Jedro

Jedro

Trimesečni rok za podajo zahteve za ločitev zapuščine iz 143. člena ZD je zakonski prekluzivni rok, ki teče od uvedbe dedovanja (torej od smrti zapustnika) in ni vezan na kakršnekoli okoliščine na strani potencialnega separatista, npr. vednost upnika glede terjatve ali glede smrti zapustnika.

Trimesečni rok za podajo zahteve za ločitev zapuščine iz 143. člena ZD je zakonski prekluzivni rok, ki teče od uvedbe dedovanja (torej od smrti zapustnika) in ni vezan na kakršnekoli okoliščine na strani potencialnega separatista, npr. vednost upnika glede terjatve ali glede smrti zapustnika.

Ločitev zapuščine se lahko uveljavlja le za zavarovanje terjatev, ki jih imajo upniki do zapustnika, torej terjatev, ki so nastale že za časa zapustnikovega življenja

Ločitev zapuščine se lahko uveljavlja le za zavarovanje terjatev, ki jih imajo upniki do zapustnika, torej terjatev, ki so nastale že za časa zapustnikovega življenja

Izrek

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izpodbijanega sklepa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

I.Pritožba zoper I. točko izpodbijanega sklepa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II.Pritožba zoper II. do IV. točko sklepa sodišča prve stopnje se zavrže.

II.Pritožba zoper II. do IV. točko sklepa sodišča prve stopnje se zavrže.

III.Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III.Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Pokojni A. A. je umrl brez otrok, imel pa je ženo B. A., kateri je z oporoko zapustil vse premoženje. Njegova sestra C. C. (pritožnica) je skušala izpodbiti oporoko z različnimi pravnimi sredstvi (med drugim je s tožbo uveljavljala oporočno nesposobnost zapustnika, ničnost oporoke, izpodbijala je tudi veljavnost zakonske zveze zapustnika z B. A., ter dedno nevrednost slednje, vendar tožbe pred pristojnim sodiščem v zvezi z dedno nevrednostjo ni vložila); z nobenim od teh pravnih sredstev pritožnica ni uspela, zato je sodišče po večletni prekinitvi zapuščinski postopek nadaljevalo.

1.Pokojni A. A. je umrl brez otrok, imel pa je ženo B. A., kateri je z oporoko zapustil vse premoženje. Njegova sestra C. C. (pritožnica) je skušala izpodbiti oporoko z različnimi pravnimi sredstvi (med drugim je s tožbo uveljavljala oporočno nesposobnost zapustnika, ničnost oporoke, izpodbijala je tudi veljavnost zakonske zveze zapustnika z B. A., ter dedno nevrednost slednje, vendar tožbe pred pristojnim sodiščem v zvezi z dedno nevrednostjo ni vložila); z nobenim od teh pravnih sredstev pritožnica ni uspela, zato je sodišče po večletni prekinitvi zapuščinski postopek nadaljevalo.

2.Z izpodbijanim sklepom je kot prepozno zavrglo zahtevo pritožnice za ločitev zapuščine (I. točka izreka); ugotovilo, da v zapuščino spada denar na računu, pištola in zavarovanje po polici prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja (II. točka izreka); ugotovilo, da je zapustnik napravil notarski zapis oporoke, s katero vse svoje premično in nepremično premoženje zapušča ženi B. A. (III. točka izreka) in slednjo razglasilo za oporočno dedinjo celotne zapuščine (IV. točka izreka).

2.Z izpodbijanim sklepom je kot prepozno zavrglo zahtevo pritožnice za ločitev zapuščine (I. točka izreka); ugotovilo, da v zapuščino spada denar na računu, pištola in zavarovanje po polici prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja (II. točka izreka); ugotovilo, da je zapustnik napravil notarski zapis oporoke, s katero vse svoje premično in nepremično premoženje zapušča ženi B. A. (III. točka izreka) in slednjo razglasilo za oporočno dedinjo celotne zapuščine (IV. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

Pritožbeni postopek:

