Jedro

Primerna odškodnina pri hudem zvinu levega gležnja z delno natrganim zunanjim ligamentom ob 61 dnevnem bolečinskem obdobju (2 dni hude bolečine, 5 dni občasne hude, 10 dni trajne srednje močne bolečine, 6 dni občasno srednje močne bolečine, 20 dni trajno zmerne bolečine in 20 dni občasne pojemajoče zmerne bolečine) ter ob spremljajočih neugodnostih je 350.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena.

Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i tako, da se z a v r n e zahtevek še za nadaljnjih 270.000,00 SIT in se izrek pravilno glasi: "Tožena stranka Z.T. je dolžna plačati tožeči stranki N.M. odškodnino v višini 1,142.308,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 1,130.000,00 SIT od 15. 9. 1998 dalje do plačila, od zneska 451,00 SIT od 5.7. 1994 do plačila, od zneska 10.288,00 SIT od 10. 11. 1993 do plačila ter od zneska 1.569,00 SIT od 7. 11. 1994 do plačila.

V presežku do zahtevanih 1,997.308,00 SIT, to je za 855.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1998 dalje pa se zahtevek z a v r n e .

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 204.332,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.000,00 SIT od 26. 5. 1997 dalje do plačila, od zneska 98.396,00 SIT od 26. 3. 1998 dalje do plačila, ter od zneska 85.936,00 SIT od 15. 9. 1998 dalje, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem delu se pritožba tožene stranke z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnica utrpela nesrečo pri delu dne 14. 9. 1993 v podjetju G.GA.V., ko je bila v kabini za ročno brizganje, kjer je brizgala visoke stroje in je pri tem morala stati na podestu dvignjenem od tal 45 do 50 cm. S tem, ko je tožnica brizgala lepilo v omare, ki so se gibale po tekočem traku, so po podestu padale lepljive kapljice, ki so tvorile mastne obloge in se je zato tožnici, ko je hotela po podestu stopiti na desno, zlepil čevelj in je izgubila ravnotežje ter padla in si poškodovala levi gleženj. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je delo, ki ga opravlja tožnica nevarna dejavnost in da je tožena stranka tožnici po 173. členu ZOR objektivno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice iz naslova nematerialne škode in ji prisodilo odškodnino v skupnem znesku 1,400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Tožnica je iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v času zdravljenja zahtevala 885.000,00 SIT, sodišče pa ji je prisodilo 500.000,00 SIT, za strah je sodišče zahtevku tožnice v celoti ugodilo v višini 200,00 SIT, iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnica zahtevala 900,00 SIT, sodišče pa ji je prisodilo 700.000,00 SIT.

Zahtevku tožnice za plačilo materialne škode v skupnem znesku 12.308,00 SIT je sodišče prve stopnej v celoti ugodilo, nanaša pa se na prikrajšanje tožnice na osebnem dohodku v znesku 10.288,00 SIT, na plačilo za zdravniško potrdilo v znesku 1.569,00 SIT ter na plačilo za kremo v znesku 451,00 SIT. Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo še plačilo pravdnih stroškov, ki so znašali glede na uspeh v pravdi 224.931,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.000,00 SIT od 26. 5. 1997 do plačila, od zneska 98.396,00 SIT od 26. 3. 1998 do plačila ter od zneska 106.535,00 SIT od 15. 9. 1998 do plačila.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Tožeča stranka se je pritožila zaradi napačne uporabe materialnega prava po 3. točki I. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da prisodi tožnici poleg že prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino v znesku 585.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in vse pravdne stroške z obrestmi.

