Jedro

Toženec je deloval v funkciji organa društva. Pravna oseba svojo voljo oblikuje v organih, katerih člani so fizične osebe. Ravnanje njenih organov se tako šteje za ravnanje same pravne osebe, ne pa fizičnih oseb, ki so člani organa. Za škodo, ki jo povzročijo fizične osebe kot člani njenih organov, zato odgovarja sama pravna oseba. Glede na to, da je bila v obravnavani zadevi ara v višini 2.000,00 EUR izročena na podlagi (sicer nezakonite) odločitve organa tožeče stranke in ne samovoljnega ravnanja toženca, je jasno, da toženec za nastalo škodo ne more biti odgovoren.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (t. j. v 1. odstavku 1. točke ter v 2. točki izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 01. 2008 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka''.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 341,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 01. 2008 dalje do plačila, v presežku za znesek 500,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 644,33 EUR.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno prevalilo dokazno breme na toženo stranko. Na tožeči stranki je namreč breme, da dokaže, da je tožena stranka neupravičeno razpolagala z denarjem. Tožeča stranka bi morala dvig denarja dokazati z bančnim izpiskom ali pa predlagati poizvedbe na banki. Tako bi se izkazalo, da niti 22. 01. 2008 niti 05. 01. 2008 denar z računa ni bil dvignjen. Tožeča stranka ni dokazala, da je šlo za njena sredstva. Tožena stranka vztraja, da v izplačilo tega denarja ni bila vpletena, saj članu kluba S. D. takšnih navodil ni dala. Tudi sicer je o nakupu letala in plačilu are odločil upravni odbor kluba in ne tožena stranka, zaradi česar je slednja prosta odškodninske odgovornosti. Tožena stranka, ki je predsedovala upravnemu odboru, je podpisovala sprejete sklepe, vendar to ne pomeni, da je s tem prevzela osebno odškodninsko odgovornost za takšno odločitev. V kolikor je blagajnik kluba B. dvignil denar, je to storil na podlagi sklepa organa kluba, zaradi česar je tožena stranka prosta odgovornosti. V nadaljevanju pritožba napada tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče v nasprotju z listinami ugotavlja, da je bila ara izročena prodajalcu 05. 02. 2008. Do tedaj je tožeča stranka očitno še razpolagala z denarjem, zato bi zamudne obresti lahko tekle kvečjemu od tega dne dalje, ne pa od 22. 01. 2008. Končno pritožba opozarja še na napačno odmero stroškov postopka, saj tožeča stranka ni uspela s celotnim zahtevkom, temveč le z 80% in bi ji moralo sodišče priznati stroške le v takšnem obsegu.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, ter priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec predsednik društva A. in hkrati predsednik Upravnega odbora društva. Upravni odbor je na seji 22. 01. 2008 načeloma soglašal z nakupom rabljenega jadralnega letala v vrednosti 22.500,00 EUR ter plačilom are. Na podlagi dokumenta, ki ga je toženec podpisal (kot predsednik) oziroma po njegovem naročilu, je bila nato prodajalcu izročena ara v višini 2.000,00 EUR. Do nakupa letala kasneje ni prišlo, saj bi o tem morala odločiti Skupščina društva (in ne Upravni odbor), ki pa potrebnega soglasja ni dala. Glede na to, da je za delovanje društva v skladu s Statutom odgovoren predsednik društva (3. odstavek 28. člena Statuta, priloga A1), je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec odgovoren za nastalo škodo.

6. Pritožba utemeljeno graja takšno stališče, ki je materialnopravno napačno. Med strankama ni bilo sporno, da je odločitev o nakupu letala in plačilu are sprejel Upravni odbor kot organ, ki mu je predsedoval toženec (sklep v prilogi B1). Da je bilo takšno ravnanje Upravnega odbora v nasprotju s Statutom društva, ravno tako ni dvoma, saj o nakupu in prodaji osnovnih sredstev nad zneskom 17.000,00 EUR odloča Skupščina društva in ne Upravni odbor (16. člen Statuta). Vendar pa odgovornosti za škodo, ki je nastala na podlagi takšne odločitve Upravnega odbora, ni mogoče naprtiti tožencu. Toženec je namreč deloval v funkciji organa društva. Pravna oseba svojo voljo oblikuje v organih, katerih člani so fizične osebe. Ravnanje njenih organov se tako šteje za ravnanje same pravne osebe, ne pa fizičnih oseb, ki so člani organa. Za škodo, ki jo povzročijo fizične osebe kot člani njenih organov, zato odgovarja sama pravna oseba. Glede na to, da je bila v obravnavani zadevi ara v višini 2.000,00 EUR izročena na podlagi (sicer nezakonite) odločitve organa tožeče stranke in ne samovoljnega ravnanja toženca, je jasno, da toženec za nastalo škodo ne more biti odgovoren. Podlage za njegovo odškodninsko odgovornost tako ne predstavlja niti določba Statuta, ki predvideva objektivno odgovornost predsednika društva za delovanje društva v skladu s Statutom (3. odstavek 28. člena Statuta), na katero je sodišče prve stopnje (med drugim) oprlo svojo odločitev. V odškodninskem pravu je krivdna odgovornost pravilo, odgovornost ne glede na krivdo pa izjema (131. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Takšno (objektivno) odgovornost zakon predpisuje le, ko škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti.

7. Nedopustno ravnanje toženca sodišče prve stopnje nadalje vidi v tem, da je toženec naročil članom društva, naj dvignejo denar in ga izročijo prodajalcu M. B.. Takšen zaključek, ki mu tožena stranka oporeka tudi v pritožbi, je po stališču pritožbenega sodišča neprepričljiv. Iz izpovedi priče J. B. namreč izhaja, da je denar dvignil na podlagi dokumenta, ki ga je podpisal toženec, glede na izpoved priče J. G. pa naj bi denar dvignil pokojni S. D.. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz priložene listinske dokumentacije ni razvidno, kdaj naj bi bil denar dvignjen in kdaj izročen prodajalcu, saj je blagajnik J. B. denar izročil upravniku S. D. 05. 01. 2008 (priloga A10), slednji pa J. P. 05. 02. 2008 (priloga A11). Skratka, v postopku niso bile razčiščene okoliščine transakcije in še manj, kakšna je bila vloga toženca pri tem. Tudi če bi bilo takšno ravnanje toženca izkazano, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je imelo podlago v sklepu Upravnega odbora z dne 22. 01. 2008. 8. Zgolj zato, ker je bil denar izplačan iz sredstev kluba, tožencu ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela dokazati vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (131. člen OZ), predvsem ne protipravnega ravnanja toženca, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (1. točka 1. odstavka ter 2. odstavek) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5.alineja 1. odstavka 358. člena ZPP).

9. Tožena stranka stroškov postopka na prvi stopnji ni priglasila (zapisnik z naroka 09. 12. 2010 na list. št. 35), zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (2. člen ZPP).

10. Tožena stranka je glede na njen uspeh upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP) in sicer 139,2 EUR (po tar.št. 3210 Zakona o Odvetniški tarifi, ZOdvT), 20 EUR (po tar. št. 6002 ZOdvT), povečano za 20% DDV, ter 150,00 EUR (sodna taksa), kar skupaj znaša 341,04 EUR.