Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dekan tožnici v spornem obdobju pojasnil, da z njo zaradi varčevalnih ukrepov sklepa pogodbe o delu in ne delovno razmerje, vendar navedeno ne zavezuje sodišča, da tožnici ne bi priznalo delovnega razmerja, v kolikor je ugotovilo elemente delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila tožnica v času od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 zaposlena pri toženi stranki v obsegu 45 % polnega časa, v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 72 % polnega delovnega časa in od 1. 10. 2015 dalje za polni delovni čas. Sodišče je navedeno izračunalo glede na tožničine obveznosti pri toženi stranki in upoštevalo pri tem tudi 63. člen ZVis.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

I. a) Ugotovi se, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od dne 1. 10. 2013 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto visokošolskega učitelja in sicer: - v obdobju od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 v obsegu 45 % polnega delovnega časa, - v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 72 % polnega delovnega časa, - od 1. 10. 2015 dalje za polni delovni čas.

b) Zavrne se tožbeni zahtevek: - da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki v obdobju od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 tudi za preostalih 55 % delovnega časa in v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 za preostalih 28 % polnega delovnega časa, - da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 10. 2013 dalje na delovnem mestu s habilitacijskim nazivom docent za sociologijo kulture.

II. Ugotovi se, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožečo stranko in toženo stranko, z dnem 30. 6. 2016 nezakonito in se razveljavi.

III. a) Tožeči stranki pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje pri toženi stranki nista prenehala z dnem 30. 6. 2016, temveč delovno razmerje brez prekinitve še vedno traja, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki ji gredo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, in sicer na delovnem mestu visokošolskega učitelja.

b) Zavrne se zahtevek, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še vedno traja na delovnem mestu s habilitacijskim nazivom docent za sociologijo kulture.

IV. a) Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni skleniti oziroma tožeči stranki izročiti z lastne strani podpisano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto visokošolskega učitelja in sicer v obdobju od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 v obsegu 45 % polnega delovnega časa, v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 72 % polnega delovnega časa, od 1. 10. 2015 dalje pa za polni delovni čas.

b) Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna skleniti oziroma tožeči stranki izročiti z lastne strani podpisano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto visokošolskega učitelja v obdobju od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 tudi za preostalih 55 % delovnega časa in v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 za preostalih 28 % polnega delovnega časa, ter da je dolžna z njo skleniti oziroma tožeči stranki izročiti z lastne strani podpisano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 1. 10. 2013 dalje za delovno mesto s habilitacijskim nazivom docent za sociologijo kulture.

V. a) Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati na delo na delovno mesto visokošolski učitelj in jo za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, in sicer od vključno 1. 10. 2013 dalje prijaviti v ustrezna socialna zavarovanja, priznati delovno dobo ter ji izplačati v denarju vse prejemke, do katerih je tožeča stranka upravičena kot oseba v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto visokošolskega učitelja, zlasti: - obračunati mesečno osnovno plačo v bruto znesku 1.009,83 EUR za obdobje od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014, 1.615,73 EUR bruto za obdobje od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 in 2. 244,07 EUR bruto od 1. 10. 2015 dalje, tako obračunano bruto plače znižati za tožnici že izplačane bruto zneske plačil, nato pa od tako dobljenih bruto razlik odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, dalje do plačila, - obračunati mesečni dodatek za delovno dobo, in sicer v višini 1,32 % od osnovne bruto plače 1.009,83 EUR za čas od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014, 1,65 % od osnovne bruto plače 1.615,73 EUR za čas od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015, 1,98 % od osnovne bruto plače 2.244,07 EUR za čas od 1. 10. 2015 do 30. 9. 2016 in v višini 2,31 % od osnovne bruto plače 2.244,07 EUR za čas od 1. 10. 2016 dalje, od bruto dodatka odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za dodatek preteklega meseca, dalje do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 51,75 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v višini 79,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v višini 450,00 EUR bruto, ter od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 dalje do plačila, - iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela plačati za čas od oktobra 2013 13,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2013 dalje do plačila, za november 2013 66,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 dalje do plačila, za december 2013 13,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2014 dalje do plačila, za januar 2014 39,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. 2. 2014 dalje do plačila, za februar 2014 13,20 EUR z zakonskimi obrestmi od 16. 3. 2014 dalje do plačila, za marec 2014 52,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila, za april 2014 54,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila, za maj 2014 83,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila, za junij 2014 13,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2014 dalje do plačila, za julij 2014 13,98 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2014 dalje do plačila, za avgust 2014 13,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2014 dalje do plačila, za september 13,98 EUR z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2014 dalje do plačila, za oktober 2014 69,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2014 dalje do plačila, za november 2014 27,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 dalje do plačila, za december 2014 111,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2015 dalje do plačila, za januar 2015 13,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 dalje do plačila, za marec 2015 55,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2015 dalje do plačila, za april 2015 41,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2015 dalje do plačila, za maj 2015 55,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje do plačila, za junij 2015 41,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila, za julij 2015 13,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2015 dalje do plačila, za avgust 2015 13,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2015 dalje do plačila, za september 2015 13,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, za oktober 2015 97,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2015 dalje do plačila, za november 2015 97,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 dalje do plačila, za december 2015 41,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 dalje do plačila, za januar 2016 83,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2016 dalje do plačila, za februar 2016 27,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 dalje do plačila, za marec 2016 139,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016 dalje do plačila, za april 2016 97,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2016 dalje do plačila, za maj 2016 69,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 dalje do plačila, do junija 2016 27,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, - iz naslova povračila stroškov prehrane plačati od oktobra 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2013 dalje do plačila, za november 2013 18,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 dalje do plačila, za december 2013 3,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2014 dalje do plačila, za januar 2014 10,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 dalje do plačila, za februar 2014 3,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014 dalje do plačila, za marec 2014 14,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila, za april 2014 14,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila, za maj 2014 21,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila, za junij 2014 3,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2014 dalje do plačila, za julij 2014 3,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2014 dalje do plačila, za avgust 2014 3,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2014 dalje do plačila, za september 2014 3,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2014 dalje do plačila, za oktober 2014 18,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2014 dalje do plačila, za november 2014 7,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 dalje do plačila, za december 2014 28,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2015 dalje do plačila, za januar 2015 3,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 dalje do plačila, za marec 2015 14,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2015 dalje do plačila, za april 2015 10,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2015 dalje do plačila, za maj 2015 14,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje do plačila, za junij 2015 10,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila, za julij 2015 3,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2015 dalje do plačila, za avgust 2015 3,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2015 dalje do plačila, za september 2015 3,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, za oktober 2015 24,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2015 dalje do plačila, za november 2015 24,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 dalje do plačila, za december 2015 10,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 dalje do plačila, za januar 2016 21,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2016 dalje do plačila, za februar 2016 7,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 dalje do plačila, za marec 2016 36,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016 dalje do plačila, za april 2016 25,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2016 dalje do plačila, za maj 2016 18,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 dalje do plačila do junija 2016 10,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

b) Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna: - pozvati tožečo stranko na delo na delovno mesto s habilitacijskim nazivom docent za sociologijo kulture, - obračunati mesečno osnovno plačo v bruto znesku 1.234,24 EUR za obdobje od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 in 628,34 EUR bruto za obdobje od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015, od teh bruto zneskov odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, dalje do plačila, - obračunati in izplačati tožeči stranki mesečno osnovno plačo brez upoštevanja bruto zneskov, ki jih je že plačala za tožečo stranko, - obračunati dodatek za delovno dobo v višini 1,32 % od mesečne bruto osnovne plače 1.234,24 EUR za obdobje od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 in v višini 1,65 % od 628,34 EUR bruto za obdobje od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015, od teh bruto zneskov odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za dodatek preteklega meseca, dalje do plačila, ter ji plačati od prisojenih neto zneskov zakonske zamudne obresti tudi za čas od 6. do 15. dne v mesecu za dodatek preteklega meseca, dalje do plačila, - obračunati mesečni dodatek za doktorat v znesku 59,47 EUR, z zapadlostjo vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, od tega zneska plačati davke in prispevke, ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti vsakega prejemka, dalje do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 48,25 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v višini 21,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje do plačila, - iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela plačati za čas od oktober 2013 154,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2013 dalje do plačila, za november 2013 101,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 dalje do plačila, za december 2013 154,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2014 dalje do plačila, za januar 2014 128,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 dalje do plačila, za februar 2014 154,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014 dalje do plačila, za marec 2014 114,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila, za april 2014 113,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila, za maj 2014 83,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila, za junij 2014 153,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2014 dalje do plačila, za julij 2014 153,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2014 dalje do plačila, za avgust 2014 153,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2014 dalje do plačila, za september 2014 153,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2014 dalje do plačila, za oktober 2014 97,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2014 dalje do plačila, za november 2014 139,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 dalje do plačila, za december 2014 55,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2015 dalje do plačila, za januar 2015 153,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 dalje do plačila, za februar 2015 167,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2015 dalje do plačila, za marec 2015 111,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2015 dalje do plačila, za april 2015 125,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2015 dalje do plačila, za maj 2015 111,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje do plačila, za junij 2015 125,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila, za julij 2015 153,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2015 dalje do plačila, za avgust 2015 153,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2015 dalje do plačila, za september 2015 153,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, za oktober 2015 69,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2015 dalje do plačila, za november 2015 69,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 dalje do plačila, za december 2015 125,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 dalje do plačila, za januar 2016 83,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2016 dalje do plačila, za februar 2016 139,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 dalje do plačila, za marec 2016 27,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016 dalje do plačila, za april 2016 69,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2016 dalje do plačila, za maj 2016 97,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 dalje do plačila, do junija 2016 125,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2016 dalje do plačila, - iz naslova povračila stroškov prehrane plačati od oktobra 2013 40,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2013 dalje do plačila, za november 2013 25,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 dalje do plačila, za december 2013 40,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2014 dalje do plačila, za januar 2014 32,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 dalje do plačila, za februar 2014 39,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014 dalje do plačila, za marec 2014 28,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila, za april 2014 28,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila, za maj 2014 21,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila, za junij 2014 39,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2014 dalje do plačila, za julij 2014 39,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2014 dalje do plačila, za avgust 2014 39,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2014 dalje do plačila, za september 2014 39,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2014 dalje do plačila, za oktober 2014 25,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2014 dalje do plačila, za november 2014 36,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 dalje do plačila, za december 2014 14,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2015 dalje do plačila, za januar 2015 39,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 dalje do plačila, za februar 2015 43,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2015 dalje do plačila, za marec 2015 28,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2015 dalje do plačila, za april 2015 32,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2015 dalje do plačila, za maj 2015 28,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje do plačila, za junij 2015 32,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila, za julij 2015 39,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2015 dalje do plačila, za avgust 2015 39,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2015 dalje do plačila, za september 2015 39,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, za oktober 2015 17,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2015 dalje do plačila, za november 2015 17,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 dalje do plačila, za december 2015 32,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 dalje do plačila, za januar 2016 21,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2016 dalje do plačila, za februar 2016 36,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 dalje do plačila, za marec 2016 7,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016 dalje do plačila, za april 2016 18,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2016 dalje do plačila, za maj 2016 25,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 dalje do plačila, za junij 2016 32,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2016 dalje do plačila, za čas do 1. 7. 2016 dalje vsak mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za stroške preteklega meseca.

