Jedro

Na drugo trditev, da za kaznivo dejanje goljufije storilec ne more biti obtožen in obsojen, če je dejanje ostalo pri poskusu, pa je pritožbi odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 2 razlogov napadene sodbe. Pravilno je pojasnilo, da je poskus kaznivega dejanja kazniv v vseh tistih primerih, ko kaznovalni del norme vsebuje besedno zvezo "se kaznuje z zaporom do treh let", kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko je za obravnavano kaznivo dejanje kot najvišja določena kazen treh leta zapora.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo II K 2214/2022 z dne 12. 9. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. in 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 57. člena tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. in 54. členom KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 483,88 EUR in 96,00 EUR sodne takse, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je bila oškodovanka A. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP, kot navajajo v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obrazložitvi pritožba uveljavlja pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prva kršitev naj bi bila po njeni oceni podana, ker je očitano dejanje ostalo pri poskusu, saj stroški strokovnjaka, ki je zavarovalnici pomagal strokovno dodatno utemeljiti zavrnitev zahtevka, niso škoda v smislu določbe 211. člena KZ-1. Pritožba navaja, da če se je zavarovalnica odločila, da bo imela C. C. zaposlenega, s B. B. pa bo sodelovala na podlagi podjemne pogodbe, to nima za posledico, da se štejejo stroški enega strokovnjaka za škodo v smislu 211. člena KZ-1, stroški tistega strokovnjaka, ki je pri zavarovalnici zaposlen, pa ne. Kršitev kazenskega zakona je po oceni pritožbe podana tudi zato, ker za poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ni kazniv, saj KZ-1 v 34. členu določa, da je poskus kazniv le v primerih, če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora treh let ali več, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 pa je predpisana kazen do treh let zapora.

5. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona in glede obveznosti plačila stroškov kazenskega postopka tudi ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, kot bi bilo razbrati iz pritožbenih navedb. Navedeni znesek, ki ga je obdolžencu naložilo v plačilo, predstavlja stroške kazenskega postopka, in sicer stroške in nagrado za izvedensko mnenje v znesku 450,25 evrov, ki ga je po odredbi sodišča izdelal sodni izvedenec za promet, raziskave prometnih nezgod in za prometna vozila F. F., kot je razvidno iz sklepa v tej zadevi z dne 24. 4. 2023 (list. št. 173 - 174), ter stroške prič za prihod na sodišče, kar je razvidno tudi iz obrazložitve napadene sodbe. Te stroške je dolžan obdolženec, ker je bil spoznan za krivega, v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati. Škoda zaradi njegovega ravnanja pa ni nastala, ker je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, saj zavarovalnina ni bila izplačana in iz tega naslova oškodovanka ni bila oškodovana, medtem ko stroški strokovnjaka za analizo prometnih nesreč B. B. in cenilca C. C. v obravnavani zadevi niso bili obravnavani in tudi niso bili predmet presoje, oškodovanka pa je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Pritožba zato ni utemeljena.

6. Na drugo trditev, da za kaznivo dejanje goljufije storilec ne more biti obtožen in obsojen, če je dejanje ostalo pri poskusu, pa je pritožbi odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 2 razlogov napadene sodbe. Pravilno je pojasnilo, da je poskus kaznivega dejanja kazniv v vseh tistih primerih, ko kaznovalni del norme vsebuje besedno zvezo "se kaznuje z zaporom do treh let", kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko je za obravnavano kaznivo dejanje kot najvišja določena kazen treh leta zapora.

