Jedro

Tožnik je dne 28. 8. 2006 lastnoročno napisal in podpisal dokument, v katerem „prosi za prenehanje delovnega razmerja pri podjetju T. d. d. z dne 11. 9. 2006.“ Iz besedila te izjave izhaja, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca v skladu s prvim odstavkom 80. in 81. člena ZDR.

Tožnik je v odpovedi resda prosil za prenehanje delovnega razmerja z dnem 11. 9. 2006, torej še pred potekom pogodbeno določenega odpovednega roka, vendar to ne vpliva na veljavnost same odpovedi. Gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika in za implicitno vsebovan predlog za sporazum o skrajšanju odpovednega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, do katere naj bi prišlo na podlagi pisne izjave tožnika z dne 28. 8. 2006, dopisov tožene stranke z dne 11. 9. 2006 in 20. 9. 2006 ter ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi še traja, da je dolžna tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo in mu po 11. 11. 2006 obračunati in izplačevati mesečne plače, kot če bi delal, davke in prispevke ter mu povrniti stroške postopka. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožnik ni dokazal napak volje pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar mu je zakonito prenehalo delovno razmerje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo zaradi bistvene kršitve postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Obe sodišči sta napačno kvalificirali njegovo izjavo kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav ta izjava ne predstavlja redne odpovedi zaposlitve v smislu določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj vsebuje tudi zapis, da tožniku preneha delovno razmerje z dnem 11. 9. 2009, torej pred potekom odpovednega roka. Tožnik je izjavo napisal samo zato, ker so mu direktor in prisotni vodilni delavci zagotavljali, da bo njegova odpoved z dnem 11. 9. 2006 brezpredmetna, če bo dokazal, da so očitki na njegov račun neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Storjena je bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena, saj sodišči nista zavzeli stališča do datuma 11. 9. 2006, ki je obsežen v izjavi tožnika, in do tega, ali je šlo za prevaro. Sodišči sta obrazložili, da ni bilo napak volje zaradi prisile in grožnje, tožnik pa je v sporu zatrjeval, da je šlo za prevaro, ker so mu zagotavljali, da bo odpoved brezpredmetna, če se bo izkazalo, da so obtožbe neutemeljene. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker pri razsoji ni upoštevalo določb petega odstavka 81. člena ZDR in 46. ter 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Tožena stranka je tako imenovano odpoved sprejela le deloma, tako da jo je štela kot redno odpoved, samovoljno pa je določila datum njenega učinkovanja. Če je želela podaljšanje roka odpovedi, bi morala s tožnikom, v skladu z določbo 79. člena ZDR, skleniti pisni sporazum, tega pa ni storila. Zato odpoved ni zakonita. Sodišče je napačno uporabilo določbe ZDR, v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa tudi določbo 79. člena tega zakona.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji sodišču druge in prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešili s tem, ko se nista spuščali v oceno listin, ki naj bi dokazovale, da so bile obtožbe proti njemu neutemeljene, s čimer sta ravnali v nasprotju z določbo 285. člena ZPP. Če bi sodišče raziskovalo, ali so očitki tožene stranke utemeljeni, ne bi spregledalo, da je izjava tožnika le pogojna in da je bilo prenehanje delovnega razmerja vezano na pogoj.

Predmet tega spora je vprašanje, ali je tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi petega odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca neveljavna, če je podana zaradi grožnje ali prevare s strani delodajalca ali v zmoti delavca. Ker ZDR v zvezi s tem nima posebnih določb, se na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava. Na podlagi teh je pravni posel veljaven, če gre za svobodno in resno izjavo volje, če ima subjekt, ki izjavlja voljo pravno in poslovno sposobnost ter sposobnost razsojanja in če je predmet pravnega posla določen, možen in dopusten. Tožnik bi lahko uveljavljal neveljavnost podane odpovedi samo zaradi neobstoja ene od prej navedenih predpostavk. Zaradi tega ni pomembno, ali so bile obtožbe na račun tožnika (zaradi česar mu je bilo rečeno, da bo delodajalec proti njemu uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čemur se lahko izogne, tako da odpoved poda sam) utemeljene ali ne. (Ne)utemeljenost obtožb ne vpliva na veljavnost same odpovedi. Če pa je tožnik podal odpoved z mislijo, da ta ne bo veljala, če bo dokazal svojo nedolžnost (ob izrecni dejanski ugotovitvi sodišča, da se stranki o tem nista dogovorili), gre za njegovo zmotno notranje prepričanje, ki ne vpliva na veljavnost odpovedi. Sodišču za presojo veljavnosti odpovedi torej ni bilo treba ugotavljati utemeljenosti obtožb tožene stranke. Zaradi tega zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.

8. Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, svojo odločitev pa je sodišče tudi jasno in razumljivo obrazložilo. Sodišče se je v obrazložitvi tudi opredelilo do datuma 11. 9. 2006, ko je navedlo, da je tožena stranka tožniku zakonito zaključila delovno razmerje dne 28. 10. 2006 in ne 11. 9. 2006, saj je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi določen dvomesečni odpovedni rok. Sodišče se je opredelilo tudi do vprašanja, ali je podana prevara in svojo odločitev v zvezi s tem ustrezno obrazložilo.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Napaka volje zaradi grožnje je podana, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo (45. člen OZ). Napaka volje zaradi bistvene zmote je podana, če je stranka v zmoti glede bistvenih lastnosti predmeta, glede osebe, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali glede okoliščin, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Pri tem je potrebno še, da stranka, ki je v zmoti, ravna s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (46. člen OZ). Stranka lahko zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe (prevara, 49. člen OZ).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča (na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da tožnik pri pisanju svoje lastnoročne izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil deležen fizičnega nasilja ali verbalnih groženj in da tudi ni bil v zmoti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni razlog, ki bi pomenil nedopustno grožnjo. Tožnik tudi ni dokazal, da ga je tožena stranka prevarala z obljubo, da odpoved ne bo veljala, če bo do 11. 9. 2006 uspel izpodbiti očitke na njegov račun. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zaključili, da pri tožniku niso bile podane napake volje zaradi grožnje, bistvene zmote ali prevare. Revizijski očitki v obliki obširnega ponovnega navajanja in interpretiranja dejstev in dokazov, ki naj bi dokazovali tožnikove napake volje, izpodbijajo dokazno oceno nižjih sodišč, kar ni dovoljen revizijski razlog.

11. V zvezi s pravno naravo izjave tožnika z dne 28. 8. 2006 sodišče ugotavlja, da je tega dne lastnoročno napisal in podpisal dokument, v katerem „prosi za prenehanje delovnega razmerja pri podjetju T. d. d. z dne 11. 9. 2006.“ Iz besedila te izjave izhaja, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca v skladu s prvim odstavkom 80. in 81. člena ZDR, saj je v njem jasno izražena volja tožnika, da mu delovno razmerje preneha. Tožnik v reviziji ne navaja nobenih podlag, ki bi utemeljevale drugačno razlago, kot pa da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi gre, kadar pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki ga določa zakon ali pogodba o zaposlitvi. Res je, da je tožnik v odpovedi prosil za prenehanje delovnega razmerja z dnem 11. 9. 2006, torej še pred potekom pogodbeno določenega odpovednega roka, vendar to ne vpliva na veljavnost same odpovedi. Gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika in za implicitno vsebovan predlog za sporazum o skrajšanju odpovednega roka. Tega predloga tožena stranka ni sprejela, zaradi česar velja odpovedni rok iz pogodbe o zaposlitvi (91. člen ZDR). Gre za prostovoljno odločitev delodajalca, da ob redni odpovedi delavca pristane (ali ne pristane) na krajši odpovedni rok. Zato so neutemeljene revizijske navedbe, da bi morala tožena stranka skleniti sporazum po 79. členu ZDR, če je želela „podaljšanje roka odpovedi“ oziroma, da si je po svoje „prikrojila“ enostransko izjavo tožnika. Odpovednega roka ni želela podaljšati tožena stranka, pač pa ga je želel skrajšati tožnik.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDDS-1 krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.