VI. Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.049,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. Svoje stroške postopka krije tožena stranka sama.

2. Tožena stranka vlaga obširno pritožbo in navaja, da je sodišče arbitrarno in brez razumnih razlogov zavrnilo ugovor pasivne legitimacije, ki ga je uveljavljala tožena stranka, saj je vse sporne pogodbe sklenila njena članica Univerza v A., Akademija B. v svojem imenu in za svoj račun. Nasprotovala je tudi pavšalnim navedbam tožnice, da je šlo za izvajanje G. programa visokega šolstva. Zaradi pomanjkljive obrazložitve sodbe ni možen njen preizkus glede domnevnega tožničinega izvajanja na C. na B., zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da t. i. "vključitev" tožnice v delovni proces ni bila voljna vključitev vodstva tožene stranke in B., ampak kvečjemu samovoljna posledica ravnanja E.E. in tožnice, ki nima in ne more imeti delovnopravnih učinkov. Sodišče se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je edina pristojna oseba za sklepanje delovnih razmerij s pedagoškimi delavci rektor. Te njegove odločitve ne morejo nadomestiti: "pogodbe", ki jih z zunanjimi sodelavci sklepajo dekani članic na podlagi 62. člena Zakona o visokem šolstvu - še manj pa morebitni ustni dogovori predstojnikov kateder na članicah, da bi zunanji sodelavci mimo pogodbene podlage opravljali še kakšne dodatno obveznosti na katedri. Tožnica je zanesljivo vedela, da ni dolžna opravljati nobenih dodatnih obveznosti in da so dodatne zahteve dr. E.E. izraz njegove samovolje. Šlo je za izigravanje kogentnih predpisov. Sodišče je v tem delu storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo določila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavnih pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je zavrnilo tudi ugovor (delno) prepozne tožbe. Glede na to, da je tožnica vsako leto prekinila dejansko delo za najmanj 30 dni, bi morala sodno varstvo zahtevati v istem letu, ne pa šele v letu 2016. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta na B., saj nima habilitacijskega naziva, ki je predpisan za redno zaposlitev na B.. Zato je tožena stranka ne bi smela zaposliti. Delovno razmerje se ni moglo vzpostaviti. Sodišče je mimo trditvene podlage in izvedenih dokazov iskalo dejstva v prid tožnici in s tem kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP ter načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Brez konkretne trditvene podlage so naslednja dejstva, na katerih temelji sodba: - da je tožnica za izvedbo ene ure predavanj potrebovala 2-3 ure za priprave, kar obsega prebiranje literature, oglede filmov, intervjuje z ustvarjalci, - da je imela tožnica s E.E. sestanke v zvezi z delom enkrat na teden oz. 14 dni, da sta se na teh sestankih dogovarjala za bodisi pedagoško bodisi znanstveno delo, - da je tožnica sodelovala pri sprejemnih izpitih za drugostopenjski program, - da na E.E. katedri ni bilo diplomskih nalog, da je tožnica aktivno sodelovala pri eni magistrski nalogi in bila članica komisije za zagovor, - da je tožnica opravljala svoje delo na katedri: načrtovanje dela katedre, sodelovanje v pripravi programa in pri snovanju doktorskega študija (glede katerega namerava E.E. sprožiti akreditacijo), oblikovanje promocijskega materiala za magistrski študij, načrtovanje prenove programa, ki je še vedno v teku, - da je E.E. tožnico trikrat zadolžil za sodelovanje na informativnih dnevih, kjer je predstavila program in odgovarjala na vprašanja, - da tedenski sestanki na oddelku F. za tožnico niso bili obvezni in nanje ni bila izrecno vabljena, - da je E.E. predstavil tožnico kot kandidatko za opravljanje del, preveril njene kompetence, razporejal delo na katedri in soglašal, da bo tožnica opravljala tudi raziskovalno (znanstveno) delo, - da je E.E. izvajal nadzor nad delom tožnice tako, da je preverjal, kako se izvaja učni načrt, ali študentje obiskujejo predavanja, izpolnjujejo svoje obveznosti - in obenem tudi spremljal tožnice in kvaliteto njenih predavanj, - da je bila tožnica dnevno dosegljiva E.E. za potrebe logističnih dogovorov, - da svoje pisarne, mize, računalnika ali telefona niso bili zagotovljeni niti redno zaposlenim.