3.Zoper sklep se v celoti pritožuje C. C. in med drugim navaja, da sodišče ne bi smelo zavreči zahtevka za ločitev zapuščine, saj je bil postopek prekinjen od 16. 5. 2016 do 31. 5. 2023 in zatem še od 31. 5. 2024 do 21. 6. 2024, zato niso tekli roki za vložitev zahteve za ločitev zapuščine in je njena zahteva pravočasna. Ni res, da bi bila zahteva za ločitev zapuščine vložena 4. 11. 2016, saj je zahtevek podala že v vlogi z dne 14. 9. 2016. Pritožba pojasnjuje v zvezi z dedovanjem denacionaliziranega premoženja po starših zapustnika in pritožnice, D. D. in E. D. in navaja, da sta dodatna sklepa o dedovanju po imenovanih postala pravnomočna šele 6. 9. 2016, zato rok treh mesecev ni mogel poteči pred 6. 12. 2016, saj je pritožnica šele ob pravnomočnosti dodatnih sklepov o dedovanju pridobila pravico od zapustnika kot skrbnika denacionaliziranega premoženja oziroma od njegovega pravnega naslednika ali iz njegovega premoženja zahtevati izpolnitev obveznosti, šele takrat se je rodil zahtevek pritožnice kot ločitvene upnice. 16. 5. 2016 sploh ni vedela, da jo je zapustnik kot skrbnik oškodoval in da ji ni izplačal celotne polovice izplačil kuponov in prodanih obveznic denacionaliziranega premoženja. Ker je odločitev v I. točki izreka nepravilna, je nepravilna, najmanj pa preuranjena tudi izdaja sklepa o dedovanju, torej odločitev v točkah II., III. in IV., kar v nadaljevanju obširno obrazloži. Sodišče je z izpodbijanim sklepom poseglo v pritožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in do poštenega postopka po 6. členu EKČP, odvzeta ji je bila tudi "pravica do ločitve zapuščine" in s tem poseženo v njeno pravico do svobode in varstva premoženja, ki jo varuje 33. člen Ustave RS in 1. člen Dodatnega protokola k EKČP. Podredno navaja, da sodišče o dedovanju še ne more odločiti, ker je pritožnica denarna sredstva na zapustnikovih računih, ker izvirajo iz skupne dediščine - kupnin za obveznice in izplačil kuponov, ki jih je zapustnik kot skrbnik nepošteno zadržal - izločala iz zapuščine po zapustniku, zato ne morejo predstavljati njegove zapuščine, ki bi jo oporočna dedinja lahko dedovala, kar velja tudi za vsa motorna vozila, ki so bila kupljena z istimi denarnimi sredstvi. Njen izločitveni zahtevek je stvarnopravne narave. Z njim zahteva izločitev iz zapustnikovega premoženja (in ne zgolj iz zapuščine), kar pomeni, da bi moralo zapuščinsko sodišče v vsakem primeru počakati z odločitvijo o obsegu zapuščine.

3.Zoper sklep se v celoti pritožuje C. C. in med drugim navaja, da sodišče ne bi smelo zavreči zahtevka za ločitev zapuščine, saj je bil postopek prekinjen od 16. 5. 2016 do 31. 5. 2023 in zatem še od 31. 5. 2024 do 21. 6. 2024, zato niso tekli roki za vložitev zahteve za ločitev zapuščine in je njena zahteva pravočasna. Ni res, da bi bila zahteva za ločitev zapuščine vložena 4. 11. 2016, saj je zahtevek podala že v vlogi z dne 14. 9. 2016. Pritožba pojasnjuje v zvezi z dedovanjem denacionaliziranega premoženja po starših zapustnika in pritožnice, D. D. in E. D. in navaja, da sta dodatna sklepa o dedovanju po imenovanih postala pravnomočna šele 6. 9. 2016, zato rok treh mesecev ni mogel poteči pred 6. 12. 2016, saj je pritožnica šele ob pravnomočnosti dodatnih sklepov o dedovanju pridobila pravico od zapustnika kot skrbnika denacionaliziranega premoženja oziroma od njegovega pravnega naslednika ali iz njegovega premoženja zahtevati izpolnitev obveznosti, šele takrat se je rodil zahtevek pritožnice kot ločitvene upnice. 16. 5. 2016 sploh ni vedela, da jo je zapustnik kot skrbnik oškodoval in da ji ni izplačal celotne polovice izplačil kuponov in prodanih obveznic denacionaliziranega premoženja. Ker je odločitev v I. točki izreka nepravilna, je nepravilna, najmanj pa preuranjena tudi izdaja sklepa o dedovanju, torej odločitev v točkah II., III. in IV., kar v nadaljevanju obširno obrazloži. Sodišče je z izpodbijanim sklepom poseglo v pritožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in do poštenega postopka po 6. členu EKČP, odvzeta ji je bila tudi "pravica do ločitve zapuščine" in s tem poseženo v njeno pravico do svobode in varstva premoženja, ki jo varuje 33. člen Ustave RS in 1. člen Dodatnega protokola k EKČP. Podredno navaja, da sodišče o dedovanju še ne more odločiti, ker je pritožnica denarna sredstva na zapustnikovih računih, ker izvirajo iz skupne dediščine - kupnin za obveznice in izplačil kuponov, ki jih je zapustnik kot skrbnik nepošteno zadržal - izločala iz zapuščine po zapustniku, zato ne morejo predstavljati njegove zapuščine, ki bi jo oporočna dedinja lahko dedovala, kar velja tudi za vsa motorna vozila, ki so bila kupljena z istimi denarnimi sredstvi. Njen izločitveni zahtevek je stvarnopravne narave. Z njim zahteva izločitev iz zapustnikovega premoženja (in ne zgolj iz zapuščine), kar pomeni, da bi moralo zapuščinsko sodišče v vsakem primeru počakati z odločitvijo o obsegu zapuščine.

