Jedro

8. dnevni rok iz 1. odst. 112. člena ZDR se všteva v 15. dnevni rok iz 2. odst. 110. člena ZDR.

15. dnevni rok v primeru kršitve po 4. alineji 1. odst. 112. člena ZDR (izplačilo plač po preteku dogovorjenega ali zakonskega roka) teče od zadnjega zamujenega izplačilnega dne pred izredno odpovedjo delavca.

Obstoj pogoja za izredno odpoved se presoja po stanju na dan izredne odpovedi in ne na dan, ko so pogoji prvič podani (ne le po prvih treh mesecih zamude, ampak po izteku vsakega trimesečnega obdobja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potri izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo treh začasnih odredb, s katerimi naj bi se toženi stranki prepovedale vse statusne spremembe, ustanavljanje in soustanavljanje novih družb, pridobitev poslovnega deleža v drugih družbah, razpolaganje s premičnim premoženjem in razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu do višine 5 miljonov tolarjev in sicer vse do poteka 30 dni od pravnomočno končanega postopka v tem delovnem sporu. Sklenilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 39.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo le ali je terjatev verjetno izkazana, obstoja drugih pogojev za izdajo začasne odredbe po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS št. 51/98) pa ni preverilo. Po mnenju pritožbe to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnica je predlagala več začasnih odred, od katerih nekatere ne posegajo v dejavnost tožene stranke oz. je ne omejujejo pri opravljanju registrirane dejavnosti. Pritožba meni, da je tožnica izkazala verjetnost obstoja svoje denarne terjatve, kot tudi nevarnost, da bo tožena stranka s svojimi ravnanji precej otežila izterjavo. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe vsaj glede terjatve iz naslova plač in regresa za letni dopust zmotno ugotavlja, da ni verjetno izkazana. Obstoj terjatve dokazuje izračun, ki ga je tožnica predložila, sama terjatev pa tudi ni vezana na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, glede katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da je podana prepozno. Tudi v primeru, če to dejansko drži, terjatev iz naslova premalo plačanih plač in razlike v regresu za letni dopust še vedno obstoji. Glede navarnosti za izterjavo obstoječe terjatve pa pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok in razčistiti nejasnosti glede tega, ali tožena stranka posluje tako, da tožničina terjatev ni v nevarnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preiskusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/02, 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preiskusu je ugotovilo, da je sodišče prve popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo.

V spornem primeru je tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi lastne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 9.2.2004 in zahtevala plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2003, razlike v plači za čas od januarja 2001 do novembra 2003 ter odpravnine in odškodnine. Podala je namreč izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002), ker ji je tožena stranka plačo za čas od vključno septembra 2003 do vključno decembra 2003 izplačala kasneje, kot je določeno z zakonom oz. pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu postavilo na stališče, da terjatev iz naslova razlike v plači in regresa ni izkazana, ker tožnica ni navedla in z ničemer dokazala, v kakšni višini so bili regres in plače izplačani. Štelo je tudi, da terjatev iz naslova odpravnine in odškodnine ni verjetno izkazana, ker naj bi tožnica zamudila 15 dnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR, v katerem mora biti izredna odpoved podana. Ta rok naj bi pričel teči v decembru 2003, ko je tožnica izvedela, da ji je tožena stranka plačo za november izplačala z zamikom in sicer že tretjič zapored. Pisno je toženo stranko opomnila na kršitev šele 29.1.2004, odpoved pa podala 9.2.2004. Glede pritožbenih naved o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj bi izpodbijani sklep ne vseboval razlogov o odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo vsa odločilna dejstva. Glede na ugotovitev, da terjatev ni verjetno izkazana, obstoja drugih pogojev ni bilo treba ugotavljati in tudi ne obrazložiti. Verjetno izkazana terjatev je predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe in šele, če je terjatev verjetno izkazana, je potrebno za zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ ugotoviti ali je verjetno izkazana tudi nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ker ni zavzelo stališča do obstoja navedene nevarnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da terjatev iz naslova razlike v plači in regresa za letni dopust ni verjetno izkazana. Tožnica je v spis sicer vložila svoj izračun, iz katerega ni razvidno, na katerih podatkih temelji in tega tožnica tudi ne obrazloži. Iz predloženih plačilnih list izhaja, da je bila osnovna plača vsaj v izkazanih treh mesecih pravilno izračunana po osnovi povprečne bruto plače na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih znanih statističnih podatkih: npr. za december 2003 je bila znana povprečna plača iz oktobra 2003 v znesku 257.171,00 SIT, pomnoženo z 1,35 faktorjem iz pogodbe o zaposlitvi je 347.181,00 SIT, toliko pa je tožnica tudi dobila. Od dejansko opravljenih ur je bil pravilno obračunan funkcijski dodatek v višini 5%, na osnovo pa obračunan tudi dodatek na delovno dobo v višini 15%. Terjatev je verjetno izkazana, kadar dejstva, ki kažejo na utemeljenost zahtevka, prevladujejo nad dejstvi, ki kažejo na neutemeljenost. V spornem primeru, ko tožnica niti tega ni navedla, kakšen dodatek na delovno dobo bi ji morala tožena stranka obračunati (ob trditvi, da je prenizek) oz. koliko delovne dobe ima in ko ni navedla, kdaj osnova ni bila pravilno uporabljena (ob dokazih, da je v treh predloženih primerih bila pravilno uporabljena) nikakor ni mogoče zaključiti, da dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, prevladujejo. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena, čeprav drži, da del zahtevka iz naslova razlike v regresu in plači ni odvisen od pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede verjetnosti terjatve iz naslova odpravnine in odškodnine pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Ta določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Kateri so razlogi za izredno odpoved s strani delavca, je določeno v 1. odstavku 112. člena ZDR. Vprašanje, kdaj prične teči rok, od katerega mora v 15 dneh delavec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi je bistvenega pomena za odločitev o spornih terjatvah. Delavec mora podati izredno odpoved v 15 dneh, od kar je seznanjen z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved in v 8 dneh po tem, ko delodajalca predhodno pisno opomni na izpolnitev obveznosti in o kršitvah obvesti inšpektorja za delo. Vezan je torej na dva roka, ki ju ne sme prekoračiti. Prav na prekoračitev rokov namreč opozarja tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe in se pri tem sklicuje na mnenje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, kateremu sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo. Ravnalo je prav, saj osemdnevni rok iz 1. odstavka 112. člena ne more biti rok, ki naj bi bil delodajalcu na razpolago za odpravo kršitve, vsaj v spornem primeru ne, ko kršitve (z zamudo izplačane plače) niti ni mogoče odpraviti. Če je plača vsaj trikrat zaporedoma izplačana z zamudo, je to končno dejstvo, ki ga ni mogoče več spremeniti.