Dokazna ocena je pomanjkljiva in v očitnem nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Glede izpovedbe tožnice in izpovedbe E.E., prof. K.K., izpovedbe docenta L.L. sodišče ni metodološko ovrednotilo in je prezrlo določena nasprotja v njihovih izpovedbah. Sodba je povsem prezrla, saj iz izpovedbe prič jasno izhaja: - da tožnica nima ustreznega habilitacijskega naziva za redno zaposlitev na B., - da so bile obveznosti bistveno drugače kot obveznosti drugih visokošolskih učiteljev, - da je tožnica poleg neposrednega pedagoškega dela opravljala samo še znanstveno delo, za katero je imela sklenjeno pogodbo o delni zaposlitvi na A. FF (Univerza v A., I. fakulteta), - da je obseg opravljenega dela tožnice preverjal dekan, ne pa E.E., ki ni ne pregledoval ne potrjeval poročil o prisotnosti, niti jih ni pošiljal v referat, - da E.E. ni imel nobenih pristojnosti, da bi tožnici kot zunanji sodelavki odrejal dodatne obveznosti, ne da bi bile te predhodno odobrene za zagotovljeno kritje stroškov, - da delo poročevalcev v postopkih habilitacije ni plačano.

Vse pogodbe s tožnico je sklenil dekan in so bile v teh pogodbah tudi jasno določene vse obveznosti tožnice na B., izvajale pa so se po veljavnih učnih načrtih in urniku. Tožnica ni bila v delovnem razmerju in ni bila vključena v delovne procese - npr. delo organov, projekte, priprave oziroma reakreditacijo učnih načrtov, ni se udeleževala oddelčnih sestankov in bila le v omejenem obsegu vključena v pedagoški proces na B.. Neposredne pedagoške obveznosti predstavljajo le del nalog, ki jih morajo opravljati redno zaposleni visokošolski učitelji, Tožnica je večino svojih prihodkov ustvarila drugje in je pri tem delu na B. niti malo ni oviralo. Tožnica je za svoje delo na B. porabila bistveno manj časa kot je trdila, sodišče pa je te njene večinoma nekonkretizirane navedbe povsem nekritično in v celoti sprejelo. Za svoje delo je tožnica prejemala naslednje bruto dohodke na letni ravni: - v letu 2013 v skupni višini 20.207,33 EUR, od česar je bilo zgolj 800,00 EUR po pogodbah z B. je 4 % vseh prihodkov, - v letu 2014 v skupni višini 26.284,36 EUR, od česar je bilo le 5.042,73 EUR po pogodbah z B. je 19 % vseh prihodkov, - v letu 2015 v skupni višini 39.821,22 EUR, od česar je bilo samo 4.712,00 EUR po pogodbah z B. je 12 % vseh prihodkov, - v letu 2016 v višini 24.201,61 EUR iz dejavnosti, od prikazanega zneska pa je bilo po pogodbi z B. izplačanih samo 5.206,00 EUR - kar je manj kot 20 % izkazanih prihodkov. Najbolj ilustrativno je leto 2015, v katerem naj bi bila tožnica po lastnih besedah pedagoško nadobremenjena, dejansko pa je v tem letu ustvarila najvišje prihodke, ki mnogo presegajo letno bruto plačo visokošolskega učitelja - docenta v višini 26.928,84 EUR bruto. Tožnica svoje dejavnosti ni opravljala iz eksistenčnih razlogov, prav tako pa tožnica ni delala za B. 40 ur tedensko, zlasti ker na B. (razen pedagoškega dela) ni imela nobenih vidnih rezultatov in ker se ji to preprosto ni izplačalo. Tožnica tudi ni bila v ekonomskem odvisnem razmerju z B. glede na določila 213. člena ZDR-1. Vse to bi moralo sodišče upoštevati, ko je ugotavljalo, da naj bi tožnica v zadnjem letu opravila za najmanj 40 delovnih ur na teden. Tožnica je povsem očitno imela zelo malo obveznosti na B., zanje pa je prejela pavšalno plačilo za urno postavko 38,00 EUR bruto, ki močno presega urno postavko redno zaposlenih docentov 13,00 EUR bruto. Tožnica s tožbo zahteva mesečno bruto plačilo 2.244,07 EUR, kar preračunano po mesečnem normativu 174 ur pomeni urno postavko okoli 13,00 EUR. Zaradi neupoštevanja dohodkov, ki jih je tožnica opravila z opravljanjem dejavnosti, je sodišče zmotno ugotovilo dejanski obseg dela tožnice na B. in posledično tudi obstoj vtoževanega delovnega razmerja. Za prisojeni obseg delovnega razmerja v višini 45 % in 72 % delovnega časa ter za polni delovni čas sodišče ni imelo nobene podlage v izvedenih dokazih.

