Jedro

Zakon ne določa posebnega formalnega postopka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da morebitne nepravilnosti delodajalca s tem v zvezi ne predstavljajo bistvenih kršitev pravil postopka, ampak napačno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je svoje zakonske obveznosti pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpolnila s tem, da je tožniku na naslov prebivališča priporočeno poslala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor. Ker jo je zavezoval petnajstdnevni prekluzivni rok, v katerem je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala, od nje ni bilo mogoče zahtevati, da bi morala preveriti, ali je bila vročitev dejansko opravljena.

Tožniku je bila zaradi neupravičenega izostajanja z delo zakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, saj je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da zaradi opisanega razloga nadaljevanje z delovnim razmerjem med pogodbenima strankama ni bilo mogoče - kljub temu, da tega tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni posebej obrazložila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2007 in odločilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 11. 1991 in še traja. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo tudi od 15. 3. 2007 dalje, jo prijaviti v obvezno socialno zavarovanje in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot da bi delala z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov, to je od 15. dne v mesecu do plačila in plačati za tožečo stranko vse davke in prispevke, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 632,86 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka tega roka do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, ki jih priglaša. Tožena stranka meni, da dejstvo, da je vabilo na zagovor prejela tožnikova žena in ne tožnik osebno, ne more biti razlog za nezakonito odpoved. Pošiljatelj, tako tudi tožena stranka nima vpliva na način vročanja preko PTT, zakonodajalec pa ni predvidel, da bi delodajalec mora pisanja vročati preko detektivov. Opozarja tudi na dejstvo, da je tožnik izredno odpoved z dne 15. 3. 2007 prejel na enak način kot pisno obdolžitev z vabilom in taki vročitvi tožnik ni ugovarjal. Ratio legis 83. člena ZDR je v tem, da delodajalec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu zagovor ter ga seznani z razlogi odpovedi. V kolikor je to izpolnjeno, dejstvo nepravilnega postopanja pri vročanja ne more biti razlog kršitve navedenega člena. Tako stališče je zavzelo že večkrat Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločitvah (npr. opr. št. VIII Ips 262/2006, opr. št. VIII Ips 158/99). Tožena stranka je dopis tožnika s prošnjo za preložitev zagovora prejela prepozno in ga ni mogla upoštevati, tudi če bi ga prejela pravočasno, pa zagovora ne bi mogla preložiti. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. VIII Ips 153/2006 zavzelo stališče, da kljub temu, da se delavec upravičeno ne odzove vabilu na zagovor, v nekaterih primerih, npr.: daljši bolniški stalež, od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da bo zagovor preložil na kasnejši datum in delavcu omogočil zagovor kasneje. Dejstvo je, da je bil tožnik s pisno obdolžitvijo seznanjen že z dne 13. 3. 2007, da je imel možnost poslati na zagovor pooblaščenca in podati pisni zagovor in da je bila zato morebitna pomanjkljivost oziroma nepravilnost pri vročanju sanirana. Zato meni, da ni kršila tožnikove pravice do zagovora in obrambe. Tožena stranka je tožnika tudi pozvala z dopisom z dne 22. 2. 2007, da nemudoma predloži potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Ker potrdila ni prejela ter ker je iz odločbe ZZZS z dne 9. 1. 2007 izhajalo, da je delavec od 12. 1. 2007 zmožen za delo, le-ta pa se dne od dne 13. 1. 2007 na svoje delovno mesto ni zglasil, je tožena stranka ocenila, da je tožnik s tem huje kršil svojo delovno obveznost in da mu je zato izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka se je morala držati 15-dnevnega subjektivnega roka. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz vsebinskega razloga. Tožnik se je bil namreč dolžan ravnati skladno z odločbo ZZZS z dne 9. 1. 2007, ki jo je prejel 12. 1. 2007 in bi se moral 13. 1. 2007 zglasiti na delu. Zoper odločbo se je sicer pritožil, vendar pritožba ne zadrži izvršitve. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker tožena stranka ni obrazložila zakaj delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka in ker ni obrazložila, zakaj se je sploh odločila izdati izredno odpoved pogodbe, namesto redne odpovedi. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da tožnika skoraj dva meseca ni na delu in da na njene pisne pozive o vzrokih izostanka ni odgovoril. Tako je utemeljeno sklepala, da tožnika delo pri toženi stranki enostavno ne zanima več. Tožena stranka je v obrazložitvi jasno zapisala, da je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je naklepoma storil kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, ki so take narave, da onemogočijo delovno razmerje, kot tudi ugotovila, da delavec za mesec januar in februar 2007 ni posredoval zdravniškega potrdila, iz katerega bi izhajala njegova začasna nezmožnost za delo in da je zato jasno, da tožnik brez opravičenega razloga izostaja z dela ter s tem naklepoma hujše krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da je zato iz njegovega ravnanja mogoče sklepati, da ga delo pri delodajalcu ne zanima več. Tudi skladno z odločbo Vrhovno sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 276/2005 sodi neopravičeni izostanek z dela med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca. Tožena stranka je v dokaz, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, predlagala zaslišanje direktorja že v sami izredni odpovedi in odgovoru na tožbo podala navedbe in trditve. Sodišče je tako s pomanjkljivim oziroma neizvedenim dokaznim postopkom bistveno kršilo določbo pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ni bilo sporno, saj tožnik temu ni ugovarjal, zato je sodba v tem delu za toženo stranko popolno presenečenje. Tožnik je na obravnavi 12. 