Jedro

Ker izpodbijana sodba temelji na enakem materialnem stališču kot prvostopenjska sodba v zadevi X Ips 5/2019, je Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve enotnosti upravne in sodne prakse izjemoma dopustilo revizijo tudi v obravnavani zadevi, saj je štelo, da gre za tako pomembna pravna vprašanja, da mora biti utemeljenost morebitnega odstopa od stališča revizijskega sodišča presojena tudi v drugih vsebinsko podobnih zadevah, ki so že odprte pred Vrhovnim sodiščem. Izjemnost pomena poenotenja sodne prakse glede navedenih pravnih vprašanj izhaja iz okoliščine, da pomenijo odločitve, sprejete po določbah ZNISESČP, in njihova presoja pred sodiščem zaključno fazo izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014, v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2171/2017-10 z dne 20. 8. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke (javnega sklada), št. 0042-6154/2016/2 z dne 23. 8. 2017, in ji vrnilo zadevo v ponovni postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo, izdano v skrajšanem ugotovitvenem postopku, na podlagi določb Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrnila tožničino zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. Na podlagi listin, ki jih je tožnica priložila vlogi (devizna knjižica št. 742 1991345 in potrdilo Ljubljanske banke, d. d., Sarajevo, z dne 16. 3. 1998), je ugotovila, da so bila vsa sredstva z navedene knjižice 16. 3. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju Agencija za privatizacijo), ki se glasi na ime stranke in njen EMŠO, devizna vloga pa saldirana in stanje na njej na navedeni dan 0,00 DEM. Ker so navedeno potrdili tudi podatki, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je upoštevaje drugi odstavek 2. člena navedenega zakona ugotovila, da se obravnavana zahteva za verifikacijo ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo, zato jo je zavrnila.

2. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je tožnica v tožbi smiselno ugovarjala okoliščinam prenosa sredstev, kar naj bi bila po presoji sodišča ena od okoliščin iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, o katerih pa se tožnica v postopku pred izdajo odločbe ni mogla izjaviti. Poleg tega bi se morala tožnica pred izdajo odločbe seznaniti z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev, tudi zato, ker gre za pomembno tožničino pravico (odločanje o pravici do vračila denarnih sredstev). Po presoji Upravnega sodišča tako niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki je dopustno, če za pravilnost odločitve ni treba opraviti kakšnega procesnega dejanja oziroma če posebnega ugotovitvenega postopka ne zahteva načelo varstva pravic strank, kar se med drugim udejanja tudi preko načela zaslišanja stranke (7., 9. in 138. člen ZUP).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 233/2018 z dne 5. 2. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP okoliščine prenosa stare devizne vloge, ki je bil izveden na podlagi predpisa BiH na poseben račun za namen posebne uporabe, pomembne za odločitev o verifikaciji stare devizne vloge, zaradi česar mora pristojni organ za njihovo ugotovitev izvesti ugotovitveni postopek.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere naj bi bilo napačno tudi stališče izpodbijane sodbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Sklicuje se na razlago 2. člena ZNISESČP, ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi X Ips 5/2019 in ki je drugačna kot v izpodbijani sodbi. Navaja, da je Ustavno sodišče BiH z odločbo U-10/00 z dne 8. 1. 2001 sicer ugotovilo neustavnost nekaterih členov Zakona o utrvđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije1 (v nadaljevanju Zakon FBiH/97), vendar na podlagi te odločbe že izvršeni prenosi niso bili razveljavljeni, ampak je varčevalec na podlagi spremembe omenjenega zakona v letu 2003 imel možnost, da obdrži terjatev iz certifikata, pridobljenega zaradi prenosa sredstev na JPR, ali pa da od Agencije za privatizacijo zahteva, naj neporabljeni del sredstev na JPR z naslova deviznih vlog prenese nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke. Poudarja, da tožnica v tožbi ni nasprotovala ugotovitvam o prenosu sredstev na JPR, niti ni trdila, da so bila sredstva prenesena nazaj na banko. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo primarno ugovarja njeni dovoljenosti. Navaja, da je Vrhovno sodišče z dopustitvijo revizije v obravnavani zadevi, ki je bila po odločitvi Upravnega sodišča vrnjena upravnemu organu v ponovno odločanje, kršilo načelo pravnomočnosti in 158. člen Ustave, revizijo je dopustilo zgolj zato, ker bi lahko končna odločitev odstopala od (enega) primera (X Ips 5/2019), kar je nedopustno in arbitrarno – zgolj posamičen primer še ne zahteva poenotenja prakse. Sklicuje se na stališča v zadevi X Ips 6/2018 ter poudarja, da se posega v pravnomočnost, ne da bi za to obstajala pravna podlaga, zato ta revizija predstavlja nedopustno pravno sredstvo. Podrejeno pa ugovarja tudi njeni utemeljenosti. Poudarja, da ESČP ni zapovedalo izključitve odgovornosti Republike Slovenije za prenesene vloge, ampak da jih lahko izključi, zato je sklicevanje na sodbo ESČP neutemeljeno. Temeljni vzrok je bil v ravnanju Ljubljanske banke, saj če bi varčevalci lahko razpolagali s sredstvi in jih dvignili, potem do prenosa na privatizacijske račune ne bi prišlo, poleg tega je bil zakon v zvezi s prenosom kasneje razveljavljen. Upravno sodišče je tudi pravilno opozorilo na kršitev pravice do izjave ter na pomembna dejstva – na ta prenos tožnica ni imela vpliva in izvršila ga je banka. V reviziji pa je tožena stranka tudi bistveno presegla trditveno podlago iz postopka na prvi stopnji. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne, toženki pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

