Jedro

Tožnik, ki se je sicer boril v vrstah Narodne osvobodilne armade (vojske makedonskih Albancev), pa je v skladu s podpisanim mirovnim sporazumom predal orožje, ne izkazuje pogojev za priznanje azila, saj teh borcev po poročilih vladnih in nevladnih organizacij makedonske oblasti ne preganjajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 637/2003-7 z dne 23.4.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.2.2003 (1. točka), s sklepom pa je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. V prošnji za priznanje azila z dne 17.10.2002 je tožnik navedel, da je državljan bivše jugoslovanske Republike Makedonije, albanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Dne 18.9.2002 je ilegalno prišel v Slovenijo. Ni član politične stranke. V času vojne je bil pripadnik Osvobodilne vojske Kosova (OVK), zato ga preganja makedonska oblast. V pisni izjavi, priloženi prošnji za azil, je navedel, da je bil vojak OVK in da bi ga zato policija zaprla. Na zapisnik, sestavljen dne 16.12.2002, je povedal, da se je boril v brigadi OVK oziroma Narodni osvobodilni armadi (NLA) in da je bil član politične stranke PPD, nato pa A.A. Po predaji orožja avgusta 2001 v kraju M., se ni vrnil domov v vas S. zaradi strahu, da bi ga kdo prijavil in bi ga zaprli. Nekaj njegovih prijateljev so zaprli takoj po tem, ko so se vrnili domov. Šel je k stricu v S. oziroma k prijateljem v T. Zaradi sodelovanja v NLA ga je vsak dan iskala policija. Ker ga niso dobili, ga je novembra 2001 na njegovem domu iskala makedonska policija in razdejala notranjost njegove hiše, v novembru 2002 pa zaprla njegovega brata. Tudi njegov oče je bil zaprt, toda en dan. O teh dogodkih ga je obvestila mama po mobilnem telefonu. Ko je živel v S. in T., so ga starši večkrat obiskali. V domači hiši v vasi S. živijo poleg staršev še njegovi sestri in bratova žena z dvema otrokoma. Boji se specialne enote TIGRI, ki sodeluje z državo. Ta enota je v T. ubila njegovega prijatelja A.D., ki ni zagrešil nobenih zločinov. Njegov sosed N.O. je bil zaprt en mesec zaradi sodelovanja v NLA. Njegov brat bo zaprt še do meseca decembra, pa se sploh ni bojeval. Območje Makedonije ni varno tudi zato, ker vse organizacije, ki zaposlujejo ljudi, vodijo Makedonci in Albanci sploh ne pridejo na vrsto za zaposlitev. Če bi se vrnil v matično državo, bi bil zaradi sodelovanja v NLA zaprt najmanj za 4 do 5 let. Bivši borci NLA so v makedonskih zaporih mučeni in diskriminirani.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila, da niso podani pogoji za priznanje azila, določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (ZAzil), niti niso podani zadostni razlogi, da se tožnik ne bi vrnil v matično državo. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo nujno potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija); in po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov, št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Tožena stranka je v celoti ravnala v skladu z določbami ZAzil, ki določajo postopek za pridobitev azila. O uvedbi postopka je bil obvešen UNHCR (31. člen ZAzil), tožnik je bil zaslišan v skladu z 29. členom ZAzil, pri zaslišanju je bil prisoten tudi njegov pooblaščenec. Tožena stranka je dejansko stanje ugotovila v skladu z določbo 33. člena ZAzil, ki določa, da mora pristojni organ po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen preskrbeti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožena stranka je priskrbela in preverila razpoložljive informacije o stanju na območju bivše jugoslovanske Republike Makedonije in pravilno ugotovila, da zbrani podatki izjav tožnika o njegovi ogroženosti ne potrjujejo. Tožnik že razlogov za azil ni predstavil na način, kot ga zahteva 3. odstavek 29. člena ZAzil, saj ni podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.

V pritožbi tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zatrjuje, da je tožena stranka preuranjeno odločila. V upravnem postopku ni bilo popolno niti pravilno ugotovljeno dejansko stanje niti se ni ravnalo po pravilih postopka. Tožena stranka ni ugotavljala, ali mu gre pravica do azila iz humanitarnih razlogov v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (vključno s protokoli). Navaja tudi, da v njegovem primeru izvorna država sigurno ni varna država. Sodišče prve stopnje je kršilo ustavne pravice enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in do sodnega varstva, ker ni odločilo enako kot v zadevi U 537/2003-12, kjer je šlo za povsem istovetni položaj v primeru nekega drugega prosilca.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Azil je pravica, ki se prizna, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, so ti pogoji določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, nanašajo pa se na razloge preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini in političnega prepričanja ali grozeče nevarnosti za življenje ali svobodo v primeru vrnitve. Za priznanje azila mora biti izkazan utemeljen strah pred preganjanjem iz že navedenih razlogov. Pristojni organ mora po določbah 33. člena ZAzil ugotoviti resnično stanje stvari in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Presoditi mora, ali so okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za azil, take, da se lahko čuti ogrožena, in ali je tak strah objektivno utemeljen.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZAzil, ki urejajo postopek za pridobitev azila in ugotovila ter preverila vse okoliščine, pomembne za odločitev.

