Jedro

Standard potrebne skrbnosti izvajalca neke dejavnosti je vselej povezan s tem, v kolikšni meri lahko uporabniki sami prepoznajo nevarnosti in se jim izognejo ali jih odvrnejo z lastnim skrbnim ravnanjem. Manj ko je nevarnost očitna, večja mora biti skrbnost izvajalca dejavnosti in obratno.

Sodišče je prestrogo tolmačilo standard zahtevane skrbnosti, ko je zavarovancu toženke očitalo, da ni zagotovil vseh ukrepov za varno sestopanje s polic v savni. Osvetljenost v savni je bila namreč ustrezna, za sestopanje s sicer gladkih polic pa so nameščeni stebri za oprijemanje, zato ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek:

1. Tožena stranka je dolžna plačati v roku 15 dni znesek v višini 11.536,24 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 15.10.2007 dalje do plačila od zneska 11.000,00 EUR in od dne 15.4.2007 dalje do plačila od zneska 536,24 EUR.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti potrebne pravdne stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 77,68 EUR stroškov pravdnega postopka v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati tožeči stranki 470,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo od sodišča zahtevala naj razsodi, da mu je zavarovanec tožene stranke dolžan plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala, ko je padel v parni savni „V.“ in si izpahnil ramo.

2. Sodišče prve stopnje je o temelju tožbenega zahtevka z izpodbijano sodbo odločalo drugič in ponovno odločilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, tokrat na podlagi krivdne odgovornosti. V ponovljenem postopku je odločilo, da tožnikove škode ni mogoče uvrstiti med škode, ki nastanejo zaradi objektivne odgovornosti kot posledica nevarne stvari ali dejavnosti. Zato se je ukvarjalo z vprašanjem, ali tožena stranka zaradi ravnanja ali opustitve svojega zavarovanca odgovarja tožeči stranki za nastalo škodo po načelu subjektivne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Sodišče prve stopnje je krivdno odgovornost ugotovilo v povezavi z odsotnostjo oprijemala za roke.

3. Pritožba graja, da takšne trditvene podlage krivdne odgovornosti tožeča stranka ni uveljavljala in je sodišče odločalo preko trditvene podlage. To trditveno podlago je tožeča stranka navedla šele v pripravljalni vlogi dne 4.10.2011, po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, zato je prekludirana (prvi narok je bil opravljen 11.5.2010). Pritožba opozarja, da je izvedenec ugotovil, da je savna zgrajena skladno z vsemi pravili stroke in projektno dokumentacijo ter da izpolnjuje vse tehnične in varnostne zahteve. Da je varna za uporabo, da je osvetljava z vidika varnosti ustrezna in da oprijemala v savni niso potrebna, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Tožeča stranka je na pritožbo vložila odgovor, v katerem predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Zavarovanec tožene stranke se v okviru svoje poslovne dejavnosti poleg kopaliških storitev ukvarja tudi z javno savno, zato je dolžan ravnati s povečano skrbnostjo, saj mora računati z nevarnostjo zdrsov zaradi vlažne podlage in diskretne svetlobe v savni. Vendar pa morajo biti za njegovo krivdno odgovornost ugotovljene okoliščine, ki ga obremenjujejo s stališča pomanjkanja ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti. Ob tem je potrebno upoštevati, da tistemu, ki določeno dejavnost izvaja v smislu zagotavljanja varnosti, ne smemo naložiti nerazumne skrbnosti. Standard potrebne skrbnosti izvajalca neke dejavnosti je vselej povezan s tem, v kolikšni meri lahko uporabniki sami prepoznajo nevarnosti in se jim izognejo ali jih odvrnejo z lastnim skrbnim ravnanjem. Manj ko je nevarnost očitna, večja mora biti skrbnost izvajalca dejavnosti in obratno. To v obravnavani zadevi pomeni, da bi bilo pravilno izhodišče, da vsak uporabnik javne savne prevzame običajna tveganja, ki so s tem povezana. Vsak obiskovalec javne savne se mora zavedati, da upravljalec savne ne more zagotoviti suhih in ne gladkih polic v savni, ker bi bilo to v nasprotju s higienskimi standardi, prav tako v savni ni močne svetlobe, ker bi bilo to v nasprotju s „kulturo savnanja“. Zaradi vsega navedenega se mora vsak obiskovalec savne zavedati, da obstaja večja verjetnost padca zaradi zdrsa. Obiskovalcem savne ni potrebno pristati zgolj na tista tveganja, ki so posledica neustreznega zagotavljanja storitev.

7. Pomembno v obravnavani zadevi je, da je bila savna zgrajena v skladu s tehničnimi standardi in projektno dokumentacijo, pa tudi pozitivno pravno zakonodajo, in da zato izpolnjuje vse tehnične in varnostne zahteve slovenskih predpisov. Izvedenec je ugotovil, da je osvetljenost z vidika varnosti ustrezna ter da oprijemala v savni niso potrebna (pozitivno pravni predpisi tega ne predvidevajo), prav tako v savni ni polic za sedenje, ki bi bile več kot meter visoko. Tožnik je bil reden uporabnik savne in so mu bile razmere v savni znane. Police v savni so primarno namenjene sedenju, ne hoji, zato morajo biti iz higienskih razlogov gladke, da jih je mogoče izpirati. Na prvo in drugo polico se stopi le v primeru, če se obiskovalec savne želi povzpeti na drugo ali tretjo polico. Ugotovljeno je bilo, da so v pomoč za oprijemanje pri sestopanju s polic vertikalno nameščeni tudi stebri v premeru 13 cm. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga nobena od pravdnih strank ne izpodbija, je sodišče s svojo odločitvijo, da zavarovanec tožene stranke ni zagotovil vseh potrebnih ukrepov za varnost sestopanja s polic, ker ni namestil oprijemala za roke, zavarovancu tožene stranke naložilo nerazumno skrbnost. Po oceni pritožbenega sodišča pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da zavarovanec tožene stranke ni ravnal protipravno in da zato posledično niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj odškodninske odgovornosti. Ker je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke zaradi navedenega ugoditi, se do ostalih pritožbenih navedb sodišče ne bo opredeljevalo.

8. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato je pritožbi tožene stranke ugodilo ter vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

9. Skladno z določilom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče tudi odločilo o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V skladu z načelom uspeha (154. člen ZPP) mora zato tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške, ki so specificirano priglašeni v odgovoru na tožbo v skupnem znesku kot sledi iz izreka te odločbe, nespecificirano priglašenih stroškov pa sodišče toženi stranki ni priznalo. Specifikacija je razvidna iz stroškovnika ki je v spisu. Toženi stranki se priznajo tudi stroški za dve pritožbi, ki so odmerjeni skladno z določili Zakona o sodnih taksah.