Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 168. člena ZIZ, ko je ugodilo zahtevku.

Taka tožba mora biti naperjena proti osebi, ki je v zemljiški knjigi (kljub temu, da obstaja pogodba) vpisana kot lastnik, saj je podlaga za vpis lastninske pravice lahko le sodba, ki učinkuje proti v zemljiško knjigo vpisanemu imetniku lastninske pravice (150. člen Zakona o zemljiški knjigi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vloga prvega toženca z dne 19.10.2015 se zavrže.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru na podlagi določbe 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ugotovilo, da je prvi toženec solastnik do ene polovice stanovanja z ID znakom 1 in odredilo ustrezen vpis v zemljiški knjigi.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje druga toženka. Vztraja, da ni bila lastnica stanovanja in tudi ne prodajalka po kupoprodajni pogodbi št. 156/408/93, zato je pasivna legitimacija zgrešena. Meni, da je zaključek sodišča, da se je tožeča stranka v dobri veri zanesla na podatke zemljiške knjige protispisen. Termin zemljiškoknjižni lastnik v slovenskem pravu ne obstaja. Republika Slovenija je v letu 1991 postala lastnica spornega stanovanja na podlagi zakona. Navsezadnje pa druga toženka v predmetni pravdi sploh ne more imeti lastnosti stranke, saj tožeča stranka zoper njo ni postavila zahtevka.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

Prvi toženec je dne 19.10.2015 vložil vlogo, ki jo je mogoče razumeti kot pritožbo zoper sodbo. Pritožba je prepozna, zato jo je bilo treba na podlagi določbe 352. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s sklepom zavreči. Pritožba drugega toženca je neutemeljena.

Pritožbene trditve o dobri veri tožeče stranke niso razumljive, saj sodišče prve stopnje zahtevku ni ugodilo, ker bi ugotovilo dobro vero tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 168. člena ZIZ, ko je ugodilo zahtevku. Omenjena določba predstavlja izjemo od splošnih pravil in omogoča upniku (ki sicer ni stranka razmerja med v zemljiško knjigo vpisanim imetnikom lastninske pravice in dolžnikom), da doseže, da se njegov dolžnik v zemljiško knjigo vpiše kot lastnik. Taka tožba mora biti naperjena proti osebi, ki je v zemljiški knjigi (kljub temu, da obstaja pogodba) vpisana kot lastnik, saj je podlaga za vpis lastninske pravice lahko le sodba, ki učinkuje proti v zemljiško knjigo vpisanemu imetniku lastninske pravice (150. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Vpis bo dovoljen na podlagi sodbe, od tožene stranke se ne zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zato ne drži, da tožena stranka ne more imeti lastnosti stranke, ker ni izrecno navedena v izreku.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede Republike Slovenije. Ni namreč sporno, da je tožena stranka pravna naslednica S., ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik. Prav tako za pritožnico ni sporno, da je na podlagi Zakona o zavodih postala lastnica nepremičnine RS, da je RS sklenila kupoprodajno pogodbo za nepremičnino z dolžnikom tožeče stranke. Vzpostavljena je torej tako imenovana "veriga prenosov" (drugi odstavek 150. člena ZZK-1), s katero je tožeča stranka izkazala, da obstajajo pogoji za vpis dolžnika v zemljiško knjigo. Če je tako, je odločitev sodišča prve stopnje, da ugodi zahtevku po 168. členu ZIZ, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).