Upoštevala je vse tožnikove navedbe iz prošnje za pridobitev azila in iz zaslišanja z dne 16.12.2002, jih primerjala med seboj in z ugotovitvami o stanju in dogajanjih na območju bivše jugoslovanske Republike Makedonije. Pravilno je povzela tožnikove navedbe, ko je navedla, da je po lastnih izjavah tožnik avgusta leta 2001 v kraju M. predal orožje in se od takrat ni več bojeval, niti ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi mu makedonske oblasti pripisale storitev protipravnih ravnanj oziroma da bi ga zaradi tega preganjale. Ugotovitve o stanju in o dogajanju na območju bivše jugoslovanske Republike Makedonije je oprla na vsebino poročil mednarodnih organizacij (Poročilo US Department of State - marec 2002; Poročilo UNHCR - januar 2002, Poročilo IHF - Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice - december 2001, poročilo INSTITUTE FOR WAR AND PEACE - 14. november 2002, poročilo AID MACEDONIA - julij 2002 in druge) in na posamezne članke v slovenskih časopisih ter internetne članke, predvsem iSPEC - Vodič za posebne operacije v nekdanji Jugoslaviji - 14. junij 2001, Associated Press in BBC News. Iz teh dokumentov je tožena stranka pravilno povzela, da je bil dne 13. avgusta 2001 podpisan mirovni sporazum in hkrati tudi sprejeta deklaracija o imuniteti pripadnikov NLA, ki niso zagrešili vojnih zločinov in se bodo prostovoljno razorožili do septembra 2001. Že decembra 2001 je makedonska vlada pomilostila 64 ljudi od 88 pridržanih zaradi zločinov, ki so jih zagrešili med vojno. Dne 8. marca 2002 je začel veljati Zakon o amnestiji, ki določa oprostitev kazenskega pregona za osebe, državljane Republike Makedonije in druge, ki zakonito prebivajo in imajo v tej državi lastnino ali družino, za katere obstaja utemeljen sum, da so pripravile ali storile kaznivo dejanje v zvezi s spori leta 2001. Po teh dokumentih je politična stranka A.A. (Demokratska zveza za integracijo) na parlamentarnih volitvah dne 15.9.2002 dobila 12 % glasov in je s štirimi ministri zastopana tudi v vladi. Specialna enota TIGRI je bila ustanovljena za boj proti albanskim skrajnežem, ki se niso razorožili, in so nadaljevali z napadi kljub mirovnemu sporazumu. Nova vlada je že sprejela odločitev o njenem preoblikovanju. Glede na takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da niso izpolnjeni pogoji za azil, niti ni zadostnih razlogov, da se tožnik ne bi vrnil v izvorno državo.

Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnik ni podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov, s katerimi je utemeljil prošnjo za azil. Tožnikove navedbe o strahu pred vrnitvijo v domači kraj S. po predaji orožja, tudi po presoji pritožbenega sodišča nimajo podlage v vsebini pridobljenih poročil, saj ni evidentiranih izgredov za ta kraj, v katerem je večinsko prebivalstvo albanske narodnosti, kot je to tožnik. Kot neprepričljive je tožena stranka tudi pravilno ocenila tožnikove navedbe o skrivanju v S., saj se v primeru resnične ogroženosti ne bi zatekel v le 10 km oddaljen kraj od S. in tam živel 15 mesecev. Tudi starši ga tam ne bi obiskovali in ga tako spravljali v nevarnost. Pravilno je tudi stališče, da sama okoliščina, da nekoga išče policija, še ne pomeni tudi preganjanja v smislu Ženevske konvencije.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo ustavne pravice enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in do sodnega varstva, ker ni odločilo enako kot v zadevi U 537/2003-12 z dne 2.4.2003. V tej zadevi je sodišče prve stopnje res ugodilo tožbi drugega tožnika, sicer tudi bivšega vojaka OVK, in odpravilo odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za azil, vendar iz razlogov, ker tožena stranka ni navedla razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno odločitev.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.