Jedro

Pravilnik, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka opravljala strokovni izpit, je v 1. odstavku 3. člena predpisoval, da je program splošnega dela izpita enak za vse kandidate. Po 2. odstavku 3. člena Pravilnika je bil stopnji strokovne izobrazbe in delom ter nalogam, ki jih kandidati opravljajo, prilagojen program posebnega dela izpita, kamor je po določbi 5. člena spadal tudi pisni del. Izključno vsebina posebnega dela izpita je torej merodajna za ugotovitev, s katerega področja inženirske storitve je tožeča stranka opravljala strokovni izpit.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Inženirska zbornica Slovenije je z izpodbijano odločbo tožeči stranki zavrnila vpis v imenik pooblaščenih inženirjev za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja gradbene stroke s pooblastilom za odgovornega vodjo del zahtevnih objektov. V obrazložitvi podrobno povzema potek dotedanjega postopka in navaja, da je glede na stališče Ministrstva za okolje in prostor v razveljavitveni odločbi, v istem postopku izdani dne 11. 4. 2008, ugotavljala področje opravljanja inženirske storitve, torej smer, na kateri je tožeča stranka v okviru posamezne stroke delala in v zvezi s tem tudi opravljala posebni del strokovnega izpita. Zato je bilo opravljeno tudi zaslišanje tožeče stranke, ki je povedala, da je opravljala nalogo iz projektiranja hotelskega apartmaja oziroma sobnega dela trakta hotela. Iz te izjave po mnenju tožene stranke izhaja, da tožeča stranka ni opravljala strokovnega izpita iz vodenja del, temveč iz projektiranja, in to iz arhitekturne, ne pa gradbene stroke. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožeča stranka vpisana v imenik ZAPS, za kar se zahteva opravljen strokovni izpit iz arhitekturne stroke. Tožena stranka zato ugotavlja, da tožeča stranka nima opravljenega strokovnega izpita iz odgovornega vodenja del gradbene stroke, zato je treba zavrniti njeno zahtevo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja gradbene stroke s pooblastilom za odgovornega vodjo del zahtevnih objektov. Glede navedb tožeče stranke, da se je ustni del strokovnega izpita nanašal tudi na področje mehanizacije in opreme v gradbeništvu ter organizacije gradbišča, da je v prejšnjem času lahko vodila dela in da se počuti diskriminirano glede na ostale tehnične poklice, tožena stranka navaja, da je bil splošni del strokovnega izpita za vse stroke enak, posebni del pa je bil prilagojen stopnji posameznikove strokovne izobrazbe in področju, na katerem je posameznik delal. Pravice opravljanja posameznih inženirskih storitev so določene v Zakonu o graditvi objektov, Inženirska zbornica Slovenije pa jih je pri izvajanju javnih pooblastil dolžna upoštevati.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da so v prehodnih določbah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in nadaljnji, dalje ZGO-1) ob upoštevanju novih zahtev za projektiranje oziroma odgovorno vodenje posameznih del pravice posameznikov ohranjene, vendar pa te pravice ne izhajajo iz dejanskega dela v praksi. Glede na pravno ureditev, ki je veljala v času, ko je tožeča stranka opravljala strokovni izpit, je za ugotovitev o tem, iz katere stroke je opravljala posebni del izpita, bistvenega pomena smer (inženirska storitev), na kateri je delala takrat, ko je opravljala ta izpit. Tudi drugostopenjski organ glede na izjavo tožeče stranke na zaslišanju in glede na njeno izobrazbo sklepa, da je šlo za projektiranje s področja arhitekture in ne gradbene stroke, in je torej to področje, na katerem je tožeča stranka delala.

Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je v letu 1988 opravila strokovni izpit s področja gradbene stroke, zaradi česar je bila leta 1988 vpisana v imenik pooblaščenih inženirjev pri IZS. Vse do leta 2004 je bila član IZS, v tem letu pa se je sekcija arhitektov odcepila od IZS in se formirala kot Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS). Vse od opravljenega strokovnega izpita dalje je tožeča stranka poleg projektiranja in nadzora tudi vodila dela na gradbiščih. Po odcepitvi arhitektov od IZS to ni več mogoče, ker so pooblačeni odgovorni vodje del vpisani le v imenik pri IZS. Ker je tožeča stranka delo odgovornega vodje del vse do tedaj opravljala zakonito, saj je izpolnjevala predpisane pogoje, je zaprosila tudi za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev pri IZS. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je IZS njeno vlogo zavrnila, ker naj tožeča stranka ne bi opravljala strokovnega izpita iz odgovornega vodenja del. IZS je v postopku tožečo stranko sicer zaslišala, vendar sta ji bili zastavljeni le dve vprašanji, in sicer o članih izpitne komisije in o pisnem delu izpita. Tožeča stranka meni, da nobeno od teh vprašanj ni moglo prispevati k pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja, ki ga IZS sicer ni ugotavljala na noben drug način.

Ugotovitev, da je tožeča stranka opravila strokovni izpit zgolj iz odgovornega projektiranja, ne pa tudi iz vodenja del, je po njenem mnenju zmotna. Po tedanji pravni ureditvi je bil splošni del izpita za kandidate vseh strok enak, program posebnega dela pa prilagojen stopnjam strokovne izobrazbe in delom ter nalogam, ki so jih kandidati opravljali. Študijsko gradivo in izpit sta bila za kandidate gradbene in arhitekturne stroke popolnoma enaka, brez razlikovanja po področjih dela. Pisni del je bil praviloma prilagojen delu, ki ga je kandidat takrat opravljal, ne pa njegovi strokovni izobrazbi. Pravilnik ni predvideval ločenih izpitov za projektiranje in vodenje del, pooblastilo za projektiranje ter odgovorno vodenje del pa so brez opravljanja dodatnih izpitov pridobili tudi inženirji drugih tehničnih strok (npr. elektro ali strojne). Že pridobljeno pooblastilo je bilo torej odvzeto izključno arhitektom, da je odločitev IZS zmotna, pa dokazuje tudi dejstvo, da lahko tožeča stranka nastopa kot odgovorni nadzornik, kar pomeni, da nadzira odgovornega vodjo del, po odločitvi IZS pa ob tem ne more nastopati kot odgovorni vodja del. Izpodbijana odločba posega tudi v pridobljene pravice tožeče stranke, saj načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu.

Tožeča stranka meni še, da izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitev temelji zgolj na njeni izjavi, da je kot pisni del posebnega dela strokovnega izpita opravila nalogo iz projektiranja hotelskega apartmaja oziroma sobnega dela takta hotela, ob čemer ni jasno, zakaj in kako lahko odločitev IZS temelji izključno na tej izjavi. Ker IZS po mnenju tožeče stranke v ponovljenem postopku ni upoštevala napotka sodišča, naj ugotovi področje opravljanja inženirske storitve tožeče stranke in s tem tudi področje opravljanja posebnega dela izpita, zaradi česar je prišlo že do druge nezakonite odločitve v postopku, tožeča stranka sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in IZS naloži, da je dolžna tožečo stranko vpisati v imenik pooblaščenih inženirjev, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne IZS v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravno sodišče RS je v tej zadevi že odločalo s sodbo opr. št. U 1600/2007 z dne 31. 1. 2008. Že v tej sodbi je ugotovilo, da v zadevi ni sporno, da je tožeča stranka pridobila naziv univerzitetnega diplomiranega inženirja arhitekture, da je 14. 11. 1988 opravila strokovni izpit po določbah ZGO (Zakon o graditvi objektov, Uradni list SRS, št. 34/84 in naslednji) in bila – kot je razvidno tudi iz tožbenih navedb – 25. 5. 1998 včlanjena v matično sekcijo arhitektov Inženirske zbornice Slovenije ter vpisana v imenik pooblaščenih inženirjev. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka predlagala vpis v imenik pooblaščenih inženirjev za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja gradbene stroke s pooblastilom za odgovornega vodjo del zahtevnih objektov po določbah ZGO-1 (Zakon o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 110/02 in nadaljnji). Gre torej za situacijo, ko je bila tožeča stranka prej že članica IZS in vpisana v imenik pooblaščenih inženirjev ter se je po uveljavitvi ZGO-1 in zaradi razdelitve dotedanje IZS na IZS in ZAPS želela vpisati tudi v imenik pooblaščenih inženirjev pri IZS s pooblastilom za odgovornega vodjo del pri gradnji zahtevnih objektov.