9. 2007 postavil podredni zahtevek, v katerem je sam navedel, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče ter zahteval odškodnino po 118. členu ZDR. Sodišče je ugodilo primarnemu zahtevku, zato ker tožena stranka ni navajala, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, kar pa ni točno. Posledično je sodišče nepravilno odločilo tudi o stroških postopka.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka o izredni odpovedi, zaradi česar je le-ta nezakonita. Tako stališče pa je pravno zmotno. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) namreč ne določa posebnega formalnega postopka pred izredno odpovedjo, kar je že večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah. Tudi v primeru, da bi bil postopek strogo formalno predpisan pri delodajalcu, pa to v postopku pred sodiščem ne bi moglo prestavljati bistvenih kršitev pravil postopka, temveč le napačno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pa se pri tem tudi strinja s pritožbenimi navajanji, da delodajalec stori dovolj, ko pošlje pisno obdolžitev in vabilo na zagovor priporočeno po pošti, saj je pošta javna služba in ni več stvar delodajalca, da preverja, ali je bila poštna pošiljka pravilno vročena. Glede na kratke prekluzivne roke za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v času sporne odpovedi je bil to 15-dnevni rok, tudi fizično delodajalec ni mogel preveriti ali je bila vročitev opravljena. Zato je zadostovalo, da je delodajalec poslal obdolžitev - vabilo na zagovor priporočeno po pošti na naslov bivališča, ki ga je imel prijavljenega delavec pri delodajalcu. S tem je izpolnil zakonsko obveznost iz 2. odstavka 83. člena ZDR. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka postopka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izvedla v skladu z navedenimi zakonskimi določbami.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec v primeru neopravičenega izostanka z dela, delavcu ne sme izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, temveč je to lahko le razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani tožnika. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da morata biti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjena dva pogoja, in sicer da gre za razlog na strani delavca, ki je določen v 1. odstavku 111. člena ZDR in da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Nepravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitev tožene stranke v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da zaradi kršitev nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, ne zadostuje za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi moralo, kot pravilno opozarja pritožba, to presoditi v sodnem postopku, v kolikor je navedeno med strankama sporno. Pri tem pa bi moralo presoditi vse okoliščine primera, ali nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Nikakor pa ni v pristojnosti sodišča, da narekuje delodajalcu, ali bi moral v konkretnem primeru izvesti postopek redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V pristojnosti sodišča je le, da presodi zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi po zakonski podlagi, po kateri je podana. V konkretnem primeru pa je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebovala vse formalne sestavine, med njimi tudi navedbo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka, zato bi moralo sodišče to navedbo vsebinsko presoditi. Zakon pa ne zahteva, da delodajalec v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obširneje obrazloži, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče do poteka odpovednega roka, temveč to po vsebini presoja sodišče, v kolikor pride v zvezi s tem do spora med strankama.

Glede na vse navedeno je tako pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, da bo sodišče v ponovnem postopku presodilo utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini. Pri tem bo moralo presoditi, ali je ravnanje tožnika ob neupravičeni odsotnosti z dela in nereagiranje na dopise tožene stranke, da pojasni svojo odsotnost predstavljalo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče niti do poteka odpovednega roka.

Poleg navedenega pa pritožbeno sodišče tudi meni, da je potrebno ugotoviti, ali je tožnik bil v spornem obdobju zdravstveno sposoben za opravljanje dela in torej ali je dejansko neupravičeno izostal, kar bo lahko ugotovilo z izvedencem medicinske stroke, kar je tožnik predlagal že v tožbi oziroma s pridobitvijo spisa v socialnem sporu, ki ga po navedbah vodi tožnik pred delovnim in socialnim sodiščem.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tudi sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo kljub določbi 1. odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), po kateri zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov ali drugih procesnih dejanj na obravnavni pred sodiščem druge stopnje. V tem individualnem delovnem sporu je potrebno izvesti dokazni postopek še v smeri, v kateri sploh ni bil izvajan, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da z vidika smotrnosti in ekonomičnosti postopka pravilneje, da se dokazni postopek dopolni pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.