemniki zoper tako ravnanje lastnikov stanovanj nimajo na razpolago nobenega učinkovitega pravnega sredstva.

Izpodbijanim določbam 25., 27., 29., 32. in 33. člena SZ-1 Združenje očita, da so v neskladju z 2. členom Ustave, z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) in s 1. členom prvega Protokola k EKČP.

Določbi četrtega in petega odstavka 26. člena in 28. člen SZ-1 sta po navedbah Združenja v neskladju z načelom enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker najemnikom ne dajeta enakega pravnega sredstva, kot jih ima lastnik stanovanja v odnosu do drugih lastnikov pri sprejemanju določenih odločitev v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe.

3.Določbo prvega odstavka 87. člena SZ-1 Združenje izpodbija v povezavi z določbo 109. člena SZ-1. Zatrjuje, da ta določba v neskladju z načelom pravne države (2. člen Ustave), načelom enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), z določbo 33. člena Ustave in z določbo 1. člena prvega Protokola k EKČP ukinja možnost podedljivosti oziroma prenosa najemnega razmerja, ker uvaja obvezni javni razpis tudi za primere iz 109. člena SZ-1 in ker omejuje krog oseb, ki lahko po najemniku nadaljujejo najemno razmerje. Smiselno Združenje tudi opozarja, da bi se vprašanje obveznega javnega razpisa lahko pojavilo tudi v primeru, ko bi se najemnik moral preseliti v drugo nadomestno stanovanje na podlagi 106. člena SZ-1 oziroma ko bi na podlagi 110. člena SZ-1 eden od razvezanih zakoncev ostal po razvezi v stanovanju.

4.Določbo 90. člena SZ-1 Združenje izpodbija, ker meni, da v neskladju z določbami 2., 14., 15., 22., 23., 33., 35., 36., 38., 87., 120. in 155. člena Ustave omogoča vsem lastnikom neprofitnih najemnih stanovanj (in ne samo tistim, ki so opredeljeni v 87. členu SZ-1), da vsakih 5 let preverijo, ali najemnik še izpolnjuje pogoje za neprofitno najemnino in jo ob neizpolnjevanju teh pogojev lahko spremenijo v tržno.

Pobudniki opozarjajo na to, da iz Zakona samega niso razvidni pogoji za neprofitno najemnino. Ker je tržna najemnina stvar dogovora strank, Združenje opozarja, da takšnih določb v praksi ne bo mogoče uresničiti. Zakonska ureditev naj bi bila tudi v neskladju z določbami 6. in 14. člena EKČP in 1. člena prvega Protokola k EKČP. Tudi glede tega člena SZ-1 Združenje svoje trditve o neskladnosti izpodbijane zakonske določbe z Ustavo povezuje z določbami 106., 109. in 110. člena SZ-1, pri čemer pri teh zakonskih določbah posebej poudarja neskladnost zakonske ureditve z določbami 2., 33. in 155. člena Ustave. Šlo naj bi za najemna razmerja, sklenjena po uveljavitvi SZ-1, ki imajo svoj temelj v prej sklenjenih najemnih razmerjih.

Pobudniki določbi tretjega odstavka 90. člena SZ-1 očitajo, da je v neskladju z določbami 2., 87. in 120. člena Ustave, ker določa, da se neprofitna najemnina spremeni v tržno po merilih in postopkih, ki so določeni v podzakonskem aktu.

5.Združenje izpodbija določbe tretje alineje prvega odstavka 91. člena, sedme in osme alineje 94. člena ter sedme točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, ker meni, da so navedene zakonske določbe zaradi obveznosti, ki iz njih izhajajo za najemnike, in zaradi sankcioniranja nespoštovanja teh obveznosti v neskladju z določbami 2., 8. in drugega odstavka 14. člena ter 35. in 36. člena Ustave. Izpodbijana zakonska ureditev pa naj bi bila v nasprotju z 8. in 12. členom EKČP.

6.Določbama tretje alineje 94. člena SZ-1 in 99. člena SZ-1 Združenje očita neskladnost z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena in s 36. členom Ustave ter z 8. členom EKČP in s 1. členom prvega Protokola k EKČP. V zvezi z določbo tretje alineje 94. člena SZ-1 posebej opozarja, da lahko lastnik stanovanja na njeni podlagi vstopi v oddano stanovanje nenapovedano in kadarkoli, proti volji najemnika. Združenje zatrjuje, da je v neskladju z istimi določbami Ustave in EKČP ter 1. členom prvega Protokola k EKČP tudi 9. točka prvega odstavka 103. člena, ki sankcionira nespoštovanje prej navedenih zakonskih določb.

7.Določbi devete alineje 94. člena SZ-1, ki najemniku stanovanja nalaga, da stanovanje vzdržuje v obsegu, kot ga določajo normativi iz ustreznega pravilnika, očita neskladje z določbami 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 87. in 120. člena Ustave, ker obveznosti najemnika niso razvidne že iz samega zakona. Glede določbe 3. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, ki sankcionira nespoštovanje te najemnikove obveznosti, pa Združenje navaja, da je v neskladju z 8. členom EKČP in 1. členom prvega Protokola k EKČP.