4.Dedinja B. A. je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Dedinja B. A. je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5.Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena, pritožba zoper II. do IV. točko izreka pa ni dopustna.

5.Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena, pritožba zoper II. do IV. točko izreka pa ni dopustna.

Glede ločitve zapuščine:

Glede ločitve zapuščine:

6.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je trimesečni rok za podajo zahteve za ločitev zapuščine iz 143. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) zakonski prekluzivni rok, ki teče od uvedbe dedovanja (torej od smrti zapustnika) in ni vezan na kakršnekoli okoliščine na strani potencialnega separatista (upnika, ki je zahteval ločitev zapuščine).1 Prvi odstavek 207. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD določa, da ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Tudi drugi in tretji odstavek navedenega člena govorita o pravdnih dejanjih. V pravni teoriji2 in sodni praksi3 je enotno stališče, da že jezikovna razlaga 207. člena ZPP ne pušča nobenega dvoma: prekinitev vpliva le na tek procesnih, ne pa tudi materialnih rokov, zato prekinitev zapuščinskega postopka na tek prekluzivnega materialnega roka iz 143. člena ZD ni imela vpliva, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Nasprotne pritožbene navedbe nimajo opore ne v zakonodaji ne v sodni praksi. Glede na dejstvo, da je zapustnik umrl 4. 3. 2016, je rok iz 143. člena ZD potekel 4. 6. 2016, zato so nepomembne pritožbene navedbe, da pritožnica ni vložila zahteve za separacijo 4. 11. 2016, saj bi bil tudi na ta dan vloženi predlog prepozen.

6.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je trimesečni rok za podajo zahteve za ločitev zapuščine iz 143. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) zakonski prekluzivni rok, ki teče od uvedbe dedovanja (torej od smrti zapustnika) in ni vezan na kakršnekoli okoliščine na strani potencialnega separatista (upnika, ki je zahteval ločitev zapuščine).¹ Prvi odstavek 207. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD določa, da ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Tudi drugi in tretji odstavek navedenega člena govorita o pravdnih dejanjih. V pravni teoriji² in sodni praksi³ je enotno stališče, da že jezikovna razlaga 207. člena ZPP ne pušča nobenega dvoma: prekinitev vpliva le na tek procesnih, ne pa tudi materialnih rokov, zato prekinitev zapuščinskega postopka na tek prekluzivnega materialnega roka iz 143. člena ZD ni imela vpliva, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Nasprotne pritožbene navedbe nimajo opore ne v zakonodaji ne v sodni praksi. Glede na dejstvo, da je zapustnik umrl 4. 3. 2016, je rok iz 143. člena ZD potekel 4. 6. 2016, zato so nepomembne pritožbene navedbe, da pritožnica ni vložila zahteve za separacijo 4. 11. 2016, saj bi bil tudi na ta dan vloženi predlog prepozen.

7.Kot je bilo že poudarjeno in je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, na tek roka za vložitev zahteve za ločitev zapuščine nimajo vpliva zunanje okoliščine, med drugim vednost upnika glede terjatve ali celo glede smrti zapustnika, temveč je rok objektiven, nepodaljšljiv in nespremenljiv.⁴ Ločitev zapuščine na zahtevo upnika je pomemben poseg v pravice dedičev, zato je rok za uveljavljenje tovrstnih zahtevkov strogo omejen in nepodaljšljiv. Takšna razlaga je v celoti sprejemljiva tudi zato, ker dejstvo, da upnik ni pravočasno zahteval ločitve zapuščine, slednjemu ne jemlje njegove pravice, saj lahko poplačilo svojih terjatev do zapustnika uveljavlja od dedičev po splošnih pravilih odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove.⁵ Pritožnica niti ne zatrjuje, da bi bila zapustnikova dedinja B. A. prezadolžena.

