Jedro

Odgovornost države po ZVPSBNO je sicer res objektivna, vendarle pa le glede tega, da se država te ne more rešiti tedaj, ko je bila pravica oškodovancu kršena. Kršitev pravice pa je potrebno ugotoviti. Ta kljub zastoju ne nastopi sama po sebi, pač pa mora biti rezultat protipravnega, samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja državnega organa, ali pa rezultat ravnanj izven njegove sfere (npr. sistemsko pogojenih sodnih zaostankov), saj zakon drugače ne bi določal meril, po katerih naj sodišče presoja pravna sredstva po tem zakonu (med njimi tudi zahtevo za pravično zadoščenje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 06. 2006 dalje. Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 651,30 EUR.

(2) Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ( Ur. l. RS, št. 49/2006 in spremembe; ZVPSBNO) in merila, določena v njem, ki jih citira. Ta zakon ne napotuje na subsidiarno uporabo pravil Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2011 in spremembe; OZ), saj to določa le glede premoženjske škode. Sodišče je napačno presojalo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti po OZ in zmotno zaključilo, da je protipravnost ravnanja države predpostavka odškodninskega delikta. Odgovornost po ZVPSBNO je objektivna, saj ta ne govori o protipravnosti ravnanja. Sodišče ni upoštevalo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (oddelek v Kranju) predmetnih postopkov ni moglo reševati po principu vzorčnega postopka, saj za to ni bilo pravne podlage, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDSS-1) namreč ni veljal za nazaj. O prekinitvi postopka prav tako ni bil izdan noben sklep, saj niti ni bilo razlogov za njegovo prekinitev. Sodišče ni upoštevalo, da ne tožnik ne njegova pooblaščenka v konkretni zadevi nista podala (pisnega) soglasja oz. prošnje za odlog obravnavanja. Če je to storil sindikat S., pa tožnika ne more obremenjevati. Sodišče tudi ne bi smelo svoje odločitve opreti na rezultat sodnega postopka pred DSS v Kranju. Opozarja, da gre oškodovancu odškodnina ne glede na rezultat postopka in opozarja na odločbo II Cp 2252/2010 z dne 15. 09. 2010, da sklenitev sodne poravnave ne izključuje protipravnosti ravnanja.

(3) Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je presoja tožnikove škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po ustavnosodni intervenciji podvržena ZVPSBNO in v njem določenim merilom. S tem je odpadla tudi presoja po Evropski konvenciji za človekove pravice. Odgovornost države po ZVPSBNO je sicer res objektivna (16. člen ZVSPBNO), vendarle pa le glede tega, da se država te ne more rešiti tedaj, ko je bila pravica oškodovancu kršena. Kršitev pravice pa je potrebno ugotoviti. Ta kljub zastoju ne nastopi sama po sebi, pač pa mora biti rezultat protipravnega, samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja državnega organa, ali pa rezultat ravnanj izven njegove sfere (npr. sistemsko pogojenih sodnih zaostankov), saj zakon drugače ne bi določal meril, po katerih naj sodišče presoja pravna sredstva po tem zakonu (med njimi tudi zahtevo za pravično zadoščenje). Sodišče prve stopnje je navedlo obširne in pravilne razloge, ki omogočajo presojo obeh. Za napolnitev pravnega standarda protipravnega ravnanja pa analogije v določbah OZ sodišču ni treba iskati in je v konkretnem primeru tudi ni iskalo. Ker pa je ugotovilo, da tožniku zatrjevane kršitve niso bile storjene, odpade tudi vsakršno nadaljnje presojanje.

(6) Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, upoštevajoč merila po 4. členu ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje strank v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu, spoštovanje zakonskih rokov, narava in vrsta zadeve in njen pomen za stranko,...), ni bila kršena. Zgolj dejstvo, da je sodni postopek že na prvi stopnji trajal več kot štiri leta (od vložitve tožbe 08. 12. 1998 do sklenitve sodne poravnave 14. 07. 2003), še ne utemeljuje sklepa o obstoju kršitve, kar želi pritožnik. Pri presoji ni mogoče izhajati iz nekih splošnih, vnaprej določenih časovnih okvirov; razumen rok je relativna doba. Presoja je zato odvisna od okoliščin vsakega primera. Pred DSS v Kranju (v nadaljevanju delovno sodišče) je bilo v času od decembra 1998 do februarja 1999 vloženih večje število tožb (okoli 150) delavcev S., d. o. o., nad katerim je bil uveden stečaj, zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev iz naslova odpravnine. Delovno sodišče je v letu 1999 rešilo štiri zadeve, v katerih je tožbene zahtevke zavrnilo. V preostalih postopkih ni opravljalo pravdnih dejanj (v konkretnem primeru je le odločilo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks), temveč je počakalo na izid pritožbene in revizijske presoje odločb ter na izid ustavne presoje zakonodaje, na katere je oprlo sprejete odločitve.