8.Izpodbijani določbi 98. člena SZ-1, ki določa pravice najemnika do povrnitve vlaganj v najeto stanovanje, Združenje očita neskladje z določbami 2. člena, drugega odstavka 14. člena in 33. člena Ustave ter s 1. členom prvega Protokola k EKČP, pri čemer opozarja na ureditev obsega povrnitve vlaganj.

9.Združenje zatrjuje, da je 5. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1, ki določa kot odpovedni razlog način uporabe stanovanja, ki krši temeljna pravila sosedskega sožitja ali huje moti druge stanovalce, zaradi načina določanja teh kršitev v neskladju z določbami 2., 19., 34. in 87. člena Ustave. Ta zakonska določba je po navedbah Združenja v neskladju z 8. členom EKČP in s 1. členom prvega Protokola k EKČP. Deseti in enajsti točki prvega odstavka 103. člena SZ-1, ki sankcionirata najemnikov neprevzem ali neuporabo najetega stanovanja, Združenje očita neskladnost z določbami 2. člena, drugega odstavka 14. člena in 33. člena Ustave ter z določbami 8. člena EKČP in 1. členom prvega Protokola k EKČP.

Glede 11. točke prvega odstavka 103. člena Združenje zatrjuje, da je v neskladju z 32. členom Ustave in s 5. členom EKČP.

10.Določbo petega odstavka 103. člena SZ-1, ki dopušča odpoved najemnega razmerja najemniku neprofitnega stanovanja, če ima sam ali njegov zakonec (oziroma oseba s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti) v lasti primerno stanovanje ali stanovanjsko stavbo, Združenje izpodbija, ker naj bi bila v neskladju z določbo 33., 78. in 153. člena Ustave, z 8. in 14. členom EKČP, z določbo 11. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71, Uradni list RS, št. 35/92 - v nadaljevanju Pakt ESKP) in z določbami 30. in 31. člena I. in II. dela ter členom e in i V. dela revidirane Evropske socialne listine (Uradni list RS, št. 24/99, MP št. 7/99 - v nadaljevanju MESL). Združenje izpodbija tudi 108. člen SZ-1, ki sicer določa izjemo od odpovednega razloga iz petega odstavka 103. člena SZ-1, pri čemer smiselno zatrjuje enake razloge za zatrjevano neskladnost z Ustavo in mednarodnimi akti.

11.Določbi četrtega odstavka 104. člena SZ-1, ki občini dopušča, da v primeru dolgotrajne nezmožnosti plačila najemnine in drugih stroškov najemnika preseli v drugo stanovanje oziroma stanovanjsko enoto, Združenje očita neskladnost z 78. in s 153. členom Ustave ter z 31. členom I. in II. dela MESL.

12.Določbi 109. člena SZ-1, ki določa kdo od tistih, ki so z najemnikom prebivali v stanovanju, lahko po smrti najemnika stanovanja sklene najemno pogodbo, Združenje očita neskladnost z določbami 2. člena, drugega odstavka 14. člena in s 33. členom Ustave ter s 1. členom prvega Protokola k EKČP.

13.Združenje glede četrtega odstavka 112. člena SZ-1 navaja, da je v neskladju z 2. členom Ustave, ker rok za sodno odpoved najemne pogodbe ni usklajen s splošnim odpovednim rokom, ki ga sicer določa prvi odstavek istega člena.

14.Izpodbijanim določbam četrtega odstavka 116. člena SZ-1 in določbam prvega, petega, osmega in devetega odstavka 118. člena SZ-1 Združenje očita, da v okviru neprofitne najemnine opredeljujejo elemente, ki ne sodijo v neprofitno najemnino (lokacijska renta, stroški financiranja vloženih sredstev v stanovanje) in so zato v neskladju z 2. in 78. členom Ustave ter z 31. členom I. in II. dela MESL.

15.Določbo drugega odstavka 124. člena SZ-1, ki določa, kaj se zlasti šteje kot javni interes na stanovanjskem področju, Združenje izpodbija, ker meni, da je v neskladju z 78. in 153. členom Ustave ter da ne upošteva obveznosti, ki izhajajo iz 30. in 31. člena I. dela MESL in 11. člena Pakta ESKP.

16.Združenje izpodbija 173. do 175. člen SZ-1, ki se nanašajo (pretežno) na pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom. Navaja, da te zakonske določbe ne zagotavljajo pravičnega nadomestila za odvzeto stanovanjsko pravico in da pomenijo poseg v pravico iz 1. člena prvega Protokola k EKČP. Ker najemnikom v teh stanovanjih ne omogočajo enakega nadomestila, kot so ga za odvzeto stanovanjsko pravico bili deležni drugi najemniki - bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so stanovanja lahko odkupili, so izpodbijane zakonske določbe v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave in s 14. členom EKČP. Združenje zatrjuje, da izpodbijane določbe kršijo 78. člen Ustave ter določbe I. in II. dela 31. člena MESL, kar povezujejo s posameznimi drugimi členi SZ-1, na podlagi katerih lahko lastniki ukrepajo proti najemnikom in jih šikanirajo.