Glede prisojenega povračila stroškov za prehrano je sodišče ugotavljalo prisotnost tožnice na podlagi poročil, ki jih je tožnica sama pripravila in oddala. Glede na to, da je bila tožnica na B. prisotna v zelo majhnem obsegu in ne več kot 4 ure dnevno, ni bila upravičena do regresa za prehrano. Pristranska in arbitrarna je tudi odločitev o stroških. Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče približno polovico tožbenih zahtevkov zavrnilo kot neutemeljene, zato bi moralo upoštevati dejanski uspeh. Tožena stranka iz razloga, ker je razpravljajoči senata, zlasti pa njegova predsednica očitno zavzela trdno stališče glede utemeljenosti tožbe predlaga, da pritožbeno sodišče odredi sojenje pred drugim senatom, zlati pa pred predsednikom senata. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Glede očitka, da je sodišče arbitrarno in brez razumnih razlogov zavrnilo zagovor pasivne legitimacije tožnica navaja, da je šlo v tožničinem primeru jasno in na prvi pogled za izvajanje G. programa visokega šolstva (G.), kar je razvidno iz vseh predloženih dokumentov in zaslišanj predlaganih prič. Tožnica je opravljala svoje delo v okviru rednega univerzitetnega študijskega programa tožene stranke na B. na prvi in drugi stopnji, na Katedri D., in sicer pri predmetih: teorija filma in televizije 1, teorija filma in televizije 2, zgodovina filma in televizije 1, zgodovina filma in televizije 2, estetika filma, zgodovina filma in televizije 1, zgodovina filma in televizije 2, estetika filma, zgodovina slovenskega filma in televizije, izbrana poglavja iz zgodovine in teorije in medijev, sociologija, psihologija, ekonomija in politika filma in magistrsko delo - FTV študiji. Tako pritožbeni očitek tožene stranke glede ugovora pasivne legitimacije brez dvoma ni utemeljen. Vsi predmeti, ki jih je tožnica v celoti ali delno opravljala, so del akreditiranih študijskih programov, s katerimi se uresničuje G. program visokega šolstva (G.). Vsi predmeti, ki jih je tožnica opravljala v celoti ali delno so bili zelo pozitivno ocenjeni, kot je izpovedal izredni profesor dr. E.E..

4. Tožnica navaja, da glede očitka, da vključitev tožnice v delovni proces ni bila voljna odločitev vodstva tožene stranke in B., ampak kvečjemu posledica samovoljnega ravnanja E.E. in tožnice, tožnica poudarja, da ni šlo za nobeno samovoljno ravnanje izrednega profesorja dr. E.E. ali za izigravanje predpisov. Vse podpisane pogodbe je pregledala in potrdila kadrovska služba, podpisal pa jih je dekan B.. Tudi vsa poročila o opravljenem delu in s tem povezana izplačila so bila izpeljana prek potrditve dekana in izplačila računovodske službe. Tožnica je vodstvo B. večkrat ustno in pisno prosila, da pri toženi stranki (rektorju in upravnemu odboru Univerze v A.) uredi njen status. V tem sta jo podprla tudi Sindikat Univerze v A. in R. pravna služba.

5. Glede naslednjega očitka o arbitratni zavrnitvi ugovora delno prepozne tožbe za obdobje od 30. 6. 2014 do 30. 6. 2015 tožnica dodaja, da je bilo v preteklih primerih očitno, da se bo pogodbeno sodelovanje med tožnico in toženo stranko na B. nadaljevalo in da bo z začetkom naslednjega študijskega leta sklenjena nova pogodba. Zato je tožnica vložila tožbo in upravičeno sprožila predmetni postopek za celotno obdobje od 1. 10. 2013 dalje po poteku veljavnosti zadnje pogodbe oziroma pogodb.

6. V zvezi z očitkom glede izpolnjevanja pogoja habilitacijskega naziva za zaposlitev pri toženi stranki na B. tožnica ponovno poudarja, da je imela ustrezno habilitacijo, ki jo zahteva tožena stranka za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega učitelja, in sicer je to habilitacijski naslov docent, kot to določa prvi odstavek 82. člena ZVis. Tudi po sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017 je zavzeto stališče: v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZDR-1 mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi izpolnjevati predpisane s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela, vendar pa tako kot ni mogoče šteti, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev, ki jih je delodajalec določil za opravljanje dela, tudi ni možno šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela. V obeh primerih je delodajalec tisti, ki se odloči, da bo s takšnim delavcem kljub neizpolnjevanju pogojev sklenil pogodbo o zaposlitvi (v prvem primeru) oziroma drugo pogodbo civilnega prava, čeprav so podani elementi delovnega razmerja (v drugem primeru). Tožnica tudi ni opravljala dela za določen čas, temveč neprekinjeno od 1. 10. 2013 dalje, prav tako pa ni bila udeležena zgolj pri delu enega predmeta, temveč je bila izvajalka večjega števila predmetov (nekaterih predmetov v celoti, nekaterih pa v sodelovanju z izrednim profesorjem dr. E.E.) na katedri D..

7. Glede očitka, da je sodišče mimo trditvene podlage v izvedenih dokazih iskalo dejstvo pri tožnici, tožnica poudarja, da je bila trditvena podlaga ustrezno podana, saj je v svojih navedbah navajala, da skladno z določili prvega odstavka 4. člena ZDR-1, ki opredeljuje delovno razmerje, je tožnica pri toženi stranki se prostovoljno vključila v organiziran delovni proces tožene stranke in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala dela po navodilih in pod nadzorstvom tožene stranke. Ne glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe o "širjenju trditvene podlage", kot jih tožena stranka podaja na 8. strani svoje pritožbe: "1. Glede priprav na izvedbo predavanj: tožnica je v svojih vlogah navajala, da je priprave za neposredno pedagoško delo opravljala kjerkoli, da je opravljala priprave za novo študijsko leto, da je sodelovala pri pripravi učnih načrtov;

2. glede sestankov: tožnica je v svojih vlogah navajala, da je imela redne stike oziroma sestanke v okviru katedre s svojim neposredno nadrejenim, ki mu je tudi redno (vsaj vsak teden) poročala o svojem delu;

3. sodelovanje pri sprejemnih izpitih: tožnica je navajala, da je sodelovala na sprejemnih izpitih;

