Jedro

Izpodbijana sodba kljub svojemu nazivu ni sodba na podlagi pripoznave, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo, kakor da gre za običajno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženca obsodilo na plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2007 dalje.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Sodišču očita, da je zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Trdi, da je tožbo prejel in nanjo tudi odgovoril. V odgovoru je navedel, da tožbi oziroma zahtevku ugovarja v celoti. Opozarja, da je pravni laik. Ker tožbe ni pripoznal, je sodišče napačno izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Njegove trditve v odgovoru na tožbo bi bilo treba razumeti kot ugovor, da zapuščine ne pozna. Ob tem opozarja na pravilo o tem, da dedič odgovarja le do višine zapuščine.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ta je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodba na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti predvidena za položaj, ko toženec bodisi odgovora na tožbo sploh ne vloži ali pa je ta neobrazložen (453.a člen ZPP (1)). To procesno pravilo gradi na fikciji pripoznave in ne na izrecni toženčevi pripoznavi.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, ki jo je naslovilo kot sodba na podlagi pripoznave. Vendar pa vsebinsko ta sodba ni sodba na podlagi pripoznave, saj je sodišče izvajalo postopek, izpeljalo celo en narok in v sodbi tudi podalo dokazno oceno, ugotovilo dejansko stanje in nazadnje napravilo še materialnopravni sklep. To pa ni značilnost sodbe na podlagi pripoznave, marveč običajne sodbe.

6. Zaradi vseh teh okoliščin se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave ali ne, marveč je preizkusilo izpodbijano sodbo, kako da gre za običajno sodbo. To namreč po svoji vsebini in glede na izvedeni postopek tudi je.

7. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi naslednje: obe sedanji pravdni stranki nastopata kot dediča svojih očetov. Tožnikov oče je toženčevemu očetu posodil 1.000,00 EUR, ta pa mu jih ni vrnil. V skladu s temeljnim načelom o dolžnosti izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda) iz 9. člena OZ (2), je zato odločitev o tem, da je toženec dolžan izpolniti svojo pogodbeno obveznost (oziroma pogodbeno obveznost svojega zapustnika), pravilna.

8. V sporu majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (458. člen ZPP), kaj šele navajati novih dejstev, kar ni dopustno niti v rednem postopku (337. člen ZPP). V pritožbi postavljen ugovor, da dedič odgovarja za zapustnikove dolge le do višine zapuščine, sam pa ne ve kolikšna je zapuščina, zato ni dopusten. Iz odgovora na tožbo, ki ga je vložil toženec, pa tak ugovor tudi ne izhaja.

9. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe tega predpisa).

(2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001)