**Glede dovoljenosti revizije**

7. V zvezi s tožničinimi ugovori glede dovoljene revizije Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je odločitev o tem v diskreciji Vrhovnega sodišča in je ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi. Za zagotavljanje transparentnosti pa Vrhovno sodišče poudarja, da je že v sklepu X DoR 233/2018 z dne 5. 2. 2020 pojasnilo, da je bilo z izpodbijano sodbo upravnega sodišča, v zvezi s katero je bil vložen predlog, pravnomočno odločeno glede stališč o pravilni uporabi materialnega in procesnega prava. Iz pravnomočnosti te sodbe (_res iudicata_) pa pri nadaljnjem odločanju izhaja tudi vezanost toženke nanjo in na stališča, na katerih temelji. To pomeni, da ne upravni organ ne upravno sodišče v ponovljenem postopku (kljub drugačnim pravnim stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 5/2019) ne bi smela odstopiti od stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi.2 V pravnomočno odločitev o posameznem pravnem razmerju je po 158. členu Ustave namreč lahko poseženo le s pravnim sredstvom in po postopku, določenima v zakonu. V obravnavanem primeru je to revizijski postopek. Ker torej izpodbijana sodba temelji na enakem materialnem stališču kot prvostopenjska sodba v zadevi X Ips 5/2019, je Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve enotnosti upravne in sodne prakse izjemoma dopustilo revizijo tudi v obravnavani zadevi, saj je štelo, da gre za tako pomembna pravna vprašanja, da mora biti utemeljenost morebitnega odstopa od stališča revizijskega sodišča presojena tudi v drugih vsebinsko podobnih zadevah, ki so že odprte pred Vrhovnim sodiščem. Izjemnost pomena poenotenja sodne prakse glede navedenih pravnih vprašanj izhaja iz okoliščine, da pomenijo odločitve, sprejete po določbah ZNISESČP, in njihova presoja pred sodiščem zaključno fazo izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014, v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog.