Tožnica je v pritožbi navajala, da je sodišče prve stopnje premalo ocenilo vsa bolečinska obdobja kot tudi neugodnosti tekom zdravljenja, ki jih je tožnica zaradi poškodbe prenašala. Sodišče prve stopnje je tudi premalo ovrednotilo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je morala zaradi poškodbe trpeti. Tožnica je bila ob škodnem dogodku stara komaj 28 let in bi ji moralo sodišče prve stopnje to dejstvo bolje ovrednotiti in tožnici prisoditi vso zahtevano odškodnino. Tožnica se je pritožila tudi zoper izrek o pravdnih stroških z navedbami, da je tožnica glede temelja odškodninske odgovornosti v pravdi v celoti uspela, zaradi odločanja o višini odškodnine pa niso nastali posebni stroški in bi morala tožena stranka povrniti tožnici vse pravdne stroške.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP/77 ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnjih 1,100.000,00 SIT, pravdne stroške pa na novo odmeri glede na uspeh v pravdi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi je navajala, da sodišče ni obrazložilo,v čem naj bi šlo za nevarno dejavnost, oz. v čem naj bi bilo delo tožnice nevarno in tako sodba nima razlogov o bistveni okoliščini. Sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni ovrednotilo zdravniško spričevalo dr. S.H.o invalidnosti z dne 23. 2. 1995, iz katerega izhaja povsem drugačen obseg škode, kot ga je v izvedeniškem mnenju opredelil izvedenec medicinske stroke dr. B. P., saj gre za velika razhajanja med vsebino listin in razlogi sodbe. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je ostalo povsem nepojasnjeno dejansko stanje, saj mehanizem poškodbe tožnice ni obrazložen, izvedenec ni raziskoval ali si je pri tem, ko se je tožnici zlepil levi čevelj, lahko poškodovala levo nogo.

Potrebno bi bilo ugotoviti prispevek tožnice k škodnemu dogodku, saj je šlo za njeno površno delo, ker ni zavarovala tla s kartonom in bi v znatnem delu preprečila škodo, najmanj pa do 30 %. Sodišče je povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obsega škode, saj je svojo odločitev glede višine tožbenega zahtevka v celoti oprlo na izvedeniško mnenje dr. P., zdravniško spričevalo dr. S. pa ni upoštevalo. Navaja tudi, da dr. P. v mnenju ni zavzel nobenega stališča do tega, koliko časa je bilo objektivno potrebno za sanacijo zvina gležnja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, ko je tožnici iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v času zdravljenja prisodilo 500.000,00 SIT kot tudi iz naslova pretrpljenega strahu, ko ji je odškodnino prisodilo v celoti. Povsem neutemeljeno pa je prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj dr. S. v zdravniškem spričevalu ni ugotovil zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je le delno utemeljena glede višine prisojene odškodnine.

Pritožbeno sodišče je glede na toženčevo pritožbo ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti, ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo vse elemente, ki so odločilni za odločanje o tem, ali je tožničino delo nevarna dejavnost in temeljito opisalo delovni proces, zato so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah 13. točke 354. člena ZPP neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti na 173. člen ZOR, ki določa, da škoda nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo oz. nevarno stvarjo, izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, kar pa tožena stranka ni dokazala. Iz prepričljive izpovedbe tožnice izhaja, da je delala ob škodnem dogodku v delovnem procesu ob tekočem traku, v ozkem prostoru - kabini, pri tem se je morala gibati po podestu dvignjenem od tal od 40 cm do 50 cm, ki je bil lepljiv, in se je lepil s čevlji delavk, kar vse je sodišče prve stopnje povzelo v dokazno oceno in na podlagi navedenih elementov pravilno zaključilo, da je tožničino delo nevarna dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja in je zato tožena stranka na podlagi 173. čl. ZOR tožnici za nastalo škodo objektivno odškodninsko odgovorna.

