Jedro

Tožena stranka se do bistvenih okoliščin, da je bil tožnik prijet zelo blizu meje, policija ga je našla le 1.350 metrov stran, ni opredelila. Zato so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1826/2022/5 (1222-09) z dne 25. 5. 2022, odpravi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/20131 (Uredba Dublin III) (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 24. 5. 2022 od 11.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

_Povzetek obrazložitve izpodbijanega sklepa_

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo (RS) nezakonito vstopil 12. 5. 2022, dne 24. 5. 2022 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše in vložene prošnje izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi političnih razlogov. Hrvaško - slovensko mejo je v skupini z drugimi ilegalno prestopil 1.350 metrov od mejnega prehoda Dragonja. Po prečkanju reke jih je prijela slovenska policija, tožnik je takoj zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je 4. 5. 2022 za mednarodno zaščito že zaprosil v Republiki Hrvaški (Hrvaška), vendar tam na odločitev ni počakal. Tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem prošnje ni vložil. Tam so mu le vzeli prstne odtise, razgovora z njim pa niso opravili (prejel ni nobenega datuma za intervju). Nastanjen je bil v azilnem domu, a je odšel, ker na Hrvaškem ni hotel ostati. Dali so mu kartico, s katero je lahko prevzemal hrano, nihče pa mu ni povedal, da jo je prejel kot registriran prosilec za mednarodno pomoč. Želel je priti v RS.

4. Glede na navedene okoliščine je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Glede na merila navedene uredbe in podatke baze Eurodac, je hrvaškim migracijskim organom 24. 5. 2022 posredovala prošnjo za ponovni tožnikov sprejem ter na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III zaprosila za nujen odgovor.

5. V zvezi s presojo tožnikove begosumnosti je ugotovila, da tožnik na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni počakal. Njegove razloge v zvezi s tem je zavrnila kot neutemeljene in menila, da je tudi prošnjo v RS vložil le zaradi prostega prehajanja mej znotraj EU. Zanikanje tožnika, da bi na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, je ocenila kot zlorabo azilnega sistema, saj je bil kot prosilec osem dni nastanjen v azilnem domu v Zagrebu, poleg tega pa je na Hrvaškem prejel tudi kartico prosilca za mednarodno zaščito. Kljub temu, da je zatrjeval, da bi za mednarodno zaščito v RS zaprosil tudi brez posredovanja policije, tega pri vstopu v državo ni storil. Ne verjame, da je RS njegova ciljna država in je prepričana, da bi pot nadaljeval proti drugi državi, če ga ne bi prijela policija. Ob vložitvi prošnje je povedal, da ne ve ali bo ostal v RS, to je pogojeval z dolžino oziroma časom trajanja postopka. Glede na navedeno je ugotovila, da so podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in da je verjetno, da bo tožnik še pred zaključkom predaje pristojni državi članici, samovoljno zapustil tudi ozemlje RS.

6. Upoštevaje opisana tožnikova pretekla ravnanja je presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo njegovega gibanja na območje azilnega doma. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil, tega tudi nikoli ni nameraval. Za mednarodno zaščito je želel zaprositi v eni izmed držav Schengenskega območja. Na Hrvaškem so mu le vzeli prstne odtise in mu dali kartico za prevzem hrane. Tolmač ob tem ni bil prisoten, nihče mu ni ničesar pojasnil. Podpisal ni nobenega dokumenta, ni imel intervjuja in zanj tudi ni dobil datuma. Ni vedel, da se odvzem prstnih odtisov šteje kot pričetek postopka odločanja o mednarodni zaščiti in da mora iz tega razloga ostati tam. Zato je v prošnji v RS verodostojno navedel, da v drugih državah ni zaprosil za mednarodno zaščito. Navedenih okoliščin tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni raziskala. Če bi bil seznanjen, da se je zanj na Hrvaškem začel postopek mednarodne zaščite, se s tem ne bi strinjal, saj tam ni želel ostati. Po prestopu hrvaško-slovenske meje je imel namen zaprositi za mednarodno zaščito, zato je to storil takoj, ko ga je v RS prijela policija. Prošnjo je vložil le v RS, ki je njegova ciljna država.

