Jedro

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku 201. člena KZ-1 lahko stori vsaka oseba, ki bi v delovnem procesu morala zagotoviti varne delovne pogoje in ne le delodajalec osebe, ki se pri delu poškoduje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom uvedlo preiskavo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 201. člena KZ-1. 2. Zoper sklep so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se njihovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zahtevo za uvedbo preiskave zavrne in postopek ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugi odstavek 201. člena KZ-1 določa, da kaznivo dejanje po tej določbi lahko stori oseba, ki „je odgovorna za varnost in zdravje pri delu“. Komentar KZ-1 pojasnjuje, da je pri tem kaznivem dejanju pogoj, da je storjeno z opustitvijo varnostnih ukrepov na delovnem mestu. Gre za blanketno določbo. Storilec stori to kaznivo dejanje le tedaj, ko gre za kršitev ustreznih predpisov o varnosti pri delu. Pri tem komentar izpostavi, da lahko krši ustrezne predpise (ki nalagajo ukrepe v zvezi z varstvom pri delu) vsaka oseba, ki je odgovorna za zagotavljanje varnega delovnega okolja.1 KZ-1 torej ne določa, da je storilec tega kaznivega dejanja lahko le delodajalec osebe, ki se pri delu poškoduje, temveč lahko to kaznivo dejanje stori vsaka oseba, ki bi v delovnem procesu morala zagotoviti varne delovne pogoje.

5. Strinjati se je zato s stališčem prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je glede vprašanja, kdo mora delavcem zagotoviti varnost pri delu, potrebno ugotoviti, katera oseba je organizirala delovni proces in znotraj tega odrejala delo ter da bi morala ta oseba tudi skrbeti za varnost le-tega. Po presoji pritožbenega sodišča tako za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, kdo je bil oškodovančev delodajalec ter ali je oškodovančev delodajalec izpolnjeval zakonske pogoje za posredovanje delovne sile obdolžencu, na kar vse neutemeljeno opozarja pritožba. Potrebno je namreč ugotoviti le, ali je bil obdolženec dejansko (so)odgovoren za zagotavljanje varnih delovnih pogojev.

6. Pritrditi je prepričljivim zaključkom v izpodbijanem sklepu (ki jih pritožba tudi ne izpodbija), da iz spisovnega gradiva izhaja, da je obdolženi prevzel opravljanje določenih storitev za pravno osebo A. d. d. Kot podizvajalec je dela za obdolženca opravljala pravna oseba B. d. o. o. oziroma delavci, zaposleni v tej pravni osebi. Eden izmed njih je bil tudi oškodovanec C. C. Delavci zaposleni pri B. d. o. o. (obdolženec, D. D., E. E. in F. F.) so smiselno enako povedali, da naj bi jim obdolženec omogočil oziroma odredil delo z žago, na kateri je prišlo do poškodbe oškodovanca. Poleg tega so povedali tudi, da naj bi to žago v prostore pravne osebe A. d. d. pripeljali iz obdolženčevega doma ter jo takoj po nesreči tudi prepeljali nazaj, kar naj bi storili po navodilu obdolženca. Policisti so sicer prišli na kraj dogodka kmalu po poškodbi oškodovanca, vendar v času njihovega ogleda, žage ni bilo več na kraju dogodka. Na njen ogled so morali zato oditi na obdolženčev dom, kar vse izhaja iz policijskega zapisnika o ogledu z dne 13. 11. 2013 (list. št. 14). Poleg tega je varnostni inženir v družbi A. d. d. povedal, da naj bi na dan nesreče v dopoldanskem času pri obhodu delovišča zaznal, da delavci režejo opažni les z neustrezno žago, zato naj bi rezanje ustavil in opravil razgovor z obdolženim, ki naj bi mu zagotovil odstranitev žage, česar pa obdolženec očitno ni storil, ker se je nesreča zgodila istega dne okoli 12.00 ure.

7. Glede na vse navedeno po presoji pritožbenega sodišča obstaja utemeljen sum, da je bil obdolženec oseba, ki je priskrbel sporno žago, vodil delovni proces, ki je vključeval delo z žago ter tudi odrejal delo z žago. Zato je posledično tudi podan utemeljen sum, da je obdolženec bil odgovoren za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu v zvezi z delom z žago, na kateri se je poškodoval oškodovanec. Ker je oškodovanec v delovni nesreči utrpel hudo telesno poškodbo, je torej podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 201. člena KZ-1. 8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 402. člena ZKP), je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Tako: dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, 2018, str. 390.