Jedro

Upravni organ bi moral na podlagi izreka pravnomočne sodbe v postopku parcelacije zemljišče le razdeliti na dve parceli in med njima določiti le mejo.

Sklicevanje na načela civilnega prava ob izvedbi parcelacije v obravnavani zadevi tako dejansko ni bilo potrebno, saj je civilna sodba odločila le o priposestvovanju zemljišča, ne pa o lastništvu stanovanjske hiše.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, U 293/2008-14 z dne 7. 5. 2010 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 17. 4. 2008 in odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Nova Gorica z dne 15. 10. 2007 odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.005,788 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Nova Gorica z dne 15. 10. 2007, s katero je ta v postopku parcelacije v tam navedeni katastrski občini ukinila parc. št. 15 in določila novi parc. št. 16 in 17. Tožena stranka je pritožbo revidentke zoper citirano prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje razlogom iz odločb obeh upravnih organov in dodatno pojasnjuje, da je bila izpodbijana prvostopenjska odločba izdana v skladu z navodili v odločbi tožene stranke, izdane v ponovnem postopku na podlagi sodbe prvostopenjskega sodišča U 17/2003 z dne 18. 2. 2005. Navaja, da je pravna podlaga za izvedbo parcelacije izrek pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ajdovščini P 48/96 z dne 28. 10. 1999. Iz njega izhaja, da je revidentkin pravni prednik lastnik zemljišča, ki se nahaja med stanovanjsko hišo in javno cesto, in ne določa jugozahodne fasade kot meje med novo nastalo parcelo in dosedanjo parcelo last B.B. (stranke z interesom v tem upravnem sporu). Sklicuje se na določbo drugega odstavka 44. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE) in pojasnjuje, da ni poseglo v izrek pravnomočne sodbe P 48/96, temveč je samo presojalo, kako je treba to odločitev v skladu z določbo tretjega odstavka 44. člena ZENDMPE udejaniti v postopku parcelacije. Sodišče je zavrnilo tudi ugovora v zvezi z uporabo določb 48. 49. in 52. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in določb Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

3. Revidentka vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo načelo superficies solo cedit iz 8. člena SPZ in nepravilno interpretiralo sodbo P 48/96. Po t. i. ekvivalenčni teoriji je namreč treba upoštevati tudi dejstva, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe, sodišče pa je samovoljno in arbitrarno določilo mejo po liniji napušča stanovanjske hiše stranke z interesom in ne po njeni fasadi. S tem je kršilo tudi revidentkino ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. v zvezi s 67. členom Ustave RS (v nadaljevanju URS). Poleg tega prvostopenjsko sodišče v upravnem sporu ni stvarno pristojno za odločanje o lastninski pravici, poteku meje in uporabi 8. člena SPZ. V primeru, če izpodbijana sodba ostane v veljavi, so morala proti stranki z interesom znova vložiti tožbo zaradi priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 17, ki pa bo iz razloga pravnomočno razsojene stvari najverjetneje zavržena in o njej sodišče ne bo meritorno odločalo, s čimer bo posledično revidentki odvzeta tudi ustavna pravica do sodnega varstva po 23. členu URS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje, stroške revizijskega postopka pa naloži v breme tožene stranke.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo zatrjuje, da v reviziji ni izpostavljeno pomembno pravno vprašanje in da izpodbijana odločba za revidentko tudi ne predstavlja zelo hudih posledic. Nadalje pa navaja, da sodba P 48/96 pri spornem delu zemljišča govori o površini med hišo in javno cesto ter da želi revidentka z revizijo pridobiti odločbo, ki bi bila podlaga za razlago sodbe P 48/96, česar pa ni mogoče doseči v tem upravnem sporu. Sodišče prve stopnje tudi ni poseglo v pristojnost civilnega sodišča, saj ni pripojilo ali spojilo dela zemljišča s preostalo parcelo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže ali zavrne.

K I. točki izreka:

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je v obravnavani zadevi pomembno pravno vprašanje, katero pravo je v konkretnih okoliščinah treba uporabiti v upravnem postopku parcelacije na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Ker je revizija dovoljena že iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V tem upravnem sporu izpodbijana prvostopenjska upravna odločba je bila izdana v ponovnem postopku na podlagi sodbe prvostopenjskega sodišča U 17/2003, ki je odpravilo prejšnjo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V prejšnjem upravnem sporu je prvostopenjsko sodišče namreč presodilo, da postavitev meje, kot je izhajala iz prvotne prvostopenjske upravne odločbe, ni skladna s pravno podlago, na osnovi katere je bila določena meja. Zavzelo je stališče, da je treba določitev meje na podlagi pravnomočne sodne odločbe opraviti z upoštevanjem načel civilnega prava. Eno izmed osnovnih načel stvarnega prava pa je načelo povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit). Kot je obrazložilo sodišče, je posledica tega načela ob postavitvi meje po fasadi objekta ta, da je del stanovanjske stavbe hiše tožnika (stranke z interesom v tem upravnem sporu), ki z napuščem sega v zračni prostor sosednje nepremičnine, del te nepremičnine. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno stališče ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ni pravilno, saj navedeno načelo prvostopenjsko sodišče interpretira napačno.