8. Tožnik zatrjuje, da je zaključek tožene stranke, da bi zapustil tudi RS, če mu izpodbijani ukrep ne bi bil izrečen, pavšalen, malo verjeten in preuranjen ter v nasprotju z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III. Tožena stranka naj bi svojo odločitev utemeljila zlasti na argumentu, da bo zapustil RS, ker naj bi že pred tem zapustil Hrvaško. Okoliščin v zvezi s tem ni ugotavljala in ni upoštevala, da je RS njegova ciljna država. Zgolj ugotovitev, da naj bi v drugi državi članici vložil prošnjo in tam na odločitev ni počakal, ne zadošča za presojo, da je izrazito begosumen. Dokazna ocena ni celovita, saj ne upošteva vseh okoliščin tega primera. Glede tega se tožnik sklicuje na sodbi Upravnega sodišča I U 1731/2021 z dne 2. 12. 2021 ter I U 1806/2021 z dne 16. 12. 2021 ter izpostavlja, da vsaka zapustitev države članice ne more šteti kot izpolnjen objektivni kriterij begosumnosti.

9. Tožnik opiše na kakšen način je njegovo gibanje omejeno in poudarja, da bi morala tožena stranka upoštevati njegove individualne okoliščine ter dejstvo, da je bil v izvorni državi preganjan. Z izrečenim ukrepom krši njegovo pravico do osebne svobode. Izrek tako strogega ukrepa mora biti nujen in sorazmeren, tega pa tožena stranka ni presojala. Preveriti bi morala ali je njena odločitev skladna z ustavnopravnim strogim testom sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2009. Tudi tega tožena stranka ni storila. Zaradi kršitve pravice do osebne svobode in prostosti iz 19. člena Ustave RS, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah mu nastaja težko popravljiva škoda.

10. Tožnik zatrjuje, da kljub telefonski navigaciji sredi noči takoj po prehodu meje ni bil sposoben najti policijo, je pa vsekakor to imel namen storiti. Meje ni prečkal na uradnem mejnem prehodu, ker ni imel veljavne vize in se je bal, da ga bodo na meji zavrnili. Tudi teh okoliščin tožena stranka ni raziskala, zato je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. V nadaljevanju tožnik opozarja na možnost izreka milejših alternativnih ukrepov. Meni, da ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu.

12. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in na naroku za glavno obravnavo_

13. Tožena stranka se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da zapis v bazi Eurodac št. HR ... kaže, da je bil 4. 5. 2022 registriran kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Predložil je Potrdilo o registraciji, izdano 4. 5. 2022 na Policijski postaji Zagreb, iz katerega je razvidno, da je tam izrazil namero po prošnji za mednarodno zaščito. Istega dne kasneje so bili v sistem Eurodac vneseni njegovi prstni odtisi. Pri sebi je imel tudi izkaznico hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki nosi naslov Zatočišče za prosilce za mednarodno zaščito. Glede na podobnost ureditve mednarodne zaščite na Hrvaškem in v RS, tožena stranka sklepa, da v Zatočišče za prosilce ne bi mogel biti nastanjen, če ne bi bil prej registriran kot prosilec za azil. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je bil od 12. 5. do 24. 5. 2022 nezakonito priprt v zaprtem delu Azilnega doma, pa izpostavlja, da to ni predmet tega upravnega spora.

14. Dne 6. 6. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter zaslišalo tožnika.

15. Tožba je utemeljena.

16. Tožena stranka je presodila, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z Uredbo Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

17. Iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je razvidno, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pogoji za izrek obravnavanega ukrepa so tako razvidni iz drugega odstavka 28. člena, ki se glasi: "Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov." Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člena ZMZ-1, med drugim tudi, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

