Jedro

Pri deljivi obveznosti, kjer je več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti.

Ker sodišče presoja v okviru trditvene podlage strank, ki je izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti, sama okoliščina, da so v spisu obstajali podatki, da sta toženca starejša človeka, tožnik pa je poznavalec tržnih razmer in je hotel zemljišče kupiti po nižji ceni od dejanske prometne vrednosti, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage ne more predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča o morebitni ničnosti predkupne pogodbe zaradi oderuštva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da sta dolžna tožniku plačati znesek 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.8.2005 dalje. Odločilo je tudi, da sta toženca dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.716,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v 1. točki izreka sodbe ni določeno, koliko in v kakšnem razmerju je kateri od tožencev dolžan plačati tožeči stranki, v izreku o stroških pa tudi ni določeno, koliko katera od strank dolguje pravdnih stroškov. Zato je izrek sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, ter je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede bistvenega dejstva, katera od pravdnih strank je odstopila od predkupne pogodbe z dne 15.12.2003. Toženca sta prepričljivo izpovedala, da ju je skušala tožeča stranka v postopku parcelacije zlorabiti. Zato sta se pritožila. Tožnik je spoznal, da zadeva ne bo tekla po njegovi zamisli ter da v predvidenem času osmih mesecev ne bo uspel realizirati pogodbe, zato je zahteval vrnitev are v že plačanem znesku. S tem je odstopil od pogodbe in zato ne more zahtevati vrnitve dvojnega zneska are. Za odločanje v tem pravdnem postopku je pomembna vsebina predkupne pogodbe. Navajanje tožnika o tem, da je bil kasneje po sklenitvi predkupne pogodbe pripravljen kupiti celotno kmetijo oziroma drugačen obseg zemljišča, za odločanje v tem postopku nimajo nobene teže. Glede na sklenjeno predkupno pogodbo bi bili podani pogoji za sklenitev glavne prodajne pogodbe šele po opravljeni parcelaciji parc. št. 578/1 k.o. V. P.. Ta pa v času vrnitve are dne 25.8.2004 ni bila pravnomočno opravljena, zato o odstopu od pogodbe s strani toženih strank ni mogoče govoriti. Sodišče utemeljuje svojo odločitev tudi na pričevanju geometra J., ki pa je v postopku pristranski, saj je prav on vodil postopek na prvi stopnji. Dejstva, da sta se toženca na odločbo o parcelaciji pritožila, ni mogoče šteti kot njunega odstopa od pogodbe. Tožnik ni upravičen do plačila dvojega zneska are, saj je sam odstopil od pogodbe. Tožena stranka je uveljavljala ničnost predkupne pogodbe in opozorila na podatke v spisu, ki takšno ničnost izkazujejo. Sodišče je v obrazložitvi sodbe protispisno navedlo, da v spisu ni ne navedb ne zadostnih dokazov o elementih oderuške pogodbe. Na ničnost pravnega posla je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, iz ničnega pravnega posla pa nihče ne more terjati več, kot je plačal. Tožnik je z vrnitvijo are dobil že vse plačano.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po določbi 2. odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se pri deljivi obveznosti, kjer je več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti. Po tej zakonski določbi sta torej toženca odgovorna za izpolnitev obveznosti vsak v enakem delu in izrek sodbe v 1. in 2. točki ni nerazumljiv oziroma neizvršljiv.

Tožena stranka je oderuškost predkupne pogodbe z dne 15.12.2003 začela zatrjevati šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je podala tudi nekaj trditev o pravnorelevantnih dejstvih. To pa je bilo glede na določilo 1. odstavka 286. člena ZPP prepozno. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da v spisu ni ne navedb in ne zadostnih dokazov o elementih oderuške pogodbe, svoje stališče pa je tudi ustrezno obrazložilo (6. stran sodbe). Sodišče namreč presoja v okviru trditvene podlage strank, ki je izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti. Zato samo okoliščina, da so v spisu obstajali podatki, da sta toženca starejša človeka, tožnik pa je poznavalec tržnih razmer in je hotel zemljišče kupiti po nižji ceni od dejanske prometne vrednosti, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage ne more predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča o morebitni ničnosti predkupne pogodbe zaradi oderuštva.

Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede dejstva, katera od pravdnih strank je odstopila od predkupne pogodbe z dne 15.12.2003. Sodišče je v sodbi podrobno analiziralo izpovedi obeh strank in zaslišanih prič in nato v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP kot bolj verjetno ocenilo izpoved tožnika. Ta je bila namreč vseskozi skladna, medtem ko sta toženca le-to spreminjala ali pa je bila njuna izpovedba v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi (izpovedjo geometra J., izpisom iz Salamonovega oglasnika). Sodišče ni ugotovilo, da bi tožnik skušal z odmero zemljišča in parcelacijo toženca ogoljufati, kot to ponavljata v pritožbi, temveč da je bil pripravljen realizirati pogodbo tudi po vloženi pritožbi tožencev zoper odločitev geodetske uprave. Nasprotno pa toženca parcel nista več hotela prodati tožniku, zato je sodišče krivdo za nerealizacijo pravnega posla in odstop od pogodbe pripisalo njima. V navedeno dokazno oceno pritožbeno sodišče nima pomislekov in jo v celoti sprejema. Ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da niso pomembna navajanja tožnika, da bi bil pripravljen kupiti tudi drugačen obseg zemljišča, saj ta kažejo na to, da je bil pogodbo pripravljen realizirati v prvotnem obsegu ali tudi v morebitnem spremenjenem obsegu, upoštevajoč želje tožencev. Prav tako niso tehtne pritožbene navedbe, da je geometer J. pristrana priča zgolj zato, ker je vodil postopek odmere na prvi stopnji. Zgolj ta razlog namreč po oceni pritožbenega sodišča na verodostojnost njegove izpovedbe ne more vplivati. Sodišče prve stopnje pa kot odstop od pogodbe s strani tožencev tudi ni štelo dejstva, da sta v upravnem postopku vložila pritožbo, temveč da sta svojo odločitev o sklenitvi kupoprodajne pogodbe spremenila in pogodbe s tožnikom nista hotela več skleniti.

Ker glede na navedeno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.