17.Določbo drugega odstavka 195. člena SZ-1 Združenje izpodbija v delu, ki določa, da je najemnik neprofitnega stanovanja, ki je na dan uveljavitve SZ-1 lastnik primernega stanovanja, dolžan plačevati za najeto stanovanje tržno najemnino, če tudi sam oddaja svoje stanovanje za tržno najemnino. Združenje zatrjuje, da je taka določba v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena in s 155. členom Ustave ter s 1. členom prvega Protokola k EKČP. Za določbi prvega in četrtega odstavka 196. člena SZ-1 Združenje navaja, da sta v neskladju z 2. členom Ustave in s 1. členom prvega Protokola k EKČP, pri čemer poudarja, da ta prehodna določba dejansko določa, kdaj se bodo začele uporabljati določbe 116., 117. in 118. člena SZ-1, ki bistveno posegajo v dosedanji način izračunavanja neprofitne najemnine.

18.Združenje pri izpodbijanih določbah prvega odstavka 87. člena v zvezi z določbo 109. člena (smiselno tudi v zvezi z določbama 106. in 110. člena SZ-1), določbah sedme, osme in devete alineje 94. člena, določbah 3., 5., 7. in 11. točke prvega odstavka in pri petem odstavku 103. člena SZ-1, pri določbi drugega odstavka 195. člena in pri določbah prvega in drugega odstavka 196. člena SZ-1 še posebej opozarja na njihovo neskladnost z Ustavo, kadar se nanašajo tudi na najemna razmerja, ki so bila sklenjena pred uveljavitvijo SZ- 1. Tak poseg naj bi bil v neskladju z 2. členom Ustave in pomeni nepravo retroaktivnost teh določb. Vsaj v takem obsegu bi bilo treba po navedbah Združenja izpodbijane določbe razveljaviti oziroma ugotoviti njihovo neskladnost z Ustavo.

19.Združenje končno izpodbija SZ-1 kot celoto, ker meni, da Zakon ne upošteva programskih norm, vsebovanih v 78. členu Ustave ter v 30. in 31. členu II. dela MESL in v 11. členu Pakta ESKP, pri čemer izpostavlja nerešen položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih. Pobudnik navaja tudi, da je predlagatelju ter drugim državnim organom predložil svoje pripombe, vendar nanje ni dobil odgovora. Do kršitev Ustave (159. člen) naj bi v postopku sprejemanja SZ-1 prišlo tudi zaradi tega, ker se predlagatelj Zakona v zakonodajnem postopku (v drugi obravnavi) ni odzval na pripombe Varuha človekovih pravic.

Združenje tudi zatrjuje, da predlog SZ-1 v času sprejemanja ni vseboval take obrazložitve, ki bi poslancem pojasnila posledice posameznih zakonskih določb. Zato naj bi bil SZ-1 sprejet v postopku, ki je neskladen z določbami 1., 3. in 82. člena Ustave ter v nasprotju z določbami 115. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02).

20.Združenje in pobudnica Antonija Marija Tejkal izpodbijata določbo 54. člena SZ in navajata, da se je zaradi te določbe položaj najemnikov, bivših imetnikov stanovanjske pravice poslabšal v neskladju z 2. in 155. členom Ustave. Združenje tej določbi očita, da so zaradi nje imetniki postavljeni v položaj suženjske odvisnosti. Pobudnica Antonija Marija Tejkal predlaga tudi javno obravnavo.

21.Druge določbe SZ naj bi bile v neskladju z Ustavo in mednarodnimi akti iz enakih razlogov, iz katerih naj bi bil z njimi v neskladju SZ-1. Združenje se pri izpodbijanju členov 22 do 38 SZ sklicuje na navedbe v zvezi z določbami prvega odstavka 25. člena, četrtega in petega odstavka 26. člena, 27., 28. in prvega odstavka 29. člena ter z določbami 32. in 33. člena SZ-1. Pri utemeljevanju neskladnosti tretje alineje 44. člena, 47. člena in osme alineje prvega odstavka 53. člena SZ z Ustavo se sklicuje na navedbe iz pobude, ki se nanašajo na tretjo alinejo 94. člena, 99. člen in na deveto točko prvega odstavka 103. člena SZ-1. Določbo 56. člena SZ Združenje izpodbija s sklicevanjem na navedbe v zvezi z izpodbijanim 109. členom SZ-1. Pri utemeljevanju zatrjevane neskladnosti 61. člena SZ z Ustavo se sklicuje na navedbe iz pobude, ki se nanašajo na izpodbijano določbo 98. člena SZ-1, glede izpodbijanih členov 62 do 63a SZ pa se sklicuje na navedbe iz pobude, ki se nanašajo na izpodbijani določbi prvega in petega odstavka 118. člena SZ-1. Tudi Združenje predlaga javno obravnavo.

