Jedro

V konkretnem primeru bo moral prvostopni upravni organ v ponovljenem postopku predvsem ugotoviti okoliščine pobega iz izgnanstva v Srbiji ter kdaj je tožnik z družino prišel v Slovenijo (v Ljubljano in kasneje v Gorico), saj so navedene okoliščine pomembne za opredelitev oziroma ločitev tožnikovega statusa ŽVN - izgnanca od statusa ŽVN - begunca, česar v prvotnem upravnem postopku prvostopni organ ni ugotavljal. V postopku je treba dokazati, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 624/98-6 z dne 13.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.3.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote L., izpostava M. - P. z dne 24.2.1997, ter odločila, da se zadeva vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek in odločanje. Tako je tožena stranka odločila, ko je ugotovila, da v postopku na prvi stopnji niso bila ugotovljena vsa dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari. Prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira 1. odstavek 2. člena ZZVN. Navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da so Nemci 3.7.1941 tožnika, skupaj z ostalimi družinskimi člani, iz M. izgnali v Srbijo in jih nastanili v K. pri K. Ker so bili židje, so morali bežati v B., kjer so se skrivali do leta 1942, ko so ob pomoči sorodnikov odšli v L. ter kasneje v G. Tožnikova mati, ki je bila rojena v G., je pridobila italijansko državljanjstvo, zato ga je pridobil tudi tožnik. Glede na navedene dejanske okoliščine je tudi po presoji prvostopnega sodišča prvostopni upravni organ odločil o zahtevku stranke, ne da bi ugotovil vsa pravno relevantna dejstva. Zato je odločitev tožene stranke, da se zadeva zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek, po presoji prvostopnega sodišča, pravilna in temelji na zakonu.

Prvostopni upravni organ bo tako moral v ponovljenem postopku predvsem ugotoviti okoliščine pobega iz izgnanstva v Srbiji ter kdaj je tožnik, z družino, odšel v L. in kasneje v G. Navedene okoliščine so namreč pomembne za opredelitev oziroma ločitev tožnikovega statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca od statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Pogojev za priznanje statusa begunca po tožnikovem pobegu iz izgnanstva v Srbiji pa prvostopni upravni organ ni ugotavljal in ga tudi tožena stranka, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava oziroma razlage statusa izgnanca, na navedene pomankljivosti ni opozorila. Prvostopno sodišče se namreč ne more strinjati s stališčem tožene stranke, da je za izgnanstvo po ZZVN mogoče šteti le izgon prebivalstva izven države, predvsem v Nemčijo in na ozemlje bivše Kraljevine Jugoslavije. Vendar pa v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da so Nemci tožnika 3.7.1941 izgnali v Srbijo, navedeno pravno stališče niti ni odločilnega pomena. Pravno pomembno v obravnavanem primeru je le vprašanje, ali tožniku po pobegu iz izgnanstva, pripada status begunstva. Po 1. odstavku 2. člena ZZVN namreč lahko pridobi status begunca (ob izpolnjenih pogojih iz 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZZVN) tudi oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem. Po mnenju prvostopnega sodišča pa za toženo stranko dejstvo, da je tožnik iz Srbije pobegnil v L. ter kasneje v G., glede na že navedeno, ni sporno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob upoštevanju določbe 2. člena ZZVN bi bilo torej mogoče utemeljeno sklepati, da je tožnik, s tem, ko je pobegnil iz Srbije, pobegnil pred vojnim nasiljem in je treba status begunca presojati ob pogojih, ki jih za status begunca določa ZZVN. Po presoji prvostopnega sodišča, je, glede na navedeno določbo 2. člena ZZVN, za odločanje o tem, kateri osebi je mogoče priznati status in pravice po tem zakonu, treba dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem. Niso pa po mnenju prvostopnega sodišča za odločanje o priznanju statusa begunca pravno pomembne okoliščine, kam je oseba (v sporni zadevi tožnik) pred vojnim nasiljem pobegnila. Pravno pomembne pa tudi niso življenjske razmere tožnika po pobegu, kot to zmotno meni tožena stranka, ko prvostopnemu upravnemu organu nalaga, da mora dokazni postopek dopolniti s tem, da tožnik pojasni, kako je njegova družina živela v L. in G. ter kdaj je pridobil italijansko državljanstvo, saj določba 2. člena ZZVN teh dodatnih pogojev za pridobitev statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca ne določa. Prav tako je, po mnenju prvostopnega sodišča, nepravilen napotek tožene stranke, da bo tožnik moral predložiti tudi pokojninski odločbi staršev, iz katerih naj bi bilo razvidno, ali imata tožnikova starša v obdobju II. svetovne vojne priznano zavarovalno dobo oziroma posebno dobo, saj, glede na navedeno razlago določbe 2. člena ZZVN, to dejstvo ne more vplivati na odločanje o tožnikovem statusu begunca. Po presoji prvostopnega sodišča je odločba tožene stranke, glede na navedeno, pravilna in v okviru razlogov, kolikor jim je pritrdilo prvostopno sodišče, tudi zakonita. Zato tožnik s tožbo v tem upravnem sporu ni mogel uspeti. Prvostopno sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Ne strinja se z odločitvijo tožene stranke, ki je zadevo vrnila v ponoven postopek, saj je iz upravnih spisov razvidno, kdaj in kako je prišel v L. in kasneje v G. Zato se tudi ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo njegovo tožbo in potrdilo navedeno odločbo tožene stranke. Jasno je, v kakšnih razmerah je živel po prihodu v Slovenijo, saj je celotna njegova družina v vojnih razmerah živela v revščini. Ni jasno tudi, zakaj je pomembno, kdaj sta on in njegova mama dobila italijansko državljanstvo. Vsi njegovi sorodniki po materini strani so iz G., ki se je takrat nahajala v Italiji.

