Jedro

V primeru prodajne pogodbe z navideznim kupcem gre za tri udeležence pogodbenega razmerja, to je prodajalca (v obravnavanem primeru drugotoženec), zatrjevanega resničnega kupca (tožnik) in zatrjevanega navideznega kupca (prvotoženka). Da bi tožnik v tem sporu uspel, bi moral jasno in določno zatrjevati in tudi dokazati obstoj dogovora med resničnim in navideznim kupcem, nadalje, da je prodajalec za ta dogovor vedel in še, da je bila tudi prodajalčeva volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec, ne pa navidezni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Prvotoženka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe, ki sta jo toženca sklenila dne 2.3.1985, za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja glede spornega stanovanja in za plačilo tolarske protivrednosti 55.000,00 CHF.

Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov vsakemu od tožencev in zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa tako spremembo sodbe sodišča druge stopnje, da se njegovi pritožbi ugodi. Sodišče druge stopnje ni odločalo o uveljavljanem pritožbenem razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker naj ga tožnik ne bi obrazložil. Tožnik pa je to procesno kršitev utemeljeval s trditvami, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ni naveden materialnopravni predpis in ker so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino dveh listin, v katerih je tožnik naveden kot kupec in s toženkino oporoko. Sicer pa sodba prve stopnje o teh listinah ni imela nobenih razlogov. Ker ni odgovorilo na navedene pritožbene razloge, je tudi v sodbi sodišča druge stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Poleg tega sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o uveljavljanem pritožbenem razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj se le pavšalno sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan, ker sodišče prve stopnje ni navedlo materialnopravnega predpisa, sodišče druge stopnje pa v sodbi napačno omenja 103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Neposredno pravno podlago ničnosti sporne pogodbe predstavlja 66. člen ZOR, z njim je tožnik že v tožbi utemeljeval svoj tožbeni zahtevek. V nadaljevanju revizije tožnik povzema nekatere od dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in zaključuje, da je bilo kljub tem ugotovitvam pravnomočno odločeno, da je bila volja pogodbenikov v sporni pogodbi resnična. Res sta toženca v pogodbi izjavila, da prvotoženka nastopa kot kupec, drugotoženec pa kot prodajalec, vendar taka izjava ne ustreza njuni resnični volji. V tej zadevi ne gre za klasičen primer navidezne pogodbe, torej za navidezno kavzo - vsebino pogodbe, temveč za navideznega pogodbenika. Sodišče bi se zato moralo ukvarjati z vprašanjem dejanskega kupca oziroma resnične osebe enega pogodbenika in nato na podlagi 66. člena ZOR ugotoviti, ali je sporna pogodba glede osebe enega pogodbenika navidezna in ali ne prikriva druge osebe, torej resničnega kupca.