22.Pobudnica Katja Oraže kot bivša imetnica stanovanjske pravice v sedaj denacionaliziranem stanovanju izpodbija ustavnost 54. člena SZ in skladnost te določbe z EKČP. Navaja, da ta zakonska določba omogoča vsakokratnemu lastniku stanovanja, v katerem stanuje, da ji odpove najemno pogodbo brez krivde ter je tako stalno podvržena grožnji nove preselitve, kar ni v skladu z načelom zaupanja v pravo in pravičnostjo. Izpodbijana določba naj bi ji onemogočala, da si na stanovanju ustvari dom, kar je sicer predmet zaščite po 8. členu EKČP. To pravico je po prejšnji zakonodaji imela, saj jo je štela za posestnico na stanovanju, na katerem je imela stanovanjsko pravico. Pobudnica trdi, da je zakonodajalec z izpodbijano določbo 54. člena kršil prepoved retroaktivne veljavnosti iz 155. člena Ustave. Dom kot dobrino varuje tudi 36. člen Ustave. Pobudnica opozarja, da je dom pravna dobrina, ki ima za posameznika poleg socialne tudi moralno, družinsko in čustveno vrednost. Zato je ta dobrina varovana tudi z drugimi določbami Ustave (32., 53. in 67. člen Ustave).

Navaja, da ji lastnik stanovanja, v katerem prebiva, na podlagi izpodbijane določbe 54. člena SZ s tožbo (sicer v okviru podrejenega zahtevka) odpoveduje najemno razmerje in zahteva preselitev v drugo stanovanje. Pobudnica zatrjuje, da izpodbijana določba 54. člena SZ tudi za druge najemnike pomeni poseg v pravico do doma po 8. členu EKČP in 36. členu Ustave ter da sta z njo kršena 2. in 67. člen Ustave. Ker si najemniki ne morejo ustvariti doma na najetem stanovanju, so po trditvah pobudnice postavljeni v neenakopraven položaj s tistimi, ki si stanovanje lahko kupijo. V tem delu zatrjuje neskladnost 54. člena z načelom enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Izpodbijani člen SZ naj bi kršil tudi pravico do svobode gibanja in pravico do nedotakljivosti stanovanja (32. in 36. člen Ustave). Pobudnica je svojo pobudo kasneje glede na novosprejeti Stanovanjski zakon razširila še na določbo 106. člena SZ-1, ki prav tako omogoča preselitev najemnika brez krivdnih razlogov, kakor tudi na celoten SZ in SZ-1. Pri utemeljevanju zatrjevane neskladnosti 106. člena SZ-1 z Ustavo se sklicuje na razloge, navedene v pobudi, ki se nanašajo na 54. člen SZ. Pobudnica ne obrazloži svoje pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti celotnega SZ in SZ-1.

23.V zvezi s pobudo, ki se nanaša na 54. člen SZ, je svoje stališče Ustavnemu sodišču poslal Državni zbor. Navedel je, da najemnik stanovanja uživa posest na podlagi pravnega razmerja z lastnikom stanovanja ter da s prenehanjem najemnega razmerja preneha tudi pravica posesti. Po mnenju Državnega zbora izpodbijana določba pomeni le korist za najemnika, saj mu zagotavlja, da bo v primeru preselitve dobil drugo primerno stanovanje.

B. - I.

24.Ustavno sodišče ni sprejelo predloga, naj glede izpodbijanih določb SZ-1 in SZ izvede javno obravnavo, ker je ocenilo, da so dejanska in pravna vprašanja povezana s pobudo dovolj pojasnjena.

25.Po določbi 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako npr. v odločbi št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).

26.Združenje je glede na svoja pravila organizacija civilne družbe, katere temeljni namen je varstvo pravic najemnikov stanovanj v Republiki Sloveniji. Ustavno sodišče je Združenju v preteklosti pravni interes za izpodbijanje posameznih določb SZ priznalo, ker se je Združenje ob izpodbijanju zakonskih določb sklicevalo na številne sodne in upravne postopke, ki so se nanašali na te določbe in v katerih so bili udeleženi njegovi člani. Zato je Ustavno sodišče v zvezi s to pobudo, ki se nanaša tako na določbe SZ-1 kot na določbe SZ, ugotavljalo, ali pobudnik tudi tu glede na vsebino izpodbijanih zakonskih določb svoj pravni interes utemeljuje s postopki, v katerih so udeleženi njegovi člani oziroma ali iz pobude izhaja kakšen drug razlog, ki bi utemeljeval pravni interes pobudnika za izpodbijanje navedenih zakonskih določb.