Posameznik pač dobi državljanstvo po državi, kjer je rojen. Tudi način, kako je njegova mati prišla do državljanstva, njemu ni znan. Motijo ga vprašanja, kako naj bi on s svojo družino živel med vojno in kdaj naj bi se vrnili v L. Kako pa naj živi registriran žid v Evropi, ki jo skoraj v celoti obvlada nacistična Nemčija? Vse priče, ki so jim pomagale, so že umrle. Tudi sam je že star. Bil je takrat namreč desetletni otrok. Dokazal naj bi z voznim listkom vlaka na relaciji B. - L. iz 2. polovice leta 1941 točen datum, kdaj so prišli v L. in potem v G. S tem voznim listkom namreč ne razpolaga, saj gre za 60 letni časovni odmik. Ta dokaz v obravnavani zadevi nima nikakršnega pomena in tudi nič ne pove. Predložil je pa dokument Arhiva Republike Slovenije, s točnim datumom izgnanstva in s potrditvijo z državnim žigom. Predložil je štiri listine in dve priči, v zvezi z potrditvijo vrnitve njega in družine.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna in temelji na zakonu.

Prvostopno sodišče je, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, pravilno sklepalo, tako kot tožena stranka, da je prvostopni upravni organ odločil o tožnikovem zahtevku, ne da bi ugotovil vsa pravno relevantna dejstva. Zato sta odločitvi tožene stranke in prvostopnega sodišča, da se zadeva, zaradi nepopolnega ugotovljenega dejanskega stanja vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek, pravilni in temeljita na zakonu. Tudi pritožbeno sodišče meni, da bo moral prvostopni upravni organ v ponovljenem postopku predvsem ugotoviti okoliščine pobega iz izgnanstva v Srbiji ter kdaj je tožnik z družino prišel v L. in kasneje v G., saj so navedene okoliščine pomembne za opredelitev oziroma ločitev tožnikovega statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca od statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Pogojev za priznanje statusa begunca, po tožnikovem pobegu iz izgnanstva v Srbiji, pa prvostopni upravni organ, kot to pravilno sklepata tožena stranka in prvostopno sodišče, ni ugotavljal. Pravilno in v skladu z ZZVN je, po mnenju pritožbenega sodišča, stališče prvostopnega sodišča, da je pravno pomembno v obravnavanem primeru le vprašanje, ali tožniku, po pobegu iz izgnanstva, pripada status begunca. Pravilni so tudi razlogi prvostopnega sodišča, ki na to napotujejo. Seveda pa je potrebno v takem primeru v postopku dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.