Jedro

Tudi v primeru, če bi obstajalo prosto delovno mesto, za katerega bi tožnik izpolnjeval pogoje ali pa bi se za delo lahko dokvalificiral ali prekvalificiral, mu tožena stranka takega dela ne bi bila dolžna ponuditi, če bi izkazala, da nima potrebe po zasedbi tega delovnega mesta ali pa če bi bila dokvalifikacija ali prekvalifikacija predolgotrajna ali povezana s prevelikimi (nesorazmernimi) stroški.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1.12.2004, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1.11.2005, ampak še traja, zato ga je dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanju in zmožnostim ter mu za čas od 1.11.2005 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu obračunati bruto plačo v znesku 2.857,34 EUR mesečno ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, začenši s 5.12.2005. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.264,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2006 do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe iz 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 40/2002), ki ne določa, da mora delodajalec delavcu ponuditi prezaposlitev v drugem podjetju, ampak mora le preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ga prekvalificirati ali dokvalificirati za drugo delo. V spornem primeru ni šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, zato te določbe sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji in ugotovila, da je ni, ker je bilo delovno mesto, ki bi tožniku ustrezalo, že zasedeno, ni bilo pogojev za uporabo 73. člena ZDR. Tožena stranka tožniku nikoli ni predlagala zaposlitve pri drugem delodajalcu in tega tudi ni bila dolžna storiti. Zato odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za bistvenega, ne more biti nezakonita. Tožena stranka je preverila tudi možnost dokvalifikacije in prekvalifikacije, vendar je na podlagi plana kadrov za leto 2005 ugotovila, da te možnosti ni, saj kadrovskih potreb ni imela. Tudi temu dejstvu sodišče prve stopnje ni posvečalo pozornosti, ker je zmotno prepričano, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo ponudila. Tožnik niti ni povedal, za katero delo bi se lahko dokvalificiral ali prekvalificiral. Dokazno breme glede tega je bilo njegovo. Sodišče prve stopnje se z bistvenim vprašanjem - obstojem poslovnega razloga - ni ukvarjalo. Obrazložitev izpodbijane sodbe o tem ne vsebuje niti besede, čeprav je tožena stranka predložila številne dokaze. Ker razlogov o obstoju odpovednega razloga izpodbijana sodba nima, je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je storila vse, kar ji v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nalaga zakon in tudi odpovedni razlog je obstajal. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je tožena stranka predlagala zaslišanje dr. A.R.B.. Ker predlogu ni bilo ugodeno, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, toženi stranki pa je bila odvzeta možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, s čimer je bila storjena relativna bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP (konkretno 1. odstavka 5. člena ZPP) ter absolutna bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi s tem, da ni izvedlo vseh relevantnih dokazov, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (konkretno 213. člena ZPP). Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je tudi napačna odločitev o stroških postopka. Zato pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da poslovni razlog ni obstajal, ker na tožnikovem delovnem mestu s podobnim obsegom del dela M.T. in da je tožena stranka imela delovno mesto, na katerem bi ga bilo mogoče zaposliti. Prav tako bi ga lahko dokvalificirala ali prekvalificirala, saj tožena stranka ni navajala, da to ne bi bilo mogoče, ampak le, da za to ne bi bilo smotrno porabiti "gore časa in denarja". Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba niso podane in tudi ne tiste, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Napačno pa je uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jih zagrešilo s tem, da ni zaslišalo predlagane priče dr. A.R.B. in ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ta očitek ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak ima opustitev predlaganih dokazov (sodišče je dolžno izvesti le dokaze, za katere oceni, da so potrebni) kvečjemu lahko za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje toženi stranki tudi ni kratilo pravice, da se izjavi o zahtevkih in navedbah tožnika, saj je tožena stranka to pravico izkoristila.

Utemeljen pa je očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič. V razveljavitvenem sklepu z dne 10.5.2007 mu je pritožbeno sodišče naložilo, naj ugotovi, ali je bil podan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali je bila odpoved podana v roku iz 5. odstavka 88. člena ZDR in ali je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ali prekvalificirati za drugo delo.