27.Ustavno sodišče Združenju ni priznalo pravnega interesa za izpodbijanje določb prvega odstavka 25. člena, četrtega in petega odstavka 26. člena, 27. člena, 28. člena, prvega odstavka 29. člena, 32. člena, 33. člena, prvega odstavka 87. člena, drugega, tretjega in četrtega odstavka 90. člena, tretje alineje prvega odstavka 91. člena, tretje, sedme, osme in devete alineje 94. člena, 98. člena, 99. člena, 3., 5., 7., 9., 10., in 11. točke prvega odstavka ter petega odstavka 103. člena, četrtega odstavka 104. člena, 106., 108. in 109. člena, četrtega odstavka 112. člena, četrtega odstavka 116. člena, prvega, petega, osmega in devetega odstavka 118. člena, drugega odstavka 124. člena, drugega odstavka 195. člena ter prvega in četrtega odstavka 196. člena SZ-1. Združenje glede teh izpodbijanih členov SZ-1 ostaja pri utemeljevanju interesa na splošnem in abstraktnem nivoju in ne navaja konkretnega primera, ko bi bil kakšen od njegovih članov neposredno in konkretno prizadet zaradi izpodbijanih zakonskih določb. V pobudi ni naveden niti en primer člana Združenja, ki bi imel v zvezi z izpodbijanimi določbami SZ-1 odprt sodni ali drug postopek ali bi bil vsaj opominjan zaradi nespoštovanja izpodbijanih določb (kar je v nekaterih primerih sploh pogoj za začetek sodnega postopka). Združenje samo, kar je razvidno tudi iz predloga za začasno zadržanje posameznih določb SZ-1, pri nekaterih izpodbijanih določbah SZ-1 zatrjevano neskladnost z Ustavo utemeljuje zgolj z možno razlago zakonskih določb (tako zlasti za določbo prvega odstavka 87. člena SZ-1 v povezavi z določbo 106. člena SZ-1), pri čemer sploh ne zatrjuje, da je do take razlage prišlo v sodni praksi. To za utemeljitev pravnega interesa ne zadošča. Po drugem odstavku 90. člena SZ-1 ima najemodajalec pravico zahtevati dokazila o izpolnjevanju pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja vsakih pet let, po četrtem odstavku 196. člena SZ-1 pa se določbe 117., 118. in 121. člena SZ-1 začnejo uporabljati šele 1. 1. 2005. Navedeno pomeni, da pri teh določbah do posledic sploh še ne more priti. Zato je Ustavno sodišče pobudo Združenja v tem delu zavrglo (točka 2 izreka).

28.V zvezi s pobudo Združenja, naj Ustavno sodišče posamezne izpodbijane določbe SZ-1 razveljavi oziroma ugotovi njihovo neskladnost z Ustavo, kadar te posegajo v najemna razmerja, sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1, Ustavno sodišče ugotavlja, da pobudnik tudi za ta del pobude ne navaja konkretnega primera svojih članov, ki bi jih izpodbijane določbe prizadele. Zgolj s pavšalnim navajanjem prizadetosti svojih članov zaradi posameznih zakonskih določb, pri čemer v primeru nekaterih zakonskih določb ta izhaja zgolj iz razlage zakonskih določb, ki ni potrjeno v sodni praksi, ni mogoče utemeljiti pravnega interesa Združenja za njihovo izpodbijanje pred Ustavnim sodiščem. Pobudo je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pobudnikov tudi v tem delu zavrglo.

29.Pri izpodbijanih določbah členov 22 do 38, tretje alineje 44. člena, 47. člena, osme alineje prvega odstavka 53. člena, določbi 56. in 61. člena SZ se Združenje sklicuje na navedbe iz pobude, ki se nanašajo na ustrezne člene iz SZ-1. Ker je Ustavno sodišče pobudo Združenja v tem delu SZ-1 zavrglo zaradi neizkazanega pravnega interesa, je bilo treba iz istega razloga zavreči tudi pobudo Združenja, ki se nanaša na te določbe SZ (točka 4 izreka). V zvezi z izpodbijanimi določbami členov 22 do 38 SZ je treba dodati, da so bili členi 22 do 27, 30 do 33, 35 do 36 in člen 38 razveljavljeni že pred vložitvijo pobude (glej 273. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02 - SPZ).

30.Ker ima pobudnica Katja Oraže odprt sodni postopek, ki teče na podlagi 54. člena SZ, ji Ustavno sodišče ni priznalo pravnega interesa za izpodbijanje 106. člena SZ-1, ki ureja možnost odpovedi najemnega razmerja brez krivdnega razloga za bodoče primere in spore. Zato je njeno pobudo v delu, ki se nanaša na 106. člen SZ-1, zavrglo (točka 2 izreka). Dela pobude, kjer pobudnica zgolj pavšalno izpodbija celoten SZ in SZ-1 Ustavno sodišče ni preizkušalo.

B. - II.

31.Ustavno sodišče je Združenju priznalo pravni interes za izpodbijanje določb 173. do 175. člena SZ-1. Tem določbam Združenje očita, da najemniku denacionaliziranega stanovanja ne zagotavljajo niti odkupa stanovanja, niti ne nadomestnega stanovanja pod enakimi pogoji, kot drugim prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice. Utemeljitve Združenja so smiselno enake, kot jih je Združenje navajalo v svoji pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 125. člena SZ, kjer je Ustavno sodišče Združenju priznalo pravni interes.

32.Določbe 173. člena urejajo pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom, določba 174. člena ureja možnost najema neprofitnega stanovanja s strani teh najemnikov, določba 175. člena pa ureja pravice prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih in na stanovanjih, ki so bila vrnjena z odločbo prvotnim lastnikom pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen).