10. Vsebina obravnavane zadeve je presoja zakonitosti odločbe o parcelaciji, izdane na podlagi pravnomočne sodne odločbe po določbi prve alineje drugega odstavka 44. člena ZENDMPE, ki se v tem primeru uporablja na podlagi prehodne določbe 162. člena ZEN. Parcelacija je po prvem odstavku 43. člena ZENDMPE združitev ali delitev parcel, iz tretjega odstavka istega člena pa izhaja, da je delitev parcel oblikovanje dveh ali več parcel iz ene ali več parcel, ki imajo enako pravno stanje glede lastninske in drugih stvarnih pravic. Tretji odstavek 44. člena ZENDMPE določa, da mora pravnomočna sodna odločba med drugim vsebovati načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije, ki omogoča njeno izvedbo v naravi. Zahtevi za vpis novih parcel in njihovih mej v zemljiški kataster je treba priložiti pravnomočno sodno odločbo in elaborat parcelacije, ki ga izdela geodetsko podjetje. Elaborat vsebuje prikaz novih parcel in njihovih mej (drugi in četrti odstavek 45. člena ZENDMPE). Skladno s prvim odstavkom 48. člena ZENDMPE geodetska uprava preizkusi, ali je parcelacija v skladu z aktom iz drugega odstavka 44. člena tega zakona in ali je elaborat parcelacije izdelan v skladu s predpisi. O novih parcelah, ki so nastale z delitvijo parcel, in o njihovih mejah izda geodetska uprava odločbo, v njenem izreku se navedejo parcelne številke stare oziroma starih parcel in nove oziroma novih parcel ter številke zemljiškokatastrskih točk, po katerih poteka meja. Na podlagi dokončne odločbe se meje vpišejo v zemljiški kataster kot dokončne meje (prvi odstavek 49. člena ZENDMPE).

11. Iz izreka pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ajdovščini P 48/96 izhaja, da je revidentkinemu pravnemu predniku priznana lastninska pravica na južnem dvoriščnem delu parc. št. 25 k. o. ..., ki obsega zemljišče jugovzhodno od namišljenega podaljška na severozahodnem vogalu proti jugozahodu v smeri zahodne fasade stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 25, vse do javne ceste, označene s parc. št. 300 iste k. o., vključno zemljišče med navedeno stanovanjsko hišo in navedeno javno cesto, vse do parcelne meje s parc. št. 22 iste k. o., kjer stoji hiša stranke z interesom. Izpodbijani odločbi je kot obvezni sestavni del priložen grafični prikaz parcel. V prejšnjem upravnem postopku se je parc. št. 25 razdelila na parc. št. 13 in parc. št. 15, v ponovljenem postopku pa je bila parc. št. 15 nadalje razdeljena na parc. št. 16 in parc. št. 17. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča bi moral upravni organ na podlagi takšnega izreka pravnomočne sodbe v postopku parcelacije zemljišče s staro parc. št. 25 le razdeliti na dve parceli in med njima dejansko določiti le mejo, ki bo v smeri zahodne fasade stanovanjske hiše stranke z interesom tekla proti jugozahodu vse do javne ceste s parc. št. 300. Iz izreka sodbe P 48/96 namreč izhaja, da je del zahodno od te meje last stranke z interesom, del jugovzhodno od nje (ki je v prejšnjem upravnem postopku dobil parc. št. 15) pa last revidentke. Izrek sodbe pa v nobenem delu ne spreminja poteka južne meje parc. št. 22, na kateri stoji stanovanjska hiša stranke z interesom, zato po presoji Vrhovnega sodišča tak izrek tudi ne daje podlage za nadaljnjo delitev parc. št. 15, pa tudi ne za premik južne meje parc. št. 13 (ki v naravi predstavlja zid stanovanjske hiše), tako, da bi bilo v to parc. št. vključeno tudi zemljišče pod napuščem stanovanjske hiše stranke z interesom, kot to izhaja iz sodbe prvostopenjskega sodišča v prejšnjem postopku. Sklicevanje na načela civilnega prava ob izvedbi parcelacije v obravnavani zadevi tako dejansko niti ni bilo potrebno, saj je sodba P 48/96 odločila le o priposestvovanju zemljišča, ne pa o lastništvu stanovanjske hiše. 13. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odločbi prvostopenjskega upravnega organa in tožene stranke na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. 14. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

K II. točki izreka:

15. Stroške upravnega spora je Vrhovno sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03 in nasl., v nadaljevanju OT, veljavni glede na prehodno določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08), po 155. členu ZPP in po Zakonu o sodnih taksah. Pooblaščencem revidenta so bili priznani naslednji priglašeni in specificirani stroški upravnega spora v višini 1.005,788 EUR, in sicer: stroški za postopek s tožbo 500 točk (po tar. št. 30 OT), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 275,40 EUR z vštetim 20 % DDV, materialni stroški v višini 2 % od te vrednosti (tretji odstavek 13. člena OT), kar znese 5,508 EUR, stroški sodne takse za tožbo (65,68 EUR) ter za sodbo sodišča prve stopnje (82,10 EUR), kar skupaj za postopek na prvi stopnji znaša 428,688 EUR ter v zvezi z revizijskim postopkom stroški za postopek z revizijo 750 točk (po tar. št. 30 OT), kar glede na vrednost točke in z vštetim 20 % DDV znaša 413,10 EUR in stroški sodne takse za revizijo (164,00 EUR), skupno torej 577,10 EUR.