7.Kot je bilo že poudarjeno in je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, na tek roka za vložitev zahteve za ločitev zapuščine nimajo vpliva zunanje okoliščine, med drugim vednost upnika glede terjatve ali celo glede smrti zapustnika, temveč je rok objektiven, nepodaljšljiv in nespremenljiv.4 Ločitev zapuščine na zahtevo upnika je pomemben poseg v pravice dedičev, zato je rok za uveljavljenje tovrstnih zahtevkov strogo omejen in nepodaljšljiv. Takšna razlaga je v celoti sprejemljiva tudi zato, ker dejstvo, da upnik ni pravočasno zahteval ločitve zapuščine, slednjemu ne jemlje njegove pravice, saj lahko poplačilo svojih terjatev do zapustnika uveljavlja od dedičev po splošnih pravilih odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove. Institut ločitve zapuščine je namenjen predvsem primerom, ko so dediči prezadolženi, zato grozi, da upniki ne bodo uspeli priti do poplačila svojih terjatev, če se bo zapuščinska masa pomešala s premoženjem dediča (ker bi tudi na zapuščinsko maso lahko segli dedičevi upniki in jo tako izčrpali).5 Pritožnica niti ne zatrjuje, da bi bila zapustnikova dedinja B. A. prezadolžena.

8.Pritožba je v delu (zadnji odstavek na 2. in prvi odstavek na 3. strani), ko razlaga o razmerjih zapustnika in pritožnice v zvezi z denacionaliziranim premoženjem njunih staršev, deloma nerazumljiva (ni na primer pojasnjeno, kdaj in v katerem postopku naj bi pritožnica predlagala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju; ni pojasnjeno, katero je tisto premoženje, ki ne spada v zapuščino po A. A.), v preostalem delu pa je neutemeljena, saj so pritožbena stališča pravno zmotna in prihajajo tudi v nasprotje sama s seboj. Tako pritožnica navaja, da naj bi se njen zahtevek do zapustnika rodil šele 6. 9. 2016. Ločitev zapuščine se lahko uveljavlja le za zavarovanje terjatev, ki jih imajo upniki do zapustnika, torej terjatev, ki so nastale že za časa zapustnikovega življenja (ker mrtvi ne more biti subjekt pravic in obveznosti, je jasno, da lahko terjatev nastane zgolj zoper živo osebo). Zato je evidentno, da če naj bi pritožničina terjatev nastala šele 6. 9. 2016 (pol leta po smrti zapustnika), ne gre za terjatev zoper zapustnika. Terjatve, ki so nastale šele po smrti zapustnika, niso terjatve zoper zapustnika, ampak zoper zapuščino oziroma zoper dediče; te terjatve se ne uveljavljajo in se o njih ne odloča v zapuščinskem postopku, prav tako ne morejo biti podlaga zahtevka za ločitev zapuščine. Sodna praksa (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 409/2023), na katero se sklicuje pritožnica, se od tu obravnavanega primera loči ravno v tej bistveni okoliščini: tam je šlo za terjatev, ki jo je upnik uveljavljal s tožbo zoper dediče, ne pa zoper (pokojnega) zapustnika.

8.Pritožba je v delu (zadnji odstavek na 2. in prvi odstavek na 3. strani), ko razlaga o razmerjih zapustnika in pritožnice v zvezi z denacionaliziranim premoženjem njunih staršev, deloma nerazumljiva (ni na primer pojasnjeno, kdaj in v katerem postopku naj bi pritožnica predlagala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju; ni pojasnjeno, katero je tisto premoženje, ki ne spada v zapuščino po A. A.), v preostalem delu pa je neutemeljena, saj so pritožbena stališča pravno zmotna in prihajajo tudi v nasprotje sama s seboj. Tako pritožnica navaja, da naj bi se njen zahtevek do zapustnika rodil šele 6. 9. 2016. Ločitev zapuščine se lahko uveljavlja le za zavarovanje terjatev, ki jih imajo upniki do zapustnika, torej terjatev, ki so nastale že za časa zapustnikovega življenja (ker mrtvi ne more biti subjekt pravic in obveznosti, je jasno, da lahko terjatev nastane zgolj zoper živo osebo). Zato je evidentno, da če naj bi pritožničina terjatev nastala šele 6. 9. 2016 (pol leta po smrti zapustnika), ne gre za terjatev zoper zapustnika. Terjatve, ki so nastale šele po smrti zapustnika, niso terjatve zoper zapustnika, ampak zoper zapuščino oziroma zoper dediče; te terjatve se ne uveljavljajo in se o njih ne odloča v zapuščinskem postopku, prav tako ne morejo biti podlaga zahtevka za ločitev zapuščine. Sodna praksa (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 409/2023), na katero se sklicuje pritožnica, se od tu obravnavanega primera loči ravno v tej bistveni okoliščini: tam je šlo za terjatev, ki jo je upnik uveljavljal s tožbo zoper dediče, ne pa zoper (pokojnega) zapustnika.