Če pri delodajalcu preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). To lahko stori le v primeru, če je razlog resen in utemeljen (2. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ali prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (5. odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožena stranka podala odpoved v 30 dnevnem roku od seznanitve z odpovednim razlogom, ker je direktorica za kadre dr. A.R.B. najkasneje 26.11.2004 izvedela za odpovedni razlog. Takrat je bil namreč izdelan predlog za reorganizacijo oddelka Distribucija in špedicija (tožnik je bil vodja oddelka), ki se ukinja. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugih delih in prišla do zaključka, da delovno mesto, ki bi bilo po predlogu direktorja enote Oskrba ustrezno, ni prosto. Vendar pa je po stališču sodišča prve stopnje odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni dokazala, da je delo pri drugem delodajalcu (XY) odklonil, pri čemer se tožena stranka z drugim delodajalcem o tožnikovem prehodu niti ni dogovarjala. Ni pa tudi dokazala, da je tožniku ponudila možnost dokvalifikacije ali prekvalifikacije.

Navedeno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Pritožba pravilno graja napačno uporabo materialnega prava glede dolžnosti delodajalca, da preveri možnost zaposlitve delavca, ki mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Delodajalec ni dolžan iskati in ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, ampak mora le preveriti, ali pri njem samem obstaja možnost, da delavca zaposli pod spremenjenimi pogoji. Nesmiselno je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 73. člena ZDR, saj ta nima nikakršne zveze z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega (ali drugega) razloga. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi instituta spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR sploh ni mogoče uporabiti (in obratno), saj je bistvo prehoda delavca k drugemu delodajalcu po tej določbi prav to, da pogodba o zaposlitvi ni odpovedana. Ni pa tudi izkazano, da bi za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR obstajali kakršnikoli pogoji.

Sodišče prve stopnje tudi napačno tolmači dolžnost delodajalca, da preveri možnost dokvalifikacije za delo, ki ga delavec opravlja ali prekvalifikacije za drugo delo. Pritožba ima prav, da dokazno breme glede teh možnosti ni na toženi stranki. Tožena stranka bi bila dolžna dokazovati, da ne izkazuje potrebe po zaposlitvi na delovnem mestu, za katerega bi tožnika lahko dokvalificirala ali prekvalificirala le v primeru, če bi tožnik v roku iz 286. člena ZPP navedel konkretno delovno mesto, za katero bi se lahko dokvalificiral ali prekvalificiral. Vendar pa tožnik take trditve ni podal pravočasno. Šele na naroku za glavno obravnavo z dne 10.7.2007 je navedel, da bi ga tožena stranka lahko zaposlila na delovnem mestu, na katerem je zaposlila M.T.; pri tem pa ni izkazal, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Sicer pa tudi v primeru, če bi obstajalo prosto delovno mesto, za katerega bi bodisi izpolnjeval pogoje ali pa bi se za delo lahko dokvalificiral ali prekvalificiral, tožena stranka takega dela ne bi bila dolžna ponuditi tožniku, če bi dokazala, da nima potrebe po zasedbi tega delovnega mesta ali pa če bi bila dokvalifikacija ali prekvalifikacija predolgotrajna ali povezana s prevelikimi (nesorazmernimi) stroški.

S tem, ko je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma možnost dokvalifikacije in prekvalifikacije in tožnik niti ni pravočasno zatrjeval, da taka možnost obstoji, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi preuranjena. Še vedno namreč ni ugotovilo (kar mu je pritožbeno sodišče že izrecno naložilo), ali je obstajal resen in utemeljen odpovedni razlog. Tožena stranka je predlagala izvedbo številnih dokazov (njeno je dokazno breme, da je razlog za odpoved resen in utemeljen), ki jih sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni izvedlo. Prav tako je vrsto dokazov predlagal tudi tožnik. Zaradi neizvedenih dokazov glede utemeljenosti odpovednega razloga je dejansko stanje še vedno nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo ponovno razveljaviti in sicer je pritožbeno sodišče to storilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Po tej določbi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti na pritožbeni obravnavi. Ker se sodišče prve stopnje doslej še ni ukvarjalo z utemeljenostjo odpovednega razloga in dokazov v zvezi s tem še niti izvajati ni začelo, pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti le z dopolnitvijo ali ponovitvijo dokazov, ampak le z izvedbo vseh dokazov glede tega odločilnega dejstva. To pa ni v skladu z z namenom citirane določbe ZDSS-1, saj je izvajanje dokazov za ugotovitev relevantnih dejstev naloga sodišča prve stopnje, ki je v celoti ni mogoče prevaliti na pritožbeno sodišče. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je o pritožbenih stroških odločilo. Ni namreč razloga, da odločitev o njih prepušča končni odločbi, kot to določa 3. odstavek 165. člena ZPP. V tem sporu gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da delodajalec krije sam svoje stroške, ne glede na izid (5. odstavek 41. člena ZDSS-1).