33.Združenje izhaja iz stališča, da je zakonodajalec nekaterim bivšim imetnikom stanovanjske pravice to pravico nadomestil s pravico do odkupa stanovanja (v katerem prebivajo) pod ugodnimi pogoji, drugim (tistim, ki živijo v denacionaliziranih stanovanjih) pa s pravicami, ki niso primerljive s pravico do odkupa stanovanj. Ustavno sodišče je že ugotovilo, da je stanovanjsko pravico vseh bivših imetnikov stanovanjske pravice nadomestila najemna pravica (odločba št. U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996, Uradni list RS, št. 24/96 in OdlUS V, 32). V isti odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da je pravni položaj vseh bivših imetnikov stanovanjske pravice glede najemnega razmerja, ki je nadomestilo stanovanjsko pravico, enak. Pravica do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji torej ni nadomestilo za bivšo stanovanjsko pravico.

34.Zato se tudi v primeru izpodbijanih členov 173 do 175 SZ-1 pokaže, da je očitek Združenja o različnem nadomestilu stanovanjske pravice in s tem o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave, neutemeljen. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami 14. člena EKČP je treba dodati, da Ustava v 14. členu po vsebini v enaki meri kot 14. člen EKČP varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker je Ustavno sodišče že ugotovilo, da pri izpodbijanih zakonskih določbah ne gre za vprašanje različnih nadomestil za stanovanjsko pravico, ne gre za kršitev pravice do enakosti pred zakonom.

35.Združenje pri utemeljevanju zatrjevanega neskladja členov 173 do 175 SZ-1 s 1. členom prvega Protokola k EKČP poudarja, da pomenijo navedeni členi SZ-1 nedovoljen poseg v to konvencijsko pravico, ker bivšim imetnikom stanovanjske pravice, ki živijo v denacionaliziranih stanovanjih, ne dajejo takega nadomestila za odvzeto stanovanjsko pravico, kot so ga sicer bili deležni tisti bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so lahko stanovanja odkupili pod ugodnimi pogoji. Smiselno zatrjuje, da bi bilo skladno s 1. členom prvega Protokola k EKČP le tako nadomestilo za odvzeto stanovanjsko pravico, ki bi jim omogočalo odkup denacionaliziranega ali drugega stanovanja pod enakimi finančnimi pogoji, kot so to lahko storili drugi bivši imetniki stanovanjske pravice. Kot je Ustavno sodišče povedalo že v točki 33 tega sklepa, je nadomestilo za odvzeto stanovanjsko pravico najemna pravica, zato se izkažejo trditve Združenja, da je zakonodajalec posegel v pravico iz 1. člena prvega Protokola k EKČP s tem, ker jim ni zagotovil enakih pogojev za odkup stanovanja (kot drugim bivšim imetnikom stanovanjske pravice), za očitno neutemeljene. To stališče je Ustavno sodišče ponovilo tudi v sklepu št. U-I-172/02 z dne 25. 9. 2003, ko je obravnavalo pobudo Združenja, ki je s smiselno enakimi utemeljitvami izpodbijalo 125. člen SZ, kjer gre po vsebini za enaka vprašanja. Odločitev zakonodajalca, da pomeni najemno razmerje (ob vseh zakonskih varovalkah v korist najemnika) nadomestilo za stanovanjsko pravico, sodi v polje presoje zakonodajalca.

36.Prav tako sodi v polje proste presoje zakonodajalca odločitev o tem, pod kakšnimi pogoji so bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so to možnost zaradi še nedokončane privatizacije imeli, lahko odkupili stanovanja, v katerih so prebivali.[1] Pri najemnikih v denacionaliziranih stanovanjih gre glede privatizacije za drugačno dejansko stanje, saj je ta bila že opravljena z denacionalizacijo. Odločitve zakonodajalca, v kolikšni meri tudi tem najemnikom omogoči odkup drugega primernega stanovanja, zato ni mogoče primerjati z njegovo odločitvijo o tem, pod kakšnimi pogoji je drugim najemnikom omogočil odkup stanovanja, na katerem še ni bila izvedena privatizacija oziroma se je privatizacija izvedla prav s tem odkupom. Ta odločitev prav tako sodi v polje proste presoje zakonodajalca in se vanjo Ustavno sodišče ne more spuščati.

37.Glede očitkov o neskladnosti členov 173 do 175 SZ-1 z 78. členom Ustave ter z določbami I. in II. dela 31. člena MESL se je Ustavno sodišče opredelilo pri ustreznih členih SZ-1. Na podlagi vsega navedenega je Ustavno sodišče pobudo Združenja glede izpodbijanih členov 173 do 175 zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