18. Ne drži tožnikova trditev, da se o morebitni vložitvi prošnje na Hrvaškem na razgovoru 24. 5. 2022 ni izjasnil, saj ga o tem ni nihče vprašal. Iz prošnje je jasno razvidno, da je tožnik pri rubriki: „Prošnje v drugih državah“ odgovoril nikalno. Iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja z dne 24. 5. 2022 je razvidno, da mu je uradna oseba postavljala natančna vprašanja v zvezi s postopkom za mednarodno zaščito na Hrvaškem, tožnik pa je na vsa vprašanja odgovoril. Torej se je o tem izjasnil. Prav tako ne drži, da bi na razgovoru povedal, da je RS njegova ciljna država in da bo tu počakal do konca postopka. Tožnik na prošnji ciljne države ni navedel, na vprašanje ali bo do konca postopka počakal v RS, pa je odgovoril, da je to odvisno od dolžine oziroma trajanja postopka. Tožnik je sicer zaslišan na naroku v zvezi s tem izpovedal, da dopušča možnost, da ni razumel vprašanja glede ciljne države, vendar sodišče njegove izpovedi v tem delu ne more sprejeti kot verodostojne. Iz zapisnika ne izhaja, da bi tožnik imel težave z razumevanjem vprašanj, to je izpostavil šele na zaslišanju, pa še to le glede spornega vprašanja ciljne države. Sodišče je na naroku tudi zaznalo, da je tožnik tolmačko za španski jezik dobro razumel in da tolmačenja ni problematiziral. 19. Medtem ko v tej fazi postopka vprašanje, katera je tožnikova ciljna država, ni ključno, pa je treba odgovoriti na vprašanji, ali je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito ali ne in ali in koliko je bil s pravili tega postopka na Hrvaškem seznanjen.

20. V zvezi s tem sodišče ugotavlja naslednje. Iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze Eurodac je razvidno, da je tožnik na Hrvaški opredeljen s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20132). V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin (drugi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Pri tem kot formalni dokaz šteje tudi zadetek v bazi Eurodac, s pomočjo katere je mogoče določiti odgovorno državo članico upoštevaje določila te uredbe, kolikor to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). Tožnik dokaza o nasprotnem ni ponudil, zato po presoji sodišča velja, kar izhaja iz zadevne baze. Na ugotovitev, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, pa nakazujejo tudi njegove izjave ob izreku izpodbijanega ukrepa, ko je povedal, da so ga na Hrvaškem namestili v azilni dom in mu dali kartico3, s katero je lahko prevzemal hrano. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. V prid temu govori tudi dokument Policijske postaje Zagreb „Potvrda o registraciji“ z dne 4. 5. 2022 (Potrdilo), iz katerega izhaja, da je tožnik na Hrvaškem izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ter da se mora do izteka 4. 5. 2022 prijaviti v Prihvatilište za tražitelje azila v Zagrebu.

21. Po presoji sodišča tožniku tako ni moglo ostati neznano, da je na Hrvaškem v postopku mednarodne zaščite. Vendar to samo po sebi še ne omogoča dokazne ocene, da je tožnik s tem, ko je na Hrvaškem dal prstne odtise in prejel omenjeno kartico ter Potrdilo, vedel, da je na Hrvaškem formalno vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V zvezi s tem zatrjuje, da na Hrvaškem ni podpisal nobenega dokumenta, da prošnje ni vložil, ob odvzemu prstnih odtisov pa mu tolmačenje ni bilo zagotovljeno. O opisanem postopku na Hrvaškem je tožnik zelo prepričljivo in konsistentno izpovedal tudi na naroku, zato sodišče njegovo neprerekano izpoved v tem delu sprejema. Na tožnikovo verodostojnost in dobrovernost kaže tudi dejstvo, da je slovenskim policistom sam predložil dokazni listini, ki ga v tem postopku sicer bremenita: hrvaško kartico za prosilce in Potrdilo. Če bi mu bilo znano, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in bi to dejstvo slovenski policiji poskušal prikriti, bi oba dokumenta lahko zavrgel na poti do RS, vendar tega ni storil. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka do te bistvene okoliščine ni opredelila in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

22. Med strankama je spor o tem, ali obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 12/2022 s 26. 1. 2022 zavzelo stališče, da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, kar Vrhovno sodišče utemeljuje tudi z določbo prej citirane 1. točke 28. člena Uredbe Dublin III.4