9.Pritožnica obširno, vendar neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bile kršene njene ustavne in konvencijske pravice. Pravica do ločitve zapuščine ni ne ustavna ne konvencijska pravica, temveč je urejena v 143. členu ZD in je omejena s prekluzivnim rokom, kot je bilo že pojasnjeno. Tudi v pritožničino pravico do enakega varstva pravic in do poštenega postopka ni bilo poseženo, saj sodišče prve stopnje pritožnice ni obravnavalo nič drugače kot druge separatiste, ki so zamudili trimesečni rok za zahtevo za ločitev zapuščine (ta kršitev tudi ni konkretizirana, saj pritožnica ne zatrjuje, da bi jo obravnavali drugače). Poleg tega dejstvo, da je pritožnica zamudila rok za separacijo zapuščine, še ne pomeni, da je svojo terjatev izgubila, temveč pomeni le, da jo bo morala uveljavljati v drugem postopku in ne v okviru zapuščinskega postopka. Torej evidentno ni bilo z ničimer poseženo v njeno premoženje.

9.Pritožnica obširno, vendar neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bile kršene njene ustavne in konvencijske pravice. Pravica do ločitve zapuščine ni ne ustavna ne konvencijska pravica, temveč je urejena v 143. členu ZD in je omejena s prekluzivnim rokom, kot je bilo že pojasnjeno. Tudi v pritožničino pravico do enakega varstva pravic in do poštenega postopka ni bilo poseženo, saj sodišče prve stopnje pritožnice ni obravnavalo nič drugače kot druge separatiste, ki so zamudili trimesečni rok za zahtevo za ločitev zapuščine (ta kršitev tudi ni konkretizirana, saj pritožnica ne zatrjuje, da bi jo obravnavali drugače). Poleg tega dejstvo, da je pritožnica zamudila rok za separacijo zapuščine, še ne pomeni, da je svojo terjatev izgubila, temveč pomeni le, da jo bo morala uveljavljati v drugem postopku in ne v okviru zapuščinskega postopka. Torej evidentno ni bilo z ničimer poseženo v njeno premoženje.

10.Navedbe v predzadnjem odstavku na zadnji strani pritožbe, da je pritožnica denarna sredstva na zapustnikovih računih izločala iz zapuščine po zapustniku in zato ne morejo predstavljati njegove zapuščine ter da je njen izločitveni zahtevek stvarnopravne narave, so nejasne in nerazumljive. Niti ni jasno, kaj ima pritožnica v mislih z navedbami, da je določeno premoženje "izločala iz zapuščine." V zapuščinskem postopku lahko premoženje izločajo iz zapuščine potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju (32. člen ZD); nadalje se lahko izločajo gospodinjski predmeti (33. člen ZD), deloma in omejeno pa lahko nekatere stvari izločajo dediči po 147. in 148. členu ZD. Pritožnica niti ne zatrjuje, da bi spadala v katerokoli od teh kategorij. Drugih "izločitev" ZD ne pozna in osebe, ki niso dediči, morajo svoje terjatve do zapustnika, dedičev itd. uveljavljati v pravdi, ne pa v zapuščinskem postopku. Ko že pojasnjeno, je bila pritožničina zahteva za separacijo zapuščine prepozna in posledično zavržena, zato do ločitve zapuščine ni prišlo in zato pritožnica tudi ni "ločitvena upnica." Kakšen naj bi bil njen "izločitveni zahtevek stvarnopravne narave," pritožnica ne pojasni in tudi pritožbeno sodišče take podlage ne najde.

