Jedro

Ker morajo biti pravice in pravne koristi drugih strank (stranskih udeležencev) obravnavane v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zakon ne predvideva njihovega (ponovnega) sodelovanja v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorju (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) A (v nadaljevanju A. d.d.) uporabno dovoljenje za traso, deviacije, regulaciji, protihrupno zaščito in komunalno infrastrukturo na delu AC Karavanke – Obrežje, to je odseku Vrba – Črnivec (Peračica). Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ 3. 9. 2008 imenoval komisijo za tehnični pregled, v katero je kot člane imenoval tudi predstavnike projektnih soglasodajalcev (kot bo razvidno iz nadaljevanja tudi predstavnika tožnice). Ob tehničnem pregledu 15. 9. 2008 je komisija ugotovila določene pomanjkljivosti izvedenih del in v predloženi dokumentaciji, ki so navedene v zapisniku o tehničnem pregledu. Investitor je nato upravnemu organu 6. 10. 2009 dostavil dopolnjeno dokumentacijo z izjavami o odpravi vseh ugotovljenih pomanjkljivosti izvedenih del, zapisnik ponovnega komisijskega pregleda in prevzema izvedenih del z dne 22. 7. 2009, iz katerega izhaja, da z „njihove strani“ ni več ovir za izdajo uporabnega dovoljenja, izjavo Občine A. z dne 30. 1. 2009 o poravnanih obveznostih izvajalca Ž.Ž. d.d. do nje in dogovor med Občino A. in Z.Z. d.d. z dne 7. 11. 2008 o poravnanih obveznostih ter ostale v obrazložitvi navedene listine. Ker so bile opravljene tudi prve meritve za vir hrupa št. 12-1330, avgust 2009, iz katerih izhaja, da je izvedena aktivna protihrupna zaščita ob obravnavanem avtocestnem odseku ustrezna, je upravni organ po pregledu predložene dokumentacije ugotovil, da za izdajo uporabnega dovoljenja ni več zadržkov.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da za izdajo izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni pogoji, saj investitor ni podal odgovorov na pripombe njenega predstavnika, ki jih je ta dal na tehničnem pregledu 15. 9. 2008. Nadalje iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da so bile odpravljene pomanjkljivosti, navedene v zapisniku o tehničnem pregledu, med drugim predložitev dokazil o pravici graditi za manjkajoča zemljišča, pridobitev dopolnilnega gradbenega dovoljenja in dokončanje nedokončanih del v skladu z načrti, ki so sestavni del gradbenih dovoljenj. Kljub posredovanju občine, da se to uredi, ni bil popravljen radij priključka na bivšo glavno cesto. Tožnica nadalje navaja, da se v izogib ponavljanju sklicuje na „pisni seznam nerešenih zadev (priloga)“ in v zaključku, da je vložila že tožbo zoper odločbo toženke z dne 18. 9. 2008 o poskusnem obratovanju (zadeva opr. št. U 2128/2008 tega sodišča), vendar je bila njena tožba zavrnjena. Meni, da tokrat razlog za zavrnitev ne obstoji, ker je bila tožnica članica komisije za tehnični pregled in s tem stranka v postopku. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in- vrnitev zadeve v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Tako toženka kot prizadeta stranka A. d.d. sta v svojih odgovorih na tožbo poudarili, da tožnica ni nastopala kot stranka upravnega postopka. Po izrecni določbi 2. odstavka 96. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja le investitor. Zaradi tega ni legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Tožba ni dovoljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je to sodišče s sklepom opr. št. U 2128/2008-9 z dne 2. 4. 2009, ki se nahaja tudi v upravnih spisih, zavrglo tožbo tožnice zoper odločbo o odreditvi poskusnega obratovanja na istem avtocestnem odseku iz razloga, ker tožnica ni imela položaja stranke ali stranske udeleženke v upravnem postopku. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, tožnica tudi v tem upravnem sporu ne izpolnjuje navedene procesne predpostavke.