23. Po navedenem stališču Vrhovnega sodišča, ki ga je ponovilo tudi v sklepu I Up 76/2022 s 6. 4. 2022,5 je torej treba za uporabo navedenega ukrepa ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se na primer na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami in podobno.6 Zgolj ugotovitev toženke, da je tožnik predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da na Hrvaškem ni počakal na odločitev, torej za izrek ukrepa pridržanja ne zadošča. 24. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik v RS ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito. Menila je, da če bi tožnik resnično imel ta namen, bi lahko mejo prečkal na uradnem mejnem prehodu. Ne glede na to pa je imel tudi možnost s pomočjo telefonske navigacije takoj po ilegalnem nočnem prehodu meje poiskati policijo in zaprositi za azil, vendar tega ni storil. Za mednarodno zaščito je zaprosil šele, ko ga je prijela policija. Po oceni sodišča je ta ocena tožene stranke posplošena in preuranjena. Iz policijske depeše in vložene prošnje izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi političnih razlogov. Hrvaško - slovensko mejo je v skupini z drugimi ilegalno prestopil 1.350 metrov od mejnega prehoda Dragonja. Takoj prečkanju reke jih je prijela slovenska policija, tožnik pa je takoj zatem zaprosil za mednarodno zaščito. Dejstvo je, da tožnik meje ni prečkal podnevi na uradnem mejnem prehodu, temveč ponoči preko zelene meje. Tožnik je zaslišan na naroku v zadostni meri pojasnil, zakaj je tako ravnal in zakaj ni neposredno po prečkanju meje poiskal policijo. Izpovedal je, da je na Hrvaškem trpel zaradi policijske obravnave. Ker ni imel vize za prehod hrvaško-slovenske meje, ni upal tvegati in mejo prečkati na uradnem prehodu, saj bi ga tam hrvaška policija lahko zadržala. Sredi noči le s pomočjo telefonske navigacije ni mogel najti policije. Takoj ko je prestopil slovensko mejo, se je predal policiji, zaprosil za azil in pokazal kartico ter dokumente. Poudaril je, da je tako ravnal zato, ker si v Sloveniji želi ostati. Zagotovil je, da bo do konca postopka ostal tu. Med strankama ni sporno, da je ob prijetju tožnik policiji izročil svoje dokumente in hrvaško kartico, zato sodišče zgoraj povzeto izpovedbo sprejema kot resnično.

25. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka do zgoraj navedenih bistvenih okoliščin tožnika ni opredelila. Če bi bil seznanjen s tem, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, bi moral tudi vedeti, da Hrvaške pred odločitvijo ne sme zapustiti, seznanjen bi bil s pravnimi posledicami, če bo ravnal v nasprotju s tem. V tem primeru bi poskrbel, da se policija z dokumenti, ki jih je pridobil na Hrvaškem, ne bi seznanila. Poleg tega je pravno pomembna okoliščina, da je bil prijet zelo blizu meje, policija ga je našla le 1.350 metrov stran. Iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi si tožnik v RS prizadeval nadaljevati pot v drugo državo in da bi se s tem namenom izogibal polciji.

26. Glede na ugotovljeno so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

27. Sodišče pripominja, da tožbeni ugovor, da naj bil tožnik v času od 14. 5. 2022 do 24. 5. 2022 nastanjen v zaprti del azilnega doma brez pravne podlage, kar naj bi bilo nezakonito in nedopustno, v tem postopku ni pravno relevanten, zato se sodišče do njega ni opredelilo. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik sodišče seznanil, da ga bo uveljavljal v okviru drugega sodnega varstva.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) 3 ki jo je izdalo hrvaško Ministrstvo za notranje zadeve, nanaša pa se na „Prihvatilište za tražitelje međunarodne zaštite zaštite u Zagrebu“. 4 Glej: sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 12/2022 s 26. 1. 2022, tč. 12 obrazložitve. 5 Glej: tč. 9 obrazložitve. 6 Glej: sodba V RS I Up 12/2022 s 26. 1. 2022, tč. 13 obrazložitve.