Kot je to sodišče prav tako že navedlo v omenjeni sodbi, je ZGO-1 pogoje za opravljanje vodenja del in strokovnega nadzorstva na podlagi prej (pred začetkom veljavnosti tega zakona) doseženih kvalifikacij oziroma statusov uredil v prehodni določbi 230. člena. Tako se po 1. odstavku tega člena šteje, da osebe, ki so z dnem uveljavitve tega zakona vpisane v imenik pooblaščenih inženirjev v skladu z določbami ZGO in imajo opravljen strokovni izpit po sedanjih predpisih, izpolnjujejo pogoje za odgovornega vodjo del in odgovornega nadzornika nad vsemi vrstami gradenj. Ta določba torej pomeni izjemo od sicer predpisanih pogojev za odgovorno vodenje del iz 77. člena ZGO-1 in s tem v zvezi tudi od pogojev, ki se nanašajo na organizacijo in delovno področje poklicnih zbornic, v okviru katerih so določeni tudi pogoji za pridobitev statusov in licenc, njihov odvzem in opravljanje strokovnih izpitov (128. člen ZGO-1 in naslednji).

Nadalje je sodišče ugotovilo, da pojem „sedanji predpis“ iz navedene določbe 1. odstavka 230. člena ZGO pomeni Pravilnik o strokovnih izpitih (Uradni list RS, št. 35/98 in naslednji), saj je bil novi Pravilnik o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih izpitov na podlagi ZGO-1 objavljen šele 12. 12. 2003. Pravilnik o strokovnih izpitih iz leta 1998 je v 1. odstavku 33. člena določil, da potrdilo o izpitu, opravljenem po dotedanjih predpisih, velja v obsegu, za katerega je bilo dano, pri čemer se šteje, da je bilo potrdilo dano za tisto področje opravljanja inženirske storitve, za katero je bil opravljen poseben del izpita (2. odstavek 33. člena). Po 1. odstavku 6. člena tega Pravilnika je področje opravljanja inženirske storitve smer, na katerem področju kandidat dela v okviru posamezne stroke. Tožena stranka je v obravnavani zadevi svojo prvo (v nadaljnjem postopku odpravljeno) odločbo oprla izključno na potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu št. 356/88. Iz tega potrdila pa je razvidno le, da je kot področje navedena „gradbena stroka“. To po mnenju sodišča ni zadoščalo za ugotavljanje, za kakšen obseg storitve je bilo potrdilo izdano, saj je treba ugotoviti področje opravljanja inženirske storitve, torej smer, na kateri je kandidat v okviru posamezne stroke delal in v zvezi s tem tudi opravljal posebni del izpita. Sodišče je torej v tej sodbi zavzelo stališče, da je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena, za katero področje opravljanja inženirskih storitev je tožeča stranka opravljala posebni del strokovnega izpita (projektiranje, odgovorno vodenje del, nadzor nad deli pri gradnji in podobno).

V ponovljenem postopku se je tožena stranka pri ugotavljanju te okoliščine oprla na zaslišanje tožeče stranke, ki je povedala, da je pisni – posebni del izpitne naloge opravljala iz projektiranja hotelskega apartmaja oziroma sobnega dela trakta hotela. Na tej podlagi tožena stranka sklepa, da je tožeča stranka opravljala strokovni izpit iz arhitekturne in ne iz gradbene stroke, kar po njenem mnenju izhaja tudi iz izobrazbe tožeče stranke in dejstva, da je tožeča stranka vpisana v imenik ZAPS, za kar je zahtevan opravljen strokovni izpit iz arhitekturne stroke.

