Jedro

Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek ne more zastarati - neodvisno od izida kazenskega postopka, ki je v času, ko nastopi pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 377. člena ZOR, vselej še neznan. Izid kazenskega postopka pa je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je iz razloga zastaranja zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine 4,800.000 SIT s pripadki in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 119.741,90 SIT. Ugotovilo je, da je zoper zavarovanca tožene stranke tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa, ki naj bi ga (kot škodno dejanje s posledico tožnici nastale škode) storil 12.4.1992, da je bil s sklepom z dne 30.11.1998 kazenski postopek zoper zavarovanca tožene stranke ustavljen zaradi zastaranja kazenskega pregona in da tožnica v kazenskem postopku kljub opozorilu sodišča ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka, da je celotni obseg nastale škode postal tožnici znan najpozneje 11.11.1993, da je zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) iztekel najpozneje 11.11.1996 ter da je ob vložitvi tožbe 11.4.1997 tožničina odškodninska terjatev (upoštevaje izrecni ugovor tožene stranke) v vsakem primeru že zastarala. Sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča tožnice, da ima vložitev odškodninske tožbe v času trajanja kazenskega postopka enak pravni učinek, kot če bi oškodovanka uveljavljala premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje - vendar iz drugih razlogov. Zavzelo je stališče, da velja določba drugega odstavka 377. člena ZOR o pretrganju zastaranja odškodninskega zahtevka (s pretrganjem zastaranja kazenskega pregona) le za primer, ko gre za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, obstoj katerega more biti ugotovljen z le v kazenskem postopku izdano pravnomočno sodbo. Ker se v obravnavanem primeru to ni zgodilo, zanj velja, da ne bi prišlo do pretrganja zastaranja odškodninskega zahtevka četudi bi tožnica uveljavljala premoženjskopravni zahtevek že v kazenskem postopku (v katerem obstoj kaznivega dejanja ni bil ugotovljen).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava - določbe prvega odstavka 376. člena ZOR ter določb prvega in drugega odstavka 377. člena ZOR, ki ju sodišči nista uporabili v povezavi z določbami prvega, tretjega in šestega odstavka 112. člena ter 5. točke prvega odstavka 111. člena v zvezi s prvim odstavkom 325. člena in drugega odstavka 3. člena Kazenskega zakonika (KZ; Uradni list RS, št. 70/94) ter neupoštevanja določb prvega, tretjega in šestega odstavka 392. člena ZOR. Graja v zvezi z razlago drugega odstavka 377. člena ZOR zavzeto stališče, da ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka le v primeru zaključka kazenskega postopka z izdajo pravnomočne obsodilne sodbe. Do pretrganja zastaranja kazenskega pregona, s tem pa tudi do pretrganja zastaranja odškodninskega zahtevka, prihaja namreč zaradi posameznih procesnih dejanj tekom kazenskega postopka ne glede na njegov izid - torej neodvisno od tega, s kakšno odločbo se bo kazenski postopek zoper osumljenega storilca kaznivega dejanja končal. V trenutku, ko je bilo končano pretrganje zastaranja kazenskega pregona zaradi njegovega absolutnega zastaranja, ni bilo več zakonske podlage za nadaljevanje kazenskega postopka zoper zavarovanca tožene stranke in zaradi česar je bil s sklepom z dne 30.11.1998 ustavljen. S končanim pretrganjem zastaranja kazenskega pregona in z zaključkom kazenskega postopka pa je po mnenju vrhovnega državnega tožilstva začelo znova teči zastaranje tožničinega odškodninskega zahtevka (prvi in tretji odstavek 392. člena ZOR). Njegovo zastaranje bi bilo po določbi šestega odstavka 392. člena ZOR dovršeno po izteku triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena istega zakona, ker obstoj kaznivega dejanja ni bil ugotovljen s pravnomočno kazensko sodbo, tudi sicer pa je bil zastaralni rok za odškodninsko terjatev enako dolg kot za zastaranje kazenskega pregona. Ker je tožnica vložila tožbo 11.4.1997, je to storila pred iztekom triletnega roka iz 376. člena ZOR, ki je po zaključku kazenskega postopka zaradi zastaranja pregona začel teči znova. Zato je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožba vložena prepozno in je tožničin zahtevek zastaran, materialnopravno zmotna - kar je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovno državno tožilstvo predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 - 90/2005) je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba očitku iz zahteve za varstvo zakonitosti o zmotni uporabi določbe drugega odstavka 377. člena ZOR v razlogih pravnomočne sodbe. Po tej določbi ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka in je namenjena predvsem varstvu položaja oškodovanca, da se mu ne bi primerilo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral prej, preden bi bil končan kazenski postopek. Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek ne more zastarati prav spričo določbe o pretrganju njegovega zastaranja, pri čemer uporaba te določbe ne more biti odvisna od izida kazenskega postopka. V času, ko nastopi pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 377. člena ZOR, je izid kazenskega postopka vselej še neznan.

Izid kazenskega postopka pa je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. V zahtevi za varstvo zakonitosti zavzeto stališče, da začne zastaranje po koncu kazenskega postopka znova teči, velja brezpogojno le za primer zaključka kazenskega postopka z izdajo obsodilne sodbe zoper povzročitelja škode. To je očitno ostalo prezrto pri ne povsem ustreznem sklicevanju na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 143/93 v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ne pride pa do ponovnega začetka teka zastaranja v primeru drugačnega izida kazenskega postopka - na primer z izdajo oprostilne ali zavrnilne sodbe. Pravnomočna oprostilna sodba (enako tudi zavrnilna sodba ali sklep o ustavitvi) v kazenskem postopku z napotitvijo oškodovanca na pravdo nima za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe (390. člen ZOR). O tem vprašanju se je vrhovno sodišče že večkrat izreklo - na primer v odločbah pod opr. št. II Ips 14/94, II Ips 584/95. Glede na obrazloženo je za obravnavani primer pomembno, da je bilo zastaranje odškodninskega zahtevka pretrgano spričo teka kazenskega postopka ves čas do njegovega zaključka z izdajo sklepa o ustavitvi dne 30.11.1998 in da je tožnica vložila tožbo že 11.4.1997. Zato tudi ni bilo potrebe po (ponovnem) vlaganju tožbe v treh mesecih od dne pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka. Ta pogoj je bil namreč že izpolnjen v času zadržanja zastaranja odškodninskega zahtevka spričo učinkov določbe drugega odstavka 377. člena ZOR, katere zmotna uporaba je v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno očitana. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili tožničin odškodninski zahtevek kot zastaran, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To pa je narekovalo razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), pri čemer napotki za novo sojenje glede na razloge tega sklepa niso potrebni.