10.Navedbe v predzadnjem odstavku na zadnji strani pritožbe, da je pritožnica denarna sredstva na zapustnikovih računih izločala iz zapuščine po zapustniku in zato ne morejo predstavljati njegove zapuščine ter da je njen izločitveni zahtevek stvarnopravne narave, so nejasne in nerazumljive. Niti ni jasno, kaj ima pritožnica v mislih z navedbami, da je določeno premoženje "izločala iz zapuščine." V zapuščinskem postopku lahko premoženje izločajo iz zapuščine potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju (32. člen ZD); nadalje se lahko izločajo gospodinjski predmeti (33. člen ZD), deloma in omejeno pa lahko nekatere stvari izločajo dediči po 147. in 148. členu ZD. Pritožnica niti ne zatrjuje, da bi spadala v katerokoli od teh kategorij. Drugih "izločitev" ZD ne pozna in osebe, ki niso dediči, morajo svoje terjatve do zapustnika, dedičev itd. uveljavljati v pravdi, ne pa v zapuščinskem postopku. Ko že pojasnjeno, je bila pritožničina zahteva za separacijo zapuščine prepozna in posledično zavržena, zato do ločitve zapuščine ni prišlo in zato pritožnica tudi ni "ločitvena upnica." Kakšen naj bi bil njen "izločitveni zahtevek stvarnopravne narave," pritožnica ne pojasni in tudi pritožbeno sodišče take podlage ne najde.

11.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahtevka za ločitev zapuščine kot prepoznega, pravilna. Ker v zvezi s tem zahtevkom ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

11.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahtevka za ločitev zapuščine kot prepoznega, pravilna. Ker v zvezi s tem zahtevkom ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

Glede sklepa o dedovanju (II. do IV. točka izreka):

Glede sklepa o dedovanju (II. do IV. točka izreka):

12.Pritožbo zoper sklep o dedovanju lahko vložijo le dediči in volilojemniki, zapustnikovi upniki pa le, če so dosegli ločitev zapuščine. Ker pritožnica ni dedinja (kljub številnim tožbam in zahtevkom ji ni uspelo izpodbiti oporoke) in ker tudi ni dosegla ločitve zapuščine, nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o dedovanju (II. do IV. izpodbijanega sklepa), zato je sodišče druge stopnje v tem delu njeno pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

12.Pritožbo zoper sklep o dedovanju lahko vložijo le dediči in volilojemniki, zapustnikovi upniki pa le, če so dosegli ločitev zapuščine. Ker pritožnica ni dedinja (kljub številnim tožbam in zahtevkom ji ni uspelo izpodbiti oporoke) in ker tudi ni dosegla ločitve zapuščine, nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o dedovanju (II. do IV. izpodbijanega sklepa), zato je sodišče druge stopnje v tem delu njeno pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Stroški:

Stroški:

13.V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške (174. člen ZD), kar je podlaga za odločitev o stroških pritožbenega postopka v tej zadevi.

13.V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške (174. člen ZD), kar je podlaga za odločitev o stroških pritožbenega postopka v tej zadevi.

-------------------------------

-------------------------------

1Navedeno potrjuje tudi sodna praksa, na primer odločbi VSL II Cp 18/2021 z dne 16. 2. 2021 in VSM I Cp 516/2020 z dne 25. 8. 2020 ter (obiter dictum) odločbi VSL I Cp 1172/2021 z dne 6. 9. 2021 in II Cp 1734/2022 z dne 19. 1. 2023.

1Navedeno potrjuje tudi sodna praksa, na primer odločbi VSL II Cp 18/2021 z dne 16. 2. 2021 in VSM I Cp 516/2020 z dne 25. 8. 2020 ter (obiter dictum) odločbi VSL I Cp 1172/2021 z dne 6. 9. 2021 in II Cp 1734/2022 z dne 19. 1. 2023.

2Npr. Vesna Rijavec, komentar 207. člena ZPP v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 309.

2Npr. Vesna Rijavec, komentar 207. člena ZPP v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 309.

3Npr. sodba VSL I Cp 2671/2010 z dne 17. 11. 2010.

3Npr. sodba VSL I Cp 2671/2010 z dne 17. 11. 2010.

4Primerjaj Karl Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, stran 237; Milan Kreč in Đuro Pavić, Komentar Zakona o nasljeđivanju, Narodne novine, Zagreb 1964, stran 497.

4Primerjaj Karl Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, stran 237; Milan Kreč in Đuro Pavić, Komentar Zakona o nasljeđivanju, Narodne novine, Zagreb 1964, stran 497.

5Zupančič - Žnidaršič Skubic, navedeno delo.

5Zupančič - Žnidaršič Skubic, navedeno delo.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 143 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 207

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 143 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 207

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.