Jedro

Tožbeni zahtevek na odstranitev ograje, ki ima podlago v določbi 99. člena SPZ, ne zastara.

Odločba občine predstavlja gradbeno dovoljenje za postavitev ograje, a s takšnim upravnim aktom ni dopustno posegati v lastninsko pravico tretjih oseb.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke in delno pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II.2. točki in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka v petnajstih dneh na svoje stroške odstraniti žičnato ograjo, nosilne stebre za ograjo ter železna vrata, kar vse je postavljeno na dvorišču parcele št. 96/14 k.o. X. Tožbeni zahtevek, da mora toženka odstraniti zid, ki ga je zgradila na meji med parcelami št. 96/11 ter št. 96/9, 96/2 in 96/24, vse k.o. X., odstraniti tlakovce in nasuti zemljo ter tako vzpostaviti prvotno stanje na parceli št. 96/11, je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožničin zahtevek, naj se toženki prepove uporaba dvorišča na parceli št. 96/14 k.o. X. za odprto skladišče. Tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) glede prepovedi izvajanja vseh gradbenih ali obrtniških del na objektu, ki stoji na parceli št. 96/8 k.o. X., do pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja pa je zavrglo. Nazadnje je odločilo, da mora toženka povrniti tožnici 369,19 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi prepovedi uporabe dvorišča, toženka pa odločitev o odstranitvi žičnate ograje, nosilnih stebrov za ograjo in železnih vrat. Obe izpodbijata še odločitev o stroških postopka. Pri tem se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Prvenstveno predlagata ustrezno spremembo prve sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožnica v pritožbi poudarja, da sta zahtevka za odstranitev žičnate ograje, nosilnih stebrov za ograjo ter železnih vrat na parceli št. 96/14 ter prepoved uporabe iste nepremičnine vsebinsko in pravno povezana. Obseg dogovorjene služnosti za deponijo kmetijske mehanizacije in materiala je bil namreč omejen z ograjo, ki bi morala biti postavljena skladno z odločbo občine Domžale št.: 351-576/81-3/6 z dne 1. 9. 1981. Uporaba zemljišča, ki presega 8 m od obstoječe garaže (sedaj trgovine), nima podlage v navedeni odločbi. Ograja je bila namenjena ograditvi prostora na parceli št. 96/14 za deponiranje kmetijske mehanizacije. Na drugem delu parcele investitor ni imel nikoli dovoljenja, da ga koristi za odprto deponijo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da toženka koristi navedeno nepremičnino v skladu z dogovorom. Predhodno je namreč z izvedencem ugotovilo, da je ograja pomaknjena v sporno parcelo kar za 12 m preveč, zato je tudi odredilo njeno odstranitev. Tožbenemu zahtevku bi moralo sodišče vsaj deloma ugoditi in toženki prepovedati uporabo tistega dela nepremičnine, ki presega dogovorjeno uporabo za odprto skladišče. Tudi odločitev o stroških postopka je glede na okoliščine primera napačna. Tožnica je upravičena do vseh stroškov za oba izvedenca in za začasno odredbo, posebej ker je v pravdi propadla le z nebistvenim delom tožbenega zahtevka.

Toženka očita sodišču prve stopnje absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do odločbe občine Domžale z dne 1. 9. 1981, niti do dejstva, da ograja stoji na istem mestu že od leta 1981. Tudi toženkinega zakonitega zastopnika ni zaslišalo. V sodbi je protispisno ugotovilo, da toženka tega dokaza ni predlagala. Sistem prekluzije ne velja za materialnopravne ugovore, kakršen je ugovor zastaranja. Toženka vztraja, da je bil ta ugovor glede tožničine zahteve za odstranitev ograje utemeljen. Sodišče je nekritično sledilo tožnici tudi pri odločanju o stroških postopka. Za povrh je stroškovna odločitev tako slabo obrazložena, da ni razumljiva.

Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da negatorni tožbeni zahtevek po zakonu ne more zastarati.

Tožničina pritožba je utemeljena, toženkina pa, razen glede odločitve o stroških postopka, ni utemeljena.