(7) Delovno sodišče je izvedlo t. i. vzorčni postopek. Ta v tem času res ni bil pravno urejen, dopuščali pa sta ga tako sodna praksa kot pravna teorija. Tudi po stališču ESČP je sprejemljivo, da sodišče čaka na odločitev v testnem ali precedenčnem primeru, če je takšna rešitev razumna. Temu stališču je pritrdilo tudi že Ustavno sodišče RS(1). Oprava vzorčnega postopka (s katerim se je očitno strinjal tudi tožnik, saj v postopku ni urgiral) sama po sebi ni kršila nobene zavarovane ustavne pravice. Lahko pa bi bil tožnik prizadet v pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če bi ta trajal nerazumno dolgo.

(8) Reševanje vzorčnih primerov je trajalo od leta 1998 do leta 2003, pri čemer je postopek potekal na treh stopnjah, v ta čas pa je všteto tudi trajanje postopka za presojo ustavnosti predpisa pred Ustavnim sodiščem. To je v odločbi U-I-138/00 z dne 10. 04. 1003 zavzelo za delavce ugodno stališče, ki je pripeljalo do pozitivne rešitve sporov – v konkretnem primeru je bil postopek končan s sodno poravnavo. Upoštevati je potrebno tudi, da je šlo za reševanje zapletenega pravnega vprašanja, ki je pomembno vplivalo na dotedanjo sodno prakso, da je bil obravnavani spor po sprejemu odločitve Ustavnega sodišča hitro rešen, kakor tudi da ni šlo za spor o prenehanju ali obstoju delovnega razmerja, v katerem je treba hitro postopati. Poudariti pa velja, da je takšno postopanje delovnega sodišča sprejemal tudi tožnik, saj je tožnikova pooblaščenka na delovno sodišče (kot izhaja iz dopisa pooblaščenke na B2 in ne zgolj sindikat S.) podala prošnjo za odlog v zadevah nekdanjih delavcev S., d. o. o.. Da ta ni bila podana v vsakem postopku posebej in pisno, ni pravno odločilno, dejanja njegove pooblaščenke pa zavezujejo tudi tožnika. Še toliko bolj velja poudariti, da tožnik v postopku ni niti interveniral, za sam postopek se sploh ni zanimal, čemur v pritožbi niti ne oporeka. Sicer drži, da ni odločilen rezultat samega spornega postopka in da sklenjena sodna poravnava sama po sebi ne izključuje protipravnega ravnanja delovnega sodišča. To izključujejo ostala navedena dejstva in razlogi. Iz njih je mogoče zaključiti, da delovno sodišče ni ravnalo arbitrarno in s tem protipravno, temveč razumno in smiselno. Ker so za zastoj v postopku obstajali utemeljeni in razumni razlogi ter očitno ni bil sodni zaostanek, tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, tako glede odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (upoštevaje merila po ZVPSBNO), kot tudi glede odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter kršitve pravice do enakosti pred zakonom. Ker v tem delu pritožnik ne ponudi konkretnih očitkov, pritožbeno sodišče tudi ni podalo konkretnih odgovorov.

(8) Ker tudi pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče teh ni ugotovilo, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

(9) Tožeča stranka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe (154. člen ZPP).

(1) Odgovornost države po ZVPSBNO je sicer res objektivna (16. člen ZVSPBNO), vendarle pa le glede tega, da se država te ne more rešiti tedaj, ko je bila pravica oškodovancu kršena. Kršitev pravice pa je potrebno ugotoviti. Ta kljub zastoju ne nastopi sama po sebi, pač pa mora biti rezultat protipravnega, samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja državnega organa, ali pa rezultat ravnanj izven njegove sfere (npr. sistemsko pogojenih sodnih zaostankov), saj zakon drugače ne bi določal meril, po katerih naj sodišče presoja pravna sredstva po tem zakonu (med njimi tudi zahtevo za pravično zadoščenje).