Jedro

ZDR v 2. odst. 50. člena res določa, da delo preko polnega časa lahko traja samo toliko časa, kolikor je to nujno potrebno, vendar največ 8 ur na teden ali 20 ur na mesec oziroma 180 ur na leto. Delavka nadurnega dela ni opravljala po svoji volji, temveč na podlagi ustne odredbe toženke, ki se ni ozirala na zakonske določbe glede trajanja delovnega časa. Ker je tožnica morala opravljati nadurno delo, saj bi v nasprotnem primeru delo izgubila, bi ji moralo sodišče priznati vse ure, ki jih je opravila v spornem obdobju preko polnega delovnega časa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se 1. in 2. točka izreka nadomestita z izrekom, ki se glasi: "Tožena stranka Ž. M., s.p., lastnica K. O., je dolžna izplačati tožnici D. M. za opravljeno delo za mesec september 1999 razliko plače v neto višini 102.650,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1999 dalje in razliko plače za mesec oktober 1999 v neto višini 92.750,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1999 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo." V ostalem ostane sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi z dne 2.7.2001 nespremenjena.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka Ž. M., s.p., lastnica K. O. dolžna izplačati tožeči stranki D. M. za opravljeno delo za mesec september 1999 razliko plače v neto višini 42.100,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1999 dalje in plačo za mesec oktober 1999 v neto višini 46.200,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1999 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Za 107.100,00 SIT višji zahtevek in obrestni zahtevek pa je v presežku zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da mora poravnati za tožnico obveznosti iz socialnega zavarovanja za opravljeno delo od 15.8.1999 do vključno 20.10.1999, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je s toženo stranko v sporu zaradi neizplačanega osebnega dohodka za mesec september in oktober 1999 ter zaradi neizplačanih obveznosti iz socialnega zavarovanja za opravljeno delo za čas od 15.8.1999 do 20.10.1999. Tožnica je pri toženi stranki v mesecu septembru 1999 dejansko opravila skupaj 369 delovnih ur in v mesecu oktobru 265 delovnih ur, za kar bi ji toženka morala izplačati plačo v višini 221.900,00 SIT, glede na dogovor pred nastopom dela, da bo dobila za vsako delovno uro neto 350,00 SIT. Od dolgovane plače pa je tožena stranka za mesec september izplačala plačo le delno v znesku 26.500,00 SIT neto medtem, ko ji ni izplačala preostalega spornega zneska v višini 195.400,00 SIT, zaradi česar je tudi vložila tožbo. Vsa opisana dejstva je v dokaznem postopku ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar ji ni priznalo vseh opravljenih ur iz razlogov, ker je upoštevalo le zakonski okvir za nadurno delo in ji zato priznalo za mesec september 1999 le 196 delovnih ur in za mesec oktober 1999 132 delovnih ur. S takšnim seštevkom delovnih ur se pritožnica ne more strinjati, saj je prikrajšana za najmanj 306 delovnih ur, kar po vrednosti 350,00 SIT neto za uro znaša 107.100,00 SIT. V zvezi s tem je mnenja, da je sodišče premalo upoštevalo dejstvo, da je pritožnica dejansko opravila vse ure aktivno, vestno in pošteno in je zato upravičeno pričakovala od delodajalke, tudi pošteno plačilo. Tožena stranka v zvezi z nadurnim delom res ni nikoli izdala kakšnega posebnega pisnega sklepa, vendar je pri tožnici vsak dan sproti ustno odredila podaljšani delovni čas in se na razpored plana delovnih ur, katerega je pripravil M. K., nikoli ni ozirala niti ga upoštevala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje je popolno ugotovilo, vendar je pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica pri toženi stranki sicer ni bila v delovnem razmerju, vendar je pri njej dejansko delala v času od 15.8.1999 do 20.10.1999 in opravljala delo kuharice, včasih pa je pomagala tudi pri strežbi. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnica delala vse dneve tudi ob sobotah in nedeljah in preko polnega delovnega časa, kar je potrdil tudi M. K., ki je pri toženi stranki vodil materialno knjigovodstvo in pripravljal razpored dela. Iz izpovedi omenjene priče tudi izhaja, da bi morala tožnica po razporedu dela delati le 8 ur dnevno, vendar, ker toženka tega ni spoštovala, so morali vsi zaposleni, vključno s tožnico delati po 13 do 14 ur dnevno. M. K. je tudi potrdil, da je osebno opravljal kontrolo ur, ki jih je vodila tožnica in zatrdil, da je tožnica dejansko v mesecu septembru opravila 369 ur in v mesecu oktobru 265 ur, kot tudi, da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka tožnici za opravljeno delo izplačala 350,00 SIT na uro. Kljub izrecni ugotovitvi sodišča, da verjame tožnici, da je v navedenem času opravila večje število delovnih ur, kot je dovoljeno po zakonu, pa je ob upoštevanju zakonskega okvira, določenega v 50. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) tožnici priznalo za mesec september in mesec oktober 1999 le po 20 nadur tako, da ji je za mesec september 1999 priznalo 196 ur dela in za mesec oktober 1999 za 20 dni dela 132 ur, skupno torej le 328 ur namesto 634 ur, kolikor jih je tožnica dejansko opravila. V posledici tega je bila tožnica prikrajšana pri plačilu za opravljeno delo za 306 ur, kar znaša 107.100,00 SIT.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. ZDR v 2. odst. 50. člena res določa, da delo preko polnega časa lahko traja samo toliko časa, kolikor je to nujno potrebno, vendar največ 8 ur na teden ali 20 ur na mesec oziroma 180 ur na leto. Vendar sodišče pri tem ni upoštevalo, da toženka nadurnega dela ni opravljala po svoji volji in ker bi tako sama želela, temveč na podlagi ustne odredbe toženke, ki se ni ozirala na zakonske določbe glede trajanja delovnega časa, kot to izrecno izhaja tako iz izpovedi tožnice, kot tudi iz izpovedi priče M. K., ki je izrecno povedal, da toženka razporeda dela, ki ga je pripravil za zaposlene delavce nikoli ni spoštovala. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je tožnica morala opravljati nadurno delo, saj bi v nasprotnem primeru to delo izgubila. Upoštevaje navedeno bi moralo zato sodišče tožnici priznati vse ure, ki jih je ta opravila v spornem obdobju preko polnega delovnega časa in v posledici tega tožničinemu denarnemu zahtevku ugoditi v celoti.

Zaradi vsega navedenega in ker je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku za plačilo opravljenega dela pri toženi stranki v mesecu septembru in mesecu oktobru 1999 v celoti ugodilo.