7. Pritožba je neutemeljena tudi, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu A. A. poskus nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. in 54. členom KZ-1 dokazan. Za svoj zaključek je v sodbi navedlo tehtne in podrobne razloge, ki jih pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

8. Pritožba navaja, da je izvedenec s primerjavo fotografij ugotovil, da so poškodbe na avtomobilu iz lega 2019 podobne poškodbam iz leta 2021, vendar identičnosti poškodb ni mogel z gotovostjo potrditi, povedal pa je tudi, da je do poškodb žarometa in ogledala prišlo na način, kot je v prijave škode navedel obdolženec, torej njegovega zagovora tudi ugotovitve izvedenca niso mogle ovreči. Ker si izvedenec avtomobila oziroma poškodovanih delov ni ogledal, je podana kršitev kazenskega postopka, izvedensko mnenje, ki temelji zgolj na fotografijah, ki jih niso posneli organi pregona in niso bile posnete v dokaznem postopku, pa ne more predstavljati temelja za obsodilno sodbo v kazenskem postopku. Pritožba poudarja izpovedbo priče D. D., da so bili poškodovani deli vozila leta 2019 uničeni, ne pa vrnjeni obdolžencu in navaja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kako naj bi slednji prišel do poškodovanih delov vozila ter da je izvedenec glede serijske številke žarometa ugotovil, da na vozilu ob prijavi škode v letu 2021 ni bil nameščen tisti žaromet, kot je bil na vozilu nameščen ob izdelavi vozila, kar pomeni, da je bil pred letom 2021 že zamenjan, to pa je lahko bilo samo leta 2019. Ker je bil ob prijavi škode v letu 2021 na vozilu nameščen rezervni del, ne pa originalni, kaže na to, da se je očitno poškodoval tudi rezervni del, ki je bil vgrajen leta 2019. Pritožba zaključuje, da je bil originalno vgrajeni žaromet res poškodovan leta 2019 in takrat zamenjan z rezervnim delom, ki je bil nato leta 2021 podobno poškodovan kot originalni del leta 2019, saj si ni mogoče drugače razlagati okoliščine, da je bil ob prijavi škode poškodovan rezervni in ne originalno vgrajeni del. Priči E. E. in B. B. sta povedala, da je škoda, ki je nastala v letu 2019, zelo podobna škodi, ki je bila prijavljena v letu 2021, kar pomeni, da nista ugotovila, da je bila identična, pri čemer je priča B. B. povedal, da so poškodbe iz leta 2021 večje, kot so bile poškodbe iz leta 2019. Zgolj podobnost poškodb ne zadošča za sprejem zaključka, da je obdolženec v letu 2021 na vozilo ponovno namestil tiste dele, ki so bili poškodovani v letu 2019, sicer pa so bili po izjavi družbe C. d.o.o. uničeni, ne pa vrnjeni obdolžencu. Iz izpovedb prič B. B. in F. F. pritožba povzema, da sta oba dopustila možnost, da je do poškodb prišlo na način, kot je povedal obdolženec, tako glede poškodb na žarometu kot na ogledalu, in poudarja, da izvedenec, ki ga je postavilo sodišče, tudi ni mogel z gotovostjo potrditi, da sta na fotografijah iz leta 2019 ista žaromet in ogledalo kot na fotografijah iz leta 2021, primerjava fotografij pa pokaže, da obstaja zgolj verjetnost oziroma možnost, da je šlo za iste poškodovane dele, kar pa ne zadostuje za obsodbo v kazenskem postopku, predvsem ob upoštevanju, da zamenjana dela obdolžencu leta 2019 nista bila vrnjena.