8. Revizija je bila dopuščena zaradi poenotenja sodne prakse, ki je bila, kot je bilo pojasnjeno tudi v predlogu za dopustitev revizije, zelo različna. Kot je navedla revidentka, je upravno sodišče v od v predlogu primeroma naštetih (enajstih) zadevah ob v bistvenem enakem pravnem in dejanskem stanju v štirih zadevah tožbi ugodilo zaradi kršitev pravil postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v treh zaradi razlogov iz 2., 3. in 4. točke 64. člena ZUS-1 (torej tudi zmotne uporabe materialnega prava), v štirih zadevah pa je tožbo zavrnilo. Torej so neutemeljeni tožnicini ugovori, da je bila revizija dopuščena zgolj zaradi uskladitve stališč z enim samim primerom, kar še ne zahteva poenotenja prakse.

**Glede razlage 2. člena ZNISESČP**

9. Revizija je bila v tej zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, dopuščena zaradi neenotne sodne prakse senatov Upravnega sodišča, ki so v svojih odločbah pri razlagi 2. člena ZNISESČP sprejeli različna stališča glede vprašanja, ali je z vidika upravičenca, ki lahko na podlagi navedenega zakona terja poplačilo (vračilo) sredstev s svojega deviznega računa, ki ga je imel pri sarajevski podružnici nekdanje Ljubljanske banke, d. d., pomembno, da je pri prenosu deviznih sredstev na JPR aktivno sodeloval oziroma da je do tega prenosa prišlo po njegovi volji, ali pa zadošča že objektivno dejstvo, da je bil prenos izveden. Od tega je odvisen tudi odgovor na vprašanje glede načina izvedbe ugotovitvenega postopka (skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek), v katerem je treba ugotoviti za odločitev relevantno dejansko stanje.

10. ZNISESČP v 2. členu med drugim določa, da je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo), na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice, Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja obeh podružnic iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije (drugi odstavek).

11. Po navedenih določbah (kar je Vrhovno sodišče razložilo v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019) ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno na JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na navedeni račun je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem Federacije BiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz česar logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z Ustavo RS in EKČP, pri čemer se je oprlo tudi na obrazložitev sodbe ESČP v zadevi _Ališić in drugi_.3 **Presoja konkretnega primera**

12. Na podlagi omenjene razlage pa je treba zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine, v katerih je do prenosa prišlo (ki jih Upravno sodišče niti ne konkretizira). Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen.

13. Na to ne morejo vplivati tožničine navedbe v odgovoru na revizijo, da sodba ESČP ni zapovedala izključitve odgovornosti Republike Slovenije za prenesene vloge, ampak zgolj da jih lahko izključi. Tožnica pa pri tem ne utemeljuje, zakaj naj bi Republika Slovenija odgovarjala za izplačilo sredstev, ki so bila v skladu z zakonom druge države (na katerega ne Republika Slovenija ne banka nista imeli vpliva oziroma se mu nista mogli upreti) prenesena na drug račun in predvidena za uporabo v postopku privatizacije v tej državi (Federaciji BiH).

14. V zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnica zahtevi za verifikacijo med drugim priložila devizno knjižico in potrdilo Ljubljanske banke, d. d., Sarajevo, in da je iz njiju izhajalo, da so bila devizna sredstva 16. 3. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, ter da je bilo stanje sredstev po opravljeni saldaciji (dokončnem izračunu stanja) 0,00 DEM. Navedeno pa ustreza položaju iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, saj gre za staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisom Federacije BiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije, za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zaradi prenosa sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu banka ni mogla upreti, je prenehalo tudi upniško-dolžniško razmerje med tedanjim varčevalcem in banko. Ker gre za neobstoječ dolg banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila po odločitvi Ustavnega sodišča BiH obravnavana devizna vloga prenesena nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke. Tega tožnica ne trdi niti v odgovoru na revizijo in ne nasprotuje revizijski navedbi, da tovrstnega prenosa tudi ni zatrjevala.