4. izvajanje govorilnih ur: tožnica je v svojih vlogah navajala, da je opravljala tudi druge obveznosti npr. govorilne ure;

5. da ni bilo diplomskih nalog na katedri, da pa je sodelovala pri magistrski nalogi: tožnica je v svojih vlogah (npr. tožba, prva pripravljalna vloga) navajala, da je sodelovala kot somentorica oziroma članica komisije pri ocenjevanju magistrskih nalog in da se na katedri ne opravljajo diplomske naloge;

6. tožnica je opravljala drugo delo: njeno delo je vsebovalo predavanja, vodenje seminarjev in vaj, pripravo študijskega oziroma pedagoškega načrta, sodelovanje pri izpitih, druge obveznosti do študentov ipd.;

7. prof. E.E. je tožnico zadolžil za sodelovanje na informativnih dnevih: tožnica je v svojih vlogah navedla, da je sodelovala na informativnih dnevih;

8. tedenski sestanki na oddelku niso bili obvezni, nanje praviloma ni hodila, šla pa je glede na dogovor z nadrejenim izrednim prof. dr. E.E.;

9. in 10. prof. E.E. je bil njen nadrejeni, opravljal je nadzor in dajal navodila, tako da je bila tožnica pod nadzorom tožene stranke oziroma predstojnika katedre D.;

11. bila je dnevno dosegljiva nadrejenemu;

12. glede pisarne mize in računalnika: tožnica je sobo uporabljala skupaj z prof. E.E., saj visokošolski učitelji nimajo lastnih, temveč skupne pisarne.

8. Glede očitka, da je dokazna ocena sodišča arbitrarna in pomanjkljiva ter v očitnem nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, tožnica navaja, da so se izpovedi prič ujemale, tožnica navaja, da so se izpovedi prič ujemale, tožnica je podajala navedbe in opisovala resnično dejansko stanje, kar se sklada tudi z izvedenimi listinskimi dokazi. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega dela, ki ga je opravila tožnica ustrezajo navedbam tožnice in so skladne tudi z merili za vrednotenja dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v A.. Tožnica je prav tako imela veljaven habilitacijski naziv, ki velja do 4. 6. 2018. Tožnica je za potrebe svojega dela na B. nedvomno opravljala tudi znanstveno raziskovalno delo, ki je nujni oziroma bistveni sestavni del delovnih obveznostih vsakega visokošolskega učitelja. V obdobju od 1. 10. 2013 do danes se je obseg zaposlitve pri toženi stranki na A. FF zelo spreminjal, nikoli pa ni presegel dovoljene dodatne obremenitve v višini 20 %. V obdobju od 1. 10. 2013 do 30. 6. 2014 je tožničina zaposlitev na A. FF obsegala 6 ur tedensko, od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014 zaposlitve ni bilo, od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 7 ur tedensko, od 1. 1. 2016 do 31. 8. 2016 5 ur tedensko, od 1. 9. 2016 do danes pa 2 uri tedensko.

9. Tožena stranka prvič v pritožbi izrecno razlikuje pedagoški in delovni proces pri toženi stranki na B.. Obseg tožničinih neposrednih pedagoških obveznosti (ki je nesporen) je npr. v študijskem letu 2015/2016 že bistveno presegel 100 % predvidene in dopustne polne obremenitve visokošolskega učitelja pri tem zadnji odstavek 63. člena ZVis dopušča opravljanje neposredne pedagoške obveznosti (prek civilno - pravnih oziroma avtorskih pogodb) zgolj za določen čas (največ za 10 mesecev v študijskem letu) in ne več kot v obsegu 1/3 s tem zakonom določene pedagoške obveznosti. Tožnica še pojasnjuje, da je imela redne stike oziroma sestanke z izrednim prof. dr. E.E..

10. Glede ponovljenega očitka, da je tožnica ustvarila večino svojih prihodkov drugje, in da je delo na B. ni niti malo oviralo, tožnica ponovno poudarja, da delo, ki ga je opravljala v svojem prostem času, ob sobotah, nedeljah, med počitnicami, ponoči (dostikrat tudi na račun tožničinega zdravja), ki je bilo v glavnem sestavljeno iz občasnih in začasnih naročil storitev prevajanja, lektoriranja oziroma tolmačenje, nima povsem nobenega vpliva na tožničin angažma oziroma delo v pravnem (delovnem) razmerju pri toženi stranki. Tožničino delo na B. je bilo primarna dejavnost, za kar je v povprečju tedensko porabila več kot 40 ur. Glede očitka, da za prisojeni obseg delovnega razmerja v višini 45 % in 72 % ter za polni delovni čas sodišče ni imelo podlage v dokazih, že sama tožena stranka takšno svoje stališče ovrže, ko potrdi, da je takšna razdelitev utemeljena na obsegu nesporno opravljenih neposrednih pedagoških obveznosti tožnice. Glede očitka v zvezi s povračilom za prehrano tožnica podaja obrazložitev, da se obseg opravljanja dela ne more omejiti zgolj na opravljanje neposredne pedagoške obveznosti, saj tožnica ni bila prisotna v prostorih zgolj v času obveznosti. Nedvomno pa je bila dnevno prisotna več kot 4 ure. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

13. Glede očitka, da je dokazna ocena sodišča arbitrarna in pomanjkljiva ter v očitnem nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, tožnica navaja, da so se izpovedi prič ujemale, tožnica je podajala navedbe in opisovala resnično dejansko stanje, kar se sklada tudi z izvedenimi listinskimi dokazi. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega dela, ki ga je opravila tožnica, ustrezajo njenim navedbam in so skladne tudi z merili za vrednotenja dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v A.. Tožnica je prav tako imela veljaven habilitacijski naziv, ki velja do 4. 6. 2018. Glede na navedeno sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi kršilo 8. člen ZPP v zvezi z uporabo pravila o trditvenem oziroma o dokaznem bremenu. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 13/2008 z dne 16. 11. 2009, enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007). V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP.

14. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu iz 7. člena ZPP, ki sicer ureja razpravno načelo. Prav tako sodišče ni kršilo določil 5. člena ZPP, ki sicer določa načelo kontradiktornosti, saj je sodišče izvedlo obširen dokazni postopek in pri tem upoštevalo tako dokaze tožnice kot dokaze tožene stranke.

15. Prav tako ni podana v pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve, ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Nerazumen in protispisen je pritožbeni ugovor, da ni šlo za izvajanje G. programa visokega šolstva ter da tako ni možen preizkus sodbe. Pritožbeno sodišče navaja, da je sodba v tem delu zelo natančna in konsistentna.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče upoštevalo samo tožničine navedbe oziroma sledilo le njej, kar naj bi pomenilo kršitev 22. člena (enako varstvo pravic) Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 s spremembami), in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dokazov in jih je tudi ustrezno dokazno ocenilo.

17. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da naj pritožbeno sodišče odredi sojenje pred drugim senatom.

18. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter vpogledalo dokaze pod C1 do C3. Ob navedenem je zaslišalo tako dr. J.J., dr. E.E., K.K. in L.L. in opravilo poizvedbe pri M., N., O. in P. d. d. Na podlagi tako navedenih dokazov je sodišče odločilo, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki in sicer: - v obdobju od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 v obsegu 45 % delovnega časa, - v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 72 % polnega delovnega časa, - od 1. 10. 2015 dalje za polni delovni čas. Višji tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja v posameznih obdobjih za 100 % je sodišče zavrnilo. Posledično je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delo na delovno mesto in jo prijaviti v ustrezna socialna zavarovanja in obračunati mesečne plače, dodatek na delovno dobo, regres za letni dopust, povračilo stroškov za prevoz na delo, povračilo stroškov prehrane, seveda upoštevaje ustrezen obseg dela.

19. Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem je razmerje, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in neposredno opravlja delo po navodilih pod nadzorstvom delodajalca. V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti, kot to določa tako 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) kot ZDR-1 tudi v 4. členu (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), pri čemer je po določilih 5. člena ZDR-1 delavec ali delavka vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec pa je vsaka fizična oseba ter drug subjekt, kot državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ob navedenem 13. člen ZDR-1 določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon.

20. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica sklepala pogodbe o avtorskem delu oziroma pogodbe kot s. p. z Univerzo v A., Akademijo B., pri čemer pa je pravilno vložila tožbo zoper Univerzo v A.. Ob navedenem je tako neutemeljen pritožbeni ugovor glede pasivne legitimacije, saj Zakon o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadalj.) določa, da je pravna oseba univerza, v okviru katere pa se ustanovijo fakultete in ... akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi kot članice univerze. Tožnica je izvajala pedagoške obveznosti po študijskem programu in dogovorjenem urniku B., in to po G. programu visokega šolstva (G.). Sodišče je ob tem ugotovilo, da ji je dekan B. C.C. v spornem obdobju pojasnil, da z njo zaradi varčevalnih ukrepov sklepa pogodbe o delu in ne delovno razmerje, vendar navedeno ne zavezuje sodišča, da tožnici ne bi priznalo delovnega razmerja, v kolikor je ugotovilo elemente delovnega razmerja. Kot je ugotovilo sodišče, je tožnica izvajala pedagoško delo, to je predavanja, seminarje in vaje, delo opravljala po študijskih programih in dogovorjenem urniku B.. Tako je sodišče ugotovilo, da je tožnica na prvi stopnji izvajala delno ali v celoti predmete (teorija filma in televizije I in II, zgodovina filma in televizije I in II) in na drugi stopnji (izbrana poglavja iz zgodovine in teorije AV medijev, estetika filma, sociologija, psihologija, politika in ekonomija filma, zgodovina slovenskega filma in televizije). Tožnica je opravljala pedagoško delo na Katedri D., katere predstojnik je bil dr. E.E., pri čemer je Katedra spadala v okvir Oddelka F..

21. Res je, da je za sklepanje pogodb o zaposlitvi načelno pristojen rektor univerze, vendar tožnica ne more biti prikrajšana iz razloga, ker je pogodbe podpisal dekan B. C.C., pri čemer so bile tudi vse verificirane preko kadrovske službe in tudi izvršeno izplačilo za delo. Notranja razmerja med rektorjem in dekani posameznih fakultet oziroma akademij pa ne morejo iti v škodo tožnice in se tožena stranka na to ne more uspešno sklicevati v tem postopku. Tožnica je tudi navajala in izkazala, da je večkrat prosila vodstvo B. ustno in pisno, da naj uredijo njen status, vendar načelno ni bilo realizirano to. Tako je tudi neutemeljen pritožbeni ugovor, da je šlo za samovoljno ravnanje E.E. in tožnice, ne pa za prostovoljno vključitev v delovni proces. Ni si mogoče predstavljati, da bi članica univerze (B.) lahko izvajala akreditirani študijski program, s katerim se uresničuje program G. visokega šolstva (G-) z določenimi pedagogi samovoljno, kot to zatrjuje pritožba tožene stranke, saj gre za verificirane programe, kjer slušatelji pridobijo veljavno univerzitetno izobrazbo. Prav tako so kakovost izvajanja decembra 2015 preverjali predstavniki agencije H. (H.) in vsi programi, ki jih je izvajala tožnica, so bili s strani H. zelo pozitivno ocenjeni.