Med pravdnima strankama, sodeč po njunih pritožbenih navedbah, očitno ni sporno dejstvo, da je izvrševanje služnosti, ki toženki omogoča odprto deponijo na tožničini parceli št. 96/14 k.o. X., prostorsko omejeno z lego ograje, na katero se nanaša odločba občine Domžale z dne 1. 9. 1981 o dovoljenju za gradnjo ograje. Toženka namreč v svoji pritožbi vztraja zgolj pri ugovoru zastaranja tožničinega zahtevka za odstranitev ograje (z nosilnimi stebri in železnimi vrati). Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke lahko zanesljivo prepričalo, da sporna ograja ni bila postavljena v skladu s prej navedeno odločbo, ker odmik ograje od obstoječega objekta presega dovoljenih 8 m, ampak znaša približno 20 m. Ni dvoma, da si je toženka s tem prilastila uporabo večjega dela služečega zemljišča, kot ji glede na dogovorjeno služnostno pravico pripada. Toženka niti ne zanika, da tako protipravno vznemirja tožnico pri izvrševanju lastninske pravice na njenem zemljišču. V takem primeru lahko lastnik na podlagi prvega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Odločitev o odstranitvi ograje tako ima podlago v navedeni zakonski določbi. Izpodbijana sodba je sicer ne omenja, vendar sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti.

Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je odločitev o odstranitvi ograje v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Dejstvo, ki ga izpostavlja toženka v pritožbi, da ograja stoji že od leta 1981, ni odločilno. Po tretjem odstavku 99. člena SPZ namreč zahtevek te vrste ne zastara. Ker torej toženka drugačne odločitve o svojem ugovoru zastaranja ne more doseči, je brez pomena vprašanje njegove pravočasnosti, ki ga načenja pritožba. Iz istega razloga tudi zaslišanje toženkinega zakonitega zastopnika očitno ni bilo potrebno, zato domnevno protispisna ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženka tega dokaza v zvezi z zatrjevanim zastaranjem ni predlagala, ni mogla kvarno vplivati na izid pravde. Brez podlage je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo odločbo občine Domžale z dne 1. 9. 1981, saj se izpodbijana sodba med drugim opira prav na ta listinski dokaz. Zatrjevanih drugih pomanjkljivosti, ki naj bi onemogočale pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe, toženka v svoji pritožbi ni konkretizirala, sodišče druge stopnje pa na posplošene pritožbene očitke ni dolžno odgovarjati.

Po navedenem je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožničinem odstranitvenem zahtevku pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, medtem ko zatrjevanih ali uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zagrešilo.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevano prepoved uporabe dvorišča za odprto skladišče. Takšna prepoved ni utemeljena le za tisti del dvorišča, ki je obremenjen s služnostno pravico. Za uporabo dvorišča izven obsega dogovorjene služnosti pa toženka nima nobenega pravnega naslova. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila z odločbo občine Domžale z dne 1. 9. 1981 dovoljena odprta deponija. Iz izreka odločbe to ni razvidno, niti o tem ni mogoče sklepati iz njene obrazložitve. Odločba predstavlja gradbeno dovoljenje za postavitev ograje, s takšnim upravnim aktom pa ni dopustno posegati v lastninsko pravico tretjih oseb. Morebitno tožničino dovoljenje toženki, da uporablja celotno dvorišče za odprto deponijo, ne izhaja iz dejanske podlage izpodbijane sodbe. Tožnica v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja, da v tem primeru zahtevek za odstranitev ograje ne bi bil potreben. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka koristi tožničino parcelo v skladu z dogovorom, tako nima opore v izvedenih dokazih. Tožnica ima v skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ pravico zahtevati od toženke, naj opusti nadaljnjo uporabo tožničinega zemljišča, kolikor ta uporaba presega dogovorjeni obseg služnosti. Res pa je tožnica s tožbo zahtevala prepoved uporabe celotnega dvorišča. Ob tem niti iz opisa toženkine služnosti v zemljiški knjigi niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati natančne lege prostorskih točk, ki omejujejo tisti del dvorišča, na katerem je bila dogovorjena služnost, od preostale tožničine parcele št. 96/14, kar je sodišču druge stopnje onemogočilo ustrezno spremembo prve sodbe in delno ugoditev tožničinemu prepovednemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je zato tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo opisano pomanjkljivost odpraviti tako, da bo tožnici omogočilo ustrezno prilagoditev njenega prepovednega zahtevka, če bo potrebno, pa tudi dopolnitev dokazovanja z izvedencem, tako da ne bo nobenega dvoma o tem, na kateri del tožničinega zemljišča se nanaša prepoved nadaljnje uporabe.

Delna razveljavitev prve sodbe ima za posledico tudi razveljavitev odločitve o stroških prvostopenjskega postopka, saj je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde. V tem delu je sodišče druge stopnje obema pritožbama ugodilo. Toženkino pritožbo v preostalem delu pa je zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

V skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo sodišču prve stopnje.