15. Ker torej tožnica na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge ni imela terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, pri čemer ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez aktivnega ravnanja varčevalca (torej le na podlagi predpisov in brez tožničine odločitve oziroma izrecne volje4), je neutemeljeno tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da je treba zaradi ugotovitve okoliščin prenosa izvesti poseben ugotovitveni postopek in ne odločiti v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz 144. člena ZUP.5 Ta v prvem odstavku določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka). V primerih iz prvega odstavka tega člena ni potrebno zaslišati stranke (tretji odstavek istega člena).

16. Iz navedenih določb izhaja, da je način izvedbe ugotovitvenega postopka odvisen od objektivne možnosti organa, da odloči neposredno na podlagi strankinih navedb in dokazov v zahtevi, ne glede na pomembnost materialnopravne pravice za stranko, ki jo uveljavlja v zahtevi (odločanje o pravici do vračila denarnih sredstev iz naslova verificiranih deviznih vlog). V obravnavani zadevi sta bili okoliščini o prenosu deviznih sredstev na JPR pri Agenciji za privatizacijo in o stanju deviznih sredstev pri banki po opravljenem prenosu razvidni iz listin (hranilne knjižice in potrdila Ljubljanske banke, d. d., Sarajevo), ki ju je predložila tožnica. Zato ni pomembno, da je revidentka tudi sama pridobila podatke, saj so ti le potrdili, kar je navajala in izkazovala tožnica. Tako za odločitev tudi ni odločilno, da tožnici niso bile že v upravnem postopku na voljo navedene informacije, saj so bile ob revidentkinem materialnopravnem stališču, na podlagi katerega je zavrnila tožničino zahtevo, za odločitev nebistvene oziroma bi bila odločitev brez njih enaka. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da iz 144. člena ZUP ne izhaja, da morajo biti za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka kumulativno izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, niti to, da bi moral organ zagotoviti stranki pravico do izjave samo zato, ker bo izdana zavrnilna odločba.

17. Neutemeljen pa je tožničin ugovor v odgovoru na revizijo, da revidentka v reviziji bistveno presega trditveno podlago iz postopka na prvi stopnji. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in sodnega spisa je revidentka že v odgovoru na tožbo obširno povzela konkretne ugotovitve postopka in pojasnila bistveno pravno podlago.

18. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava (posledično je bila napačna tudi presoja pravilnosti izvedenega upravnega postopka) reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1). Ni pa moglo slediti primarnemu revidentkinemu predlogu o spremembi sodbe in zavrnitvi tožbe, saj iz sodbe Upravnega sodišča izhaja, da se ni opredelilo do vseh tožbenih ugovorov (tako v 16. točki obrazložitve). Revizijsko sodišče namreč preizkusi sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). To pa so le vprašanja, o katerih je bilo v izpodbijani sodbi zavzeto stališče. **K II. točki izreka**

19. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **Glasovanje**

20. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Službene novine FBiH, št. 27/97 in naslednje. 2 Glej npr. 28. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019 ter 28. točko ter 21. opombo obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-95/16 z dne 14. 3. 2019. 3 Izrecno se je sklicevalo na 116. in 147. točko obrazložitve. Iz 116. točke izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena. Iz 147. točke obrazložitve pa je razvidna možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane na način, da so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada. 4 Revidentka sicer utemeljeno opozarja, da je besedno zvezo "ki so jih varčevalci /.../ prenesli", mogoče razumeti tudi na način, da je bilo glede na 7. in 10.-12. člen Zakona FBiH/97 v vsakem primeru potrebno sodelovanje varčevalca, ki je moral za prenos na JPR posredovati podatke o matični številki in izvršiti verifikacijo zneska devizne vloge na računu, sicer do prenosa ni prišlo (tretji odstavek tč. 3.1 revizije). 5 Glede tega je Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 5/2019 navedlo, da bi bila izvedba posebnega ugotovitvenega postopka zgolj z ugotavljanjem dejstva, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, kot je to z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo sodišče, nepotrebna.