22. Potrebno je tudi poudariti, da je sodišče odločilo, da je bila tožnica v času od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 zaposlena pri toženi stranki v obsegu 45 % polnega časa, v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 72 % polnega delovnega časa in od 1. 10. 2015 dalje za polni delovni čas. Sodišče je navedeno izračunalo glede na tožničine obveznosti pri toženi stranki in upoštevalo pri tem tudi 63. člen ZVis, kjer je določeno, da če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je treba zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoške dejavnosti, lahko visokošolski zavod sklene pogodbo o delu v skladu z zakonom in zakonom, ki ureja obligacijska razmerja, vendar ne več kot v obsegu ene tretjine s tem zakonom določene pedagoške obveznosti in največ za obdobje desetih mesecev v študijskem letu. Tožnica je bila angažirana pri toženi stranki nepretrgano od 1. 10. 2013 dalje, poleg tega je v dveh študijskih letih njena določena pedagoška obveznost presegla predpisano eno tretjino.

23. Glede izpolnjevanja pogojev habilitacije je sodišče tožnici priznalo delovno razmerje na delovnem mestu visokošolski učitelj, ker je to delo tožnica dejansko opravljala. Tožnica je pridobila naziv docentka za sociologijo kulture za čas od 5. 6. 2013 do 4. 6. 2018, pri čemer je habilitirana na področju, katerega matična ustanova je I. fakulteta, naziv pa je potrdil tudi dr. J.J., član komisije, ki je ocenjevala njeno usposobljenost v postopku pridobitve habilitacije. Zaslišani K.K. je tudi pojasnil, da po zagotovilih dr. E.E., ki je habilitiran na področju zgodovine in teorije filma, je tožnica dovolj strokovno usposobljena za delo na B.. Iz izpovedi dr. J.J. pa izhaja, da na Univerzi v A. sploh ni habilitacijskega področja za filmske študije, so pa sociologi kulture vedno sodelovali v študijskem programu na B.. Sicer pa je tožnica doktorirala v Avstraliji na podlagi strokovnih teoretskih del s področja filmskih študijev. Dr. E.E. je celo pojasnil, da po njegovem mnenju ni nič narobe z njeno kvalifikacijo oziroma habilitacijo, saj je celo zelo ustrezna za delo na B..

24. Glede na specifično naravo pedagoške dejavnosti, ko se kot neposreden pedagoški proces s študenti izvaja deset mesecev, pa navedenega ni mogoče upoštevati glede pravočasnosti vložitve tožbe, ker naj bi tožnica zamudila prekluzivne roke za vložitev tožbe za vsa posamezna leta razen za leto 2016, ko se ji je njena zadnja pogodba iztekla. Tožnica je v času med 30. 6. in 1. 10. posameznega leta, ko se sicer ne izvaja pedagoški proces, opravljala različne obveznosti (sprejemne izpite, izpite, priprave na pedagoško delo in podobno). Šele dne 30. 6. 2016 pa je bilo jasno, da se pogodbeno sodelovanje ne bo več nadaljevalo in da tožnica ne bo sklenila nove pogodbe. Kot je pojasnjevala tožnica nikoli ni bilo vprašljivo, da bo naslednje leto opravljala posamezne pedagoške dejavnosti. Šele po 30. 6. 2016 je postalo jasno, da tožena stranka oziroma B. ne bo s tožnico podpisala nove pogodbe. Tako je tožnica vložila tožbo pravočasno dne 15. 7. 2016. 25. Tožena stranka tudi kot pritožbeni razloga navaja, da je tožnica pridobivala dohodek tudi kot s. p. s strani drugih izplačevalcev, vendar navedeno na rešitev zadeve nima vpliva, saj je sodišče preračunalo trajanje njenih obveznosti in tožnici tudi priznalo delno delovno razmerje, in sicer v obdobju od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 v obsegu 45 % polnega delovnega časa, v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 72 % polnega delovnega časa, za čas od 1. 10. 2015 dalje pa za poln delovni čas. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je tožnica delo opravljala osebno, nepretrgoma in prejela za to tudi izplačilo, delala pa je po navodilih in pod nadzorstvom tožene stranke, udeleževala se je nujnih delovnih sestankov, glede delovnih sredstev pa je bila izenačena z drugimi redno zaposlenimi, ki vsi nimajo svoje sobe, računalnika in podobno. Tako tudi sodišče ni prekoračilo trditveno podlago tožnice, saj je tožnica že v tožbi kot v prvi pripravljalni vlogi in ves čas postopka dejansko navajala elemente delovnega razmerja, tako da ji posledično pripada tudi ustrezen regres za letni dopust, stroški prehrane in stroški prevoza na delo.

26. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

27. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako tožnica sama krije svoje pritožbene stroške iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.