Revizija je bila vročena tožencema, nanjo je odgovorila le prvotoženka in predlagala njeno zavrnitev. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Prišlo pa tudi ni do v reviziji uveljavljanih procesnih kršitev. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na tožnikov pritožbeni očitek o pomanjkanju navedbe materialnopravne podlage v sodbi prve stopnje na koncu prvega odstavka na 4. strani svoje pritožbene odločbe. Pritožbeni in s tem tudi revizijski očitek o nenavedbi materialnopravnega predpisa pa je neutemeljen iz dodatnega razloga, ker je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za svojo odločitev navedlo, in sicer na začetku 6. strani svoje sodbe, da je ob tožnikovem sklicevanju na 66. člen ZOR potrebno ugotoviti pravo pogodbeno voljo tožencev, kdo naj bo pogodbenik v tem pravnem poslu. Ugotovitev sodišča druge stopnje o nedorečenosti v pritožbi očitanega nasprotja med razlogi sodbe prve stopnje in listinami je pravilna. Tožnik v pritožbi res ni konkretiziral, v čem je bistvo te kršitve. Kljub temu je sodišče druge stopnje vsaj posredno odgovorilo na ta očitek, da je odločilna volja pogodbenikov v času sklenitve pravnega posla, torej ne prejšnje dogovarjanje. Iz prej zapisanih osnutkov pogodbe pa niti ne izhaja, da je v njih bil kupec le tožnik, kot je sedaj konkretizirano v reviziji, temveč je bila v obeh listinah na prvem mestu navedena prvotoženka, nato pa tudi tožnik. Iz prvotoženkine (kasneje uničene) oporoke pa tudi ne izhaja dejstvo, da naj bi bil tožnik resnični kupec stanovanja. S takimi trditvami tožnik skuša uveljaviti, glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji nedopusten, razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Isto velja za njegov revizijski očitek, da v sodbi sodišča prve stopnje ni nobenih razlogov o teh listinah. Če sodišče prve stopnje ni zapisalo dokazne ocene o prav vsakem od izvedenih dokazov, to še ne pomeni, da jih ni ocenjevalo. Do trdnega dokaznega zaključka o odločilnih dejstvih je prišlo na podlagi tistih dokazov, katerih dokazno oceno je posebej in tudi natančno obrazložilo. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno poudarilo, da tožnik v pritožbi le ponavlja svoj prikaz poteka dogodkov, ni pa mu uspelo omajati pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. Neutemeljen je revizijski očitek o pomanjkanju razlogov v sodbi sodišča druge stopnje o uveljavljanem pritožbenem razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker naj bi se to sodišče le pavšalno sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je potrdilo dokazno oceno prvega sodišča, povedalo, na katerih izvedenih dokazih temelji taka dokazna ocena (izpovedbe obeh tožencev in dveh prič) in razloge sodišča prve stopnje potrdilo z dodatnim razlogom, da je odločilna le pogodbena volja obeh pogodbenikov v času sklepanja spornega posla.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Na revizijski očitek o pomanjkanju navedbe materialnopravnega predpisa, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, je bilo že odgovorjeno. Materialnopravna podlaga za odločitev sodišča druge stopnje pa ni bil le 103. člen ZOR, kot skuša prikazati revizija, saj je sodišče druge stopnje to zakonsko določbo navedlo le kot pomanjkanje dodatnega razloga v tožbeni podlagi, ki bi lahko kot ničnostni razlog utemeljeval tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe.

Materialnopravna podlaga za odločitev v tem sporu je res bila v določbi prvega odstavka 66. člena ZOR, po kateri navidezna pogodba med pogodbenikoma nima pravnega učinka. Ker je tožnik zahteval le vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ne gre istočasno tudi za spor o presoji pogodbe med prodajalcem in tožnikom kot zatrjevano resničnim kupcem, v katerem bi prišla v poštev uporaba drugih določb ZOR o sklenitvi pogodbe (obličnost, obstoj eventualnih prisilnih predpisov - tožnik je tujec itd). V primeru prodajne pogodbe z navideznim kupcem gre za tri udeležence pogodbenega razmerja, to je prodajalca (v obravnavanem primeru drugotoženec), zatrjevanega resničnega kupca (tožnik) in zatrjevanega navideznega kupca (prvotoženka). Da bi tožnik v tem sporu uspel, bi moral jasno in določno zatrjevati in tudi dokazati obstoj dogovora med resničnim in navideznim kupcem, nadalje, da je prodajalec za ta dogovor vedel in še, da je bila tudi prodajalčeva volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec, ne pa navidezni. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč pa izhaja, da je bila v času sklepanja sporne pogodbe volja prvotoženke, da ona nastopa kot resnični kupec in ne le kot navidezni, kar torej pomeni, da ni bilo potrebnega soglasja med zatrjevano resničnim in zatrjevano navideznim kupcem. Poleg tega iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč tudi izhaja, da je bila volja drugotoženca kot prodajalca prodati stanovanje prvotoženki, ne pa skleniti pogodbo s tožnikom kot zatrjevano resničnim kupcem, s katerim se drugotoženec ni pogovarjal niti o kupnini niti o sestavi pogodbe (izpoved drugotoženca na listovni št. 12 spisa, povzeta v razlogih sodbe prve stopnje ob koncu drugega odstavka na 7. strani). Glede na take dejanske ugotovitve predstavljata odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka in sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe pravilno uporabo materialnopravne določbe prvega odstavka 66. člena ZOR.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov. Ker prvotoženka z navedbami v revizijskem odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji, odločitev o njenih revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.