38.Izpodbijanje SZ-1 Združenje utemeljuje z zatrjevanjem neskladnosti SZ-1 s programskimi normami Ustave, MESL in Pakta ESKP, deloma pa z zatrjevanjem kršitev postopka pri sprejemanju Zakona. Ustavno sodišče za večino določb SZ-1 Združenju ni priznalo pravnega interesa, z izjemo določb 173. do 175. člena SZ-1, kjer je pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Ker Združenje za večino izpodbijanih določb SZ-1 ni izkazalo pravnega interesa, glede preostalih izpodbijanih določb SZ-1 pa je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno, je očitno neutemeljena pobuda v delu, kjer Združenje zatrjuje neskladnost celotnega Zakona s programskimi normami Ustave in mednarodnih aktov. Prav tako pa je očitno neutemeljena pobuda, v delu, kjer Združenje zatrjuje neskladnost SZ-1 z Ustavo zaradi kršitev pri postopku sprejemanja Zakona. Ustavno sodišče po določbi tretjega odstavka 21. člena ZUstS odloča tudi o ustavnosti postopkov, po katerem je bil izpodbijani akt sprejet. Združenje sicer zatrjuje kršitve Ustave pri sprejemanju SZ-1, a jih s svojimi navedbami ne izkaže, saj se sklicuje na ustavne določbe, ki ne urejajo zakonodajnega postopka. Zato je Ustavno sodišče pobudo tudi v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

B. - III.

37.Združenje pri izpodbijanju določb 62., 63. in 63.a člena SZ zatrjuje, da (enako kot stroški financiranja, navedeni v 118. členu SZ-1) stroški kapitala ne sodijo v neprofitno najemnino, ker jih lastnik stanovanja dobi povrnjene že z zaračunavanjem stroškov tekočega in investicijskega vzdrževanja.

38.Določba 62. člena SZ ne opredeljuje neprofitne najemnine, zato je pobuda Združenja v tem delu očitno neutemeljena in jo je kot tako Ustavno sodišče zavrnilo (točka 3 izreka). V 63. členu SZ so stroški kapitala navedeni v posameznih odstavkih tega člena. V prvem odstavku 63. člena SZ so stroški kapitala opredeljeni kot del neprofitne najemnine. V šestem odstavku tega člena SZ je določeno, da se lahko stroški kapitala pojavijo kot stroški financiranja (obresti za najeta posojila) oziroma kot obresti za lastna sredstva. Sedmi odstavek 63. člena določa, koliko lahko največ znašajo stroški kapitala letno v neprofitni najemnini (1,5% od vrednosti stanovanja). V enajstem odstavku 63. člena je določeno, da se stroški kapitala osebam zasebnega prava, ki oddajajo stanovanja upravičencem do najema socialnega stanovanja, povrnejo iz sredstev primerne porabe. Prvi odstavek 63.a člena SZ določa, da lahko lastnik stanovanja, starega do 60 let, najemniku, ki je prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ali osebi, s katero je po 56. členu SZ dolžan skleniti najemni pogodbo, letno zaračunava največ 0,23 % stroškov kapitala. Drugi odstavek tega člena določa, da vsi stroški, zajeti v najemnini za taka stanovanja, letno ne smejo presegati 3,81 % vrednosti stanovanja. Tretji odstavek tega člena določa obveznost občine, da iz sredstev, ki jih zagotovi državni proračun, lastniku takega stanovanja povrne razliko stroškov kapitala, ki jih ne more zaračunavati najemnikom glede na omejitev iz drugega odstavka.

39.Združenje neskladnost 63. in 63.a člena SZ z Ustavo in mednarodnimi akti utemeljuje zgolj z zatrjevanjem, da so stroški kapitala že v celoti zajeti v delu najemnine, ki ga sestavljajo stroški tekočega in investicijskega vzdrževanja.

40.To za utemeljitev zatrjevane neskladnosti zakonskih določb z Ustavo ne zadostuje. Neprofitna najemnina sama po sebi ni ustavna kategorija, pač pa je zgolj eden od možnih ukrepov zakonodajalca za oblikovanje najemnin, ki jih lahko sprejme v okviru zagotavljanja socialne funkcije stanovanjskega premoženja. Vprašanje notranje strukturiranosti neprofitnih najemnin je zato predvsem ekonomsko vprašanje, o katerem se mora odločiti zakonodajalec. Združenje sicer zatrjuje neskladnost izpodbijanih členov z Ustavo in mednarodnimi akti, vendar z razlogi, s katerimi utemeljuje to neskladnost, tega ne izkaže. Zaradi navedenega je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno (točka 3 izreka).

B. - IV.

41.Določba 54. člena omogoča lastniku stanovanja, da odpove najemniku najemno pogodbo iz razlogov, ki niso opredeljeni v 53. členu SZ (krivdni razlogi), pri čemer mu mora priskrbeti drugo primerno stanovanje in plačati stroške selitve.

Najemniku se pri tem njegov položaj ne sme poslabšati.

42.Zakonodajalec drugih omejitev ni predvidel. Možnost odpovedi najemne pogodbe zaradi razloga, ki ni naveden v zakonu med krivdnimi razlogi sama po sebi, kot je že ugotovilo Ustavno sodišče, ustavnopravno ni sporna (odločba in sklep št. U-I- 95/91). Enako izhaja tudi iz odločitve ESČP v zadevi Velosa Barreto proti Portugalski.[2] To smiselno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-119/94. Zato se pobudnica pri zatrjevanju neskladnosti 54. člena SZ z Ustavo ne more uspešno sklicevati na 67. člen Ustave. Enako velja za očitek pobudnice o neskladnosti izpodbijane ureditve z določbo 53. člena Ustave.