Tudi po presoji sodišča navedene okoliščine omogočajo zanesljivo sklepanje o tem, da je tožeča stranka posebni del izpita opravljala s področja arhitekturnega projektiranja. Sodišče se predvsem strinja z oceno tožene stranke, da izjava tožeče stranke o vsebini naloge, ki jo je opravljala v okviru pisnega dela izpita, to nalogo očitno uvršča na področje arhitekturnega projektiranja, ob tem pa ni tožeča stranka ne v upravnem postopku ne v tožbi navedla nobenih okoliščin, ki bi omogočale drugačno sklepanje, posebno v smeri, da bi bil izpit opravljen na področju vodenja del. V času, ko je tožeča stranka opravljala strokovni izpit, je veljal Pravilnik o programu in načinu opravljanju strokovnih izpitov po Zakonu o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 27/85). Ta Pravilnik je v 1. odstavku 3. člena predpisoval, da je program splošnega dela izpita enak za vse kandidate. Ta del izpita je po določbah 4. člena med drugim obsegal tudi „gradnjo objektov“, tako da je dejstvo, na katerega se sklicuje tožeča stranka, da je namreč na izpitu odgovarjala tudi na vprašanja o gradbeni mehanizaciji in organizaciji gradbišča, za odločitev v zadevi brezpredmetno; ni namreč mogoče izključiti možnosti, da so ta vprašanja spadala v splošni del izpita.

Po drugi strani je 2. odstavek 3. člena navedenega Pravilnika določal, da je bil stopnji strokovne izobrazbe in delom ter nalogam, ki jih kandidati opravljajo, prilagojen program posebnega dela izpita, kamor je po določbi 5. člena spadal tudi pisni del. Izključno vsebina posebnega dela izpita, ki jo je, kot je obrazloženo zgoraj, na podlagi zaslišanja tožeče stranke ugotovila tožena stranka, je torej merodajna za ugotovitev, s katerega področja inženirske storitve je tožeča stranka opravljala strokovni izpit. Zato že zgolj ugotovitev vsebine pisnega dela naloge na strokovnem izpitu načeloma zadostuje za ugotovitev, s katerega področja opravljanja inženirskih storitev je bil opravljen strokovni izpit. Navedbe tožeče stranke, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v zadostni meri, so zato neutemeljene.

V zvezi z navedbami tožeče stranke, da pomeni izpodbijana odločba poseg v pravice, ki jih je pridobila po prej veljavni ureditvi, sodišče opozarja še na prehodno določbo 2. odstavka 100.e člena ZGO, ki je bila v ta zakon uvrščena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gradivi objektov (Uradni list RS, št. 59/96, ZGO-b). Že po tej določbi se je namreč štelo, da so bile osebe iz prvega odstavka tega člena (med katere spada tožeča stranka) kot pooblaščeni inženirji usposobljene za (med drugim) vodenje del pri tisti vrsti gradnje, za katero so opravile posebni del strokovnega izpita po dotedanjih predpisih o graditvi objektov. Tudi prej veljavna ureditev je torej obseg pooblastila tožeče stranke vezala na isto okoliščino kot ZGO-1, namreč na področje opravljanja strokovnega izpita. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je tožena stranka to okoliščino ustrezno ugotovila, vprašanje, katere inženirske storitve je tožeča stranka v času prej veljavne ureditve dejansko opravljala, pa ne more vplivati na ugotovitve o tem, katere pravice je po tej ureditvi pridobila. Njene navedbe o tem so zato za odločitev v zadevi brezpremetne.

Iz vsega povedanega izhaja – kot je pravilno navedla že tožena stranka –, da je ZGO-1 ob uvajanju novih zahtev za projektiranje oziroma odgovorno vodenje del sicer ohranil nekatere pravice, ki so jih posamezniki pridobili pred njegovo uveljavitvijo, vendar je presojo obsega teh pravic, enako kot prejšnja ureditev, vezal izrecno in izključno na področje, na katerem so ti posamezniki opravljali strokovni izpit. Tožena stranka je torej ravnala pravilno, ko dejanskega dela, ki ga je tožeča stranka opravljala po strokovnem izpitu, pri svojem odločanju ni upoštevala.

Odločitev tožene stranke, ki je toženi stranki zavrnila zahtevo za vpis, je iz navedenih razlogov pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Sporno vprašanje, s katerega področja je tožeča stranka opravljala strokovni izpit, sicer spada na področje dejanskega stanja, vendar dejstva in dokazi, ki jih navaja tožeča stranka, iz razlogov, ki izhajajo iz zgornje obrazložitve, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, zato je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.