Po določbi 1. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica aktivno legitimacijo v tem postopku utemeljuje s članstvom v komisiji za tehnični pregled.

Po mnenju sodišča navedena okoliščina tožnici ne daje položaja stranke ali stranske udeleženke v postopku izdaje izpodbijanega uporabnega dovoljenja. Po določbi 1. odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. V 2. odstavku istega člena je dana tudi definicija pravne koristi, ki je neposredna na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Iz navedenih določb ZUP izhaja, da je za udeležbo v postopku kot pravno pomembna priznana le tista osebna korist, ki je utemeljena v materialnem predpisu, s čimer postane tudi pravna korist. Materialni predpis je torej tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. To tudi pomeni, da stranski udeleženec ne more uspešno uveljavljati dejanskega ali splošnega javnega interesa.

Glede na navedeno ima položaj stranskega udeleženca v postopku oseba, ki ji tak status materialni predpis izrecno priznava (npr. z določbo, katere skupine oseb lahko v upravnih postopkih s tega področja sodelujejo kot stranski udeleženci), pa tudi tista, glede katere iz takega predpisa izhaja, da ima v konkretni upravni zadevi kakšno pravico ali pravni interes. V obravnavanem primeru, ko gre za postopek izdaje uporabnega dovoljenja, ki ga ureja ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji), in zaradi sklicevanja na članstvo v komisiji za tehnični pregled, kar prav tako ureja omenjeni zakon, je treba na podlagi njegovih določb presoditi, ali katera od njih daje tožnici pravico za sodelovanje v tem postopku.

Za razliko od določb 62. člena ZGO-1, ki kot stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja poleg stranke, na zahtevo katere se je začel postopek (investitorja), predvideva udeležbo širšega kroga oseb, ki jih našteva v 2. odstavku omenjenega člena, pa je po določbi 2. odstavka 96. člena ZGO-1 investitor edina stranka v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja. Opisana ureditev pomeni, da morajo morebitni stranski udeleženci ugovore, s katerimi varujejo svoje pravice in pravne koristi, uveljaviti že v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja in ne šele v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja, v katerem je upravni organ dolžan preveriti skladnost izvedene gradnje z gradbenim dovoljenjem (1. odstavek 95. člena ZGO-1). Ali drugače: ker morajo biti pravice in pravne koristi drugih strank (stranskih udeležencev) obravnavane v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zakon ne predvideva njihovega (ponovnega) sodelovanja v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja. Tudi Vrhovno sodišče je v svoji sodbi opr. št. I Up 1536/2006 z dne 12. 3. 2009 v zvezi z določbo 2. odstavka 96. člena ZGO-1 navedlo, da v postopku izdaje uporabnega dovoljenja razen investitorja niso stranke tudi druge eventualno prizadete osebe.

Na podlagi navedenega je treba zavrniti stališče tožnice, da je kot članica komisije za tehnični pregled pridobila položaj stranke oz. stranske udeleženke v postopku. Tudi iz določb, ki urejajo delovanje komisije, je razvidno, da ta v postopku opravlja strokovne naloge in s tem upravnemu organu, pristojnemu za vodenje postopka, predstavlja strokovnega pomočnika. Upravni organ je namreč tisti, ki imenuje člane komisije, jo vodi in usmerja njeno delo (1. in 2. odstavek 90. člena ZGO-1). Tako razmerje - med upravnim organom in komisijo - pa ni značilno za razmerje med upravnim organom na eni strani in stranko ali stranskim udeležencem na drugi strani.

Ker tožnica ni bila stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe - po določbi 1. odstavka 42. člena ZUP je to oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek -, glede na navedeno pa ni imela niti položaja stranske udeleženke in kaj takega ne izhaja iz podatkov v upravnih spisih, ni aktivno legitimirana v tem upravnem sporu. Ker je tožbo vložila oseba, ki po ZUS-1 ne more biti stranka, je sodišče tožbo zavrglo (3. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).