43.Pobudnica utemeljuje zatrjevani poseg izpodbijane zakonske ureditve v pravico do doma (8. člen EKČP) s tem, da ji izpodbijana določba v povezavi z drugimi določbami SZ jemlje pravico do trajne in suverene posesti na najetem stanovanju, v katero se ne sme posegati. Ustavno sodišče je očitke o posegih SZ v pravico do doma iz 8. člena EKČP (ki naj bi temeljila na posestnem varstvu, ki so ga najemniki imeli v prejšnjem družbenem sistemu) že zavrnilo kot očitno neutemeljene (sklep št. U-I-172/02). V tem sklepu je tudi ugotovilo, da nov sistem stanovanjske zakonodaje ne posega v pravico do doma, ker na evropsko primerljiv način ureja položaj najemnikov stanovanj.

44.V ta okvir sodi tudi določba 54. člena SZ, ki sicer resda omogoča odpoved najemne pogodbe izven primerov, navedenih v 53. členu SZ (ki določa krivdne razloge), a hkrati zagotavlja najemniku varovalke pred lastnikovimi neupravičenimi zahtevami in možnost vzpostavitve doma v drugem stanovanju (zahteva po primernem stanovanju, zahteva, da se položaj najemnika bistveno ne sme poslabšati v nobeni pomembni okoliščini, plačilo stroškov selitve s strani lastnika, odločanje sodišča v primeru spora), kar samo po sebi zanika tudi trditve Združenja, da ima izpodbijana zakonska ureditev za posledico "suženjski odnos". Preoblikovanje stanovanjske pravice v najemno pravico je Ustavno sodišče v že navedenem sklepu ocenilo kot del preobrazbe družbene lastnine v zasebno, kar pomeni, da je tudi izpodbijano določbo, ki ureja del najemnega razmerja v novem sistemu, treba razumeti kot del tega procesa. Zaradi tega izpodbijani določbi tudi ni mogoče očitati, da krši prepoved povratne veljave zakonov (155. člen Ustave).

45.Pobudnica se pri utemeljevanju zatrjevane neskladnosti določbe 54. člena SZ z določbo 2. člena Ustave sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-119/94 v delu, kjer je Ustavno sodišče razveljavilo deveti odstavek 125. člena SZ. V primeru 54. člena SZ gre za razmerje, v katerem lastnik stanovanja lahko najemniku odpove najemno pogodbo izven krivdnih razlogov iz 53. člena SZ, v primeru devetega odstavka 125. člena SZ[3] pa gre za situacijo, ko je bivši imetnik stanovanjske pravice v denacionaliziranem stanovanju lahko odkupil od zavezanca za denacionalizacijo drugo zasedeno stanovanje ter ob soglasju svojega najemodajalca (lastnika, ki mu je bilo vrnjeno stanovanje) od najemnika tega stanovanja zahteval preselitev v denacionalizirano stanovanje, v katerem je sam bival. Teh dveh situacij se kljub podobnosti ne da primerjati. V primeru 54. člena SZ je bil najemnik seznanjen z možnostjo, da mu lastnik lahko odpove najemno pogodbo izven krivdnih razlogov, v primeru iz določbe devetega odstavka 125. člena SZ pa je bil najemnik v stanovanju zavezanca za denacionalizacijo v drugačnem položaju. Ni mu bilo namreč znano ali se bo kakšen, od najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih odločil in kupil tako zasedeno stanovanje in ali bo lastnik denacionaliziranega stanovanja dal soglasje za preselitev. V tem delu se zato izkaže pobuda kot očitno neutemeljena. Kot očitno neutemeljen se izkaže del pobude, ki se nanaša na zatrjevano neskladnost določbe 54. člena SZ z 32. in 36. členom Ustave. Pobudnici izpodbijana določba SZ ne onemogoča, da bi si v državi ali tujini izbrala katerokoli prebivališče, s pravilno uporabo te zakonske določbe pa tudi ne more priti do kršitve nedotakljivosti stanovanja. Pobudnica je v svoji pobudi sicer zatrjevala, da izpodbijana določba 54. člena SZ krši načelo enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker najemnikom stanovanj za razliko od tistih, ki si stanovanja lahko kupijo, ne omogoča uresničitve pravice do doma in do nedotakljivosti stanovanja.

46.Kot je že povedalo Ustavno sodišče, izpodbijana določba SZ ne posega v pravico do doma in nedotakljivosti stanovanja. Zato je tudi očitek pobudnice o kršitvi načela enakosti vseh pred zakonom neutemeljen in je bilo treba pobudo tudi v tem delu zavrniti.

C.

47.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Dragica Wedam Lukić

Opombe

[1]V odločbi in sklepu št. U-I-95/91 z dne 14. 5. 1992 (Uradni list RS, št. 34/92 in OdlUS I, 35) je Ustavno sodišče pojasnilo, da se glede na svojo pristojnost ne more spuščati v obravnavanje primernosti cen in plačilnih pogojev, urejenih v členih 117 do 124 SZ.

[2]ESČP, sodba v zadevi Velosa Barreto proti Portugalski z dne 21. 11. 1995, št.00018072/91, A 334.

[3]Člen 13. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 21/94.