Pritožbeno sodišče je mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno oprlo oceno glede obsega škode in glede mehanizma poškodbe, na strokovno mnenje izvedenca dr. P., da tovrstna poškodba pušča posledice nestabilnega gležnja. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni dvoma v strokovno mnenje dr. P., saj je bilo zdravniško spričevalo dr. S.izdelano po naročilu zavarovalnice in mu ni mogoče slediti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o delu, ki se nanašajo na trditve tožene stranke o tem, da mehanizem poškodbe ni obrazložen, saj vodja službe varstva pri delu G.GA.V. ni ugotovil kršitev tožnice, iz mnenja službe varstva pri delu pa izhajajo nevarni pogoji dela, izvedenec dr. P. pa je navedel, da je možen takšen način nastanka poškodbe. Glede na pritožbe tožene stranke o tem, da je tožnica soprispevala k nastanku škode, pa pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje tudi o tej okoliščini popolno ugotovilo dejansko stanje in vse tiste okoliščine, iz katerih se lahko zaključi popolna odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj iz mnenja službe varstva pri delu izhaja, da tudi v kolikor bi tožnica zaščitila tla s kartonom, bi do takšne situacije vseeno lahko prišlo in zato po prepričanju pritožbenega sodišča niso podani pogoji za oprostitev odgovornosti tožene stranke po čl. 177/III ZOR in tudi ne pogoji za deljeno odgovornost po 192. čl. ZOR. Izvedenec dr. P. je tudi obrazložil, da je za sanacijo tovrstne poškodbe potrebno skupaj 8 tednov, zato pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam, da izvedenec o tem ni zavzel nobenega stališča. Pritožbeno sodišče meni, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti za čas zdravljenja po 200. čl. ZOR nekoliko previsoka, saj bolečinsko obdobje, ki je trajalo 63 dni in stopnja intenzivnosti bolečin ter neugodnosti, ki jih je imela tožnica med zdravljenjem, niso bile tako dolgotrajne in intenzivne, da bi upravičevale odškodnino v prisojeni višini. Kot pravično odškodnino iz tega naslova je pritožbeno sodišče ocenilo na znesek 350.000,00 SIT, pri tem je upoštevalo dejstvo, da sodišče določi odškodnino ob upoštevanju teže posameznikove poškodbe in v sorazmerju z ostalimi analognimi odškodninskimi primeri.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, saj je le-ta ponavljala navajanja o bolečinskem obdobju, ki so bila upoštevana že ob sojenju na prvi stopnji.

Glede odmerjene odškodnine za strah pa pritožbeno sodišče meni, da je bila prisojena odškodnina za strah previsoka, saj tožnica ob samem škodnem dogodku ni utrpela tako hudega strahu, saj je šlo za lahko poškodbo, sekundarni strah zaradi suma tromboze pa je trajal krajši čas. Tako je pravična odškodnina za prestani strah glede na težo poškodbe, intenzivnost in čas trajanja strahu v znesku 80.000,00 SIT.

Za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pritožbeno sodišče mnenja, da je bila prisojena odškodnina pravična, saj je tožnica zaradi trajne nestabilnosti levega gležnja nezbrana in pozabljiva, težje opravlja delo v službi, pri čemer pritožbeno sodišče posebej poudarja, da je njeno delo stoječe in ob tekočem traku in je vezana na normo in ne more hitro hoditi, zaradi česar duševno trpi. Poleg tega pa velja omeniti, da je tožnica stara komaj 32 let in bo zaradi obravnavane poškodbe še dolgo duševno trpela, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo čl. 373/IV ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je spremenilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in za strah.

Tako je tožnici prisojena pravična odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti 350.000,00 SIT, za strah 80.000,00 SIT, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja živlejnjskih aktivnosti pa 700.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke o tem, da bi sodišče moralo tožnici prisoditi celotno odškodnino, ki jo je zahtevala.

Sodišče prve stopnje je, razen v zgoraj omenjenem delu, popolno in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, pomembne za odločanje o višini.

Pritožba tožeče stranke o stroških pravdnega postopka je neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje v skladu s čl. 154/II ZPP pravilno odločilo o pravdnih stroških glede na uspeh v pravdi, pravilno pa je v celoti naložilo plačilu stroškov za izvedenca toženi stranki saj so bili le-ti potrebne ne glede na uspeh v pravdi.

Sodišče je ob ponovni odmeri stroškov upoštevalo le potrebne pravdne stroške v skupnem znesku 204.332,00 SIT, upoštevajoč 57 % uspeh tožnice v pravdi, kar predstavlja 85.936,00 SIT, v celoti pa je tožnici odmerilo stroške za izvedenca v skupnem znesku 118.396,00 SIT, saj so bili potrebni za pravdo, ne glede na uspeh.

Pritožbene stroške nosi tožeča stranka sama, ker s pritožbo ni uspela.