Jedro

Mestna občina je bila ustanovljena na podlagi ZUODNO in ne na podlagi ZLS.

Revizija, ki meni, da bi morale biti tožene še vse druge naslednice nekdanjih ljubljanskih občin, s čimer očitno meri na nujno sosporništvo (201. člen