Zakon izrecno določa, da izredno odpoved lahko delavec poda "v 8 dneh" (in ne po izteku 8 dni) po opominu in obvestitvi inšpektorja za delo, torej v obdobju od prvega do osmega dne po opominu. Ta rok pa se giblje znotraj 15 dnevnega roka iz 110. člena ZDR, saj delavec lahko pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo šele potem, ko je seznanjen z razlogom, ki utemeljuje odpoved.

Nadalje se zastavlja vprašanje, od kdaj teče 15 dnevni rok, torej kdaj je delavec seznanjen z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 4. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR. Ta razlog je podan, če delodajalec delavcu trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica s tem razlogom seznanjena takoj po zapadlosti tretjega zaporednega mesečnega zneska plače v plačilo, konkretno z zapadlostjo plače za november 2003 z dne 18.12.2003. Postavilo se je na stališče, da je 15 dnevni rok začel teči 19.12.2003. Pritožbeno sodišče s tem stališčem ne soglaša, saj namen zakona ni bil siliti delavca, da izredno odpove pogodbo o zaposlitvi že ob prvi kršitvi, v nasprotnem primeru pa to pravico izgubi. To bi pomenilo, da bi delodajalec, če bi delavec toleriral zamudo pri izplačilu plače samo en mesec, imel neomejeno možnost kršiti svojo obveznost pravočasnega izplačila, ne da bi delavec še imel pravico do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa je v nasprotju z namenom instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, kajti to je delavčeva pravica in ne dolžnost. Pri razlagi tega vprašanja je treba izhajati iz dejstva, da delodajalec z izplačevanjem plače z zamudo ustvarja nezakonito stanje, ki traja. To nezakonito stanje je sestavljeno iz posameznih ravnanj oz. opustitev - v tem primeru iz vsakokratne opustitve pravočasnega izplačila plače. Zato je potrebno šteti, da 15 dnevni rok, v katerem mora delavec podati izredno odpoved, teče od dneva zadnje opustitve pravočasnega plačila pred izredno odpovedjo. Izpolnjevanje pogojev za izredno odpoved se presoja po stanju na dan, ko je delavec podal odpoved. Na dan, ko je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je bil izpolnjen pogoj trikratnega zaporednega zamika izplačila plače. V spornem primeru je tožena stranka zadnjo plačo pred pisnim opominom z zamudo izplačala za december 2003, pred tem pa za november in oktober 2003; zadnja z zamudo izplačana plača je zapadla v plačilo dne 18.1.2004. Ker ni bila izplačana, je bila tožnica takrat seznanjena s kršitvijo delodajalca; ta kršitev je v 112. členu označena kot razlog, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato bi morala tožnica v skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi najkasneje 3.2.2004. Ker je izredno odpoved podala 9.2.2004, je rok zamudila. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju, ali je terjatev verjetno izkazana, moralo opredeliti do vprašanja pravočasnosti izredne odpovedi, saj je prav od tega odvisna verjetnost terjatve. Zato je pritožbena navedba, da je to vprašanje brezpredmetno, neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi terjatev iz naslova odpravnine in odškodnine ni verjetno izkazana, pravilna.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o predlaganih začasnih odredbah zakonit. Zato je na podlagi 353. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Tožnica krije sama svoje stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na predlog, ker odgovor v ničemer ni pripomogel k odločitvi o pritožbi.