9. Povzeti pritožbeni dokazni oceni ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je obdolženec oškodovani zavarovalnici lažno prijavil škodna dogodka in pri tem zamolčal dejstvo, da sta bila ob prijavi na vozilu nameščena poškodovana dela vozila, ki sta bila poškodovana že v letu 2019 in za katera je takrat že uveljavljal kasko škodo. Očitek, da je bil kršen kazenski postopek, ker si izvedenec F. F. ni ogledal avtomobila oziroma poškodovanih delov, ni utemeljen, pritožba pa ni utemeljena niti, ko trdi, da mnenje izvedenca zaradi tega ne potrjuje obtožbenega očitka in da ga ne potrjujeta niti izpovedbi prič E. E. in B. B. Izvedenec F. F. je glede podlage za izdelavo izvedenskega mnenja v mnenju zapisal, da so mu razpoložljivi podatki o vozilu in izvedenih popravilih, ki se nahajajo v spisu in prilogah, nudili dovolj informacij za izdelavo izvedenskega mnenja in da nanje nima pripomb (list. št. 146), njegovo mnenje pa je kot strokovno in skladno z ostalimi dokazi sodišče prve stopnje v dokaznem postopku utemeljeno uporabilo in ga v razlogih sodbe tudi pravilno ocenilo. Tudi izpovedbi prič E. E. in B. B. je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno ocenilo in tudi na njuni podlagi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec ravnal tako, kot mu očita obtožba. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da obdolžencu očitano ni dokazano, saj sta izpovedbi navedenih prič skladni z zaključkom izvedenca F. F., in tudi nima prav, ko navaja, da slednji ni mogel z gotovostjo potrditi, da je na fotografijah iz leta 2019 isti žaromet in isto ogledalo kot na fotografijah iz leta 2021, saj iz zaključka njegovega pisnega mnenja izhaja nasprotno. V zaključku mnenja je namreč zapisal svojo ugotovitev, da so bili na vozilu lastnika A. A. v škodnem dogodku 15. 1. 2021 in 10. 2. 2021 nameščeni isti deli (levi žaromet in desno vzvratno ogledalo) za katere je bila že v letu 2019 uveljavljena zavarovalnina pri zavarovalnici B. in ki so bili po računih C. d.o.o. zamenjani dne 16. 4. 2020. Da navedena predmeta očitno nista bila uničena, temveč ju je obdolženec pred uveljavljanjem kasko škod namestil na avtomobil, glede na izvedene dokaze ne gre dvomiti, sodišče prve stopnje pa je v napadeni sodbi tudi pravilo ocenilo izpovedbo predstavnika družbe C. d.o.o. priče D. D., po oceni katerega sta bila leta 2019 poškodovana dela odpeljana na smetišče v uničenje, ne pa vrnjena lastniku, in ki je hkrati tudi povedal, da takrat evidence uničenih rezervnih delov niso vodili ter da se pred letom 2020 ta evidenca tudi ni vodila pri zavarovalnici B. V obravnavani zadevi je obdolženec očitno do obeh delov prišel, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ker to nedvomno izhaja iz ugotovitev izvedenca F. F. in priče B. B., pri čemer je priča D. D. opisal le predvideno poslovanje družbe C. d.o.o. z rezervnimi deli, ni pa bil seznanjen z obravnavanim primerom. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil avtomobil prvič registriran leta 2015, pritožba pa poudarja serijsko številko žarometa, ki je bil na vozilu nameščen leta 2021, pri tem pa ne pove, zakaj je bil po njeni oceni leta 2019 na avtomobilu zamenjan originalni del, torej očitno del, ki je bil na avtomobilu nameščen ob izdelavi vozila, sicer pa je bil izvedenec F. F. tudi v zvezi z vprašanjem serijskih in kataloških številk rezervnih delov obširno zaslišan in je podrobno pojasnil vse okoliščine, te pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno potrjujejo, da je šlo pri prijavi škode leta 2021 za isto vzvratno ogledalo in isti žaromet kot leta 2019. Iz ugotovljenih poškodb je izvedenec sprejemljivo in utemeljeno zaključil, da je nemogoče, da bi dvakrat prišlo do čisto istih poškodb, da je pri poškodbah pomembna oblika ter da se vidi ista oblika ene poškodbe in sledi, torej poškodbe, ki je že enkrat bila. Glede na vse navedeno je pritožbena trditev, da obdolžencu očitano ravnanje ni dokazano, neutemeljena.

10. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

11. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) preizkusilo odločbo o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo. V zadostni meri je kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da obdolženec še ni bil obsojen za kaznivo dejanje in mu v pogojni obsodbi določilo najkrajšo preizkusno dobo, kazen zapora pa je določilo na spodnji meji predpisane kazni. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 12. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskega stanja obdolženca, trajanja in zapletenosti pritožbenega postopka in tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).