Jedro

S sklepom o prekinitvi postopka se ne odloča o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, temveč gre izključno za odločitev, ki se nanaša na izvedbo upravnega postopka, in je torej procesne narave. Povedano drugače: izpodbijani sklep v ničemer ne pomeni vsebinske odločitve o predmetu upravnega postopka, namreč izdaji gradbenega dovoljenja, poleg tega pa z njim postopek odločanja o tem ni bil obnovljen, ustavljen ali končan.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom prekinil postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za rušenje in gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. *79/2, k.o. ..., ki je bil uveden na tožnikovo zahtevo, zaradi nerešenega predhodnega vprašanja (1. točka izreka) ter sklenil, da bo z navedenim postopkom nadaljeval, ko bo rešeno predhodno vprašanje – parcelna meja med zemljišči parc. št. 62/4, 65/3, *81, *52/2, 79/1 in *79/2, vse ... (2. točka). Poleg tega je ugotovil, da stroški postopka niso nastali (3. točka).

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov pravnega zastopanja zavrne.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka za izdajo izpodbijanega sklepa ni imela dejanske in pravne podlage. Potek meje ni sporno vprašanje v upravnem postopku, saj ga kot takega ni izpostavila nobena od strank, niti ni nobena od strank navedla, da bi bili odmiki od meje dejansko manjši, kot so navedeni v projektu. Potek omenjene meje tudi ni vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče rešiti zadeve, saj vzdolž nje ne bo prišlo do rušenja ali drugih del, s katerimi bi bilo poseženo v pravice lastnikov sosednjih nepremičnin. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt v smislu tega zakona upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon.

Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

S sklepom o prekinitvi postopka se ne odloča o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, temveč gre izključno za odločitev, ki se nanaša na izvedbo upravnega postopka, in je torej procesne narave. Povedano drugače: izpodbijani sklep v ničemer ne pomeni vsebinske odločitve o predmetu upravnega postopka, namreč izdaji gradbenega dovoljenja, poleg tega pa z njim postopek odločanja o tem ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Enako izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sklepe I Up 531/2008, I Up 74/2008. I Up 57/2009, I Up 159/2013 in I Up 86/2014).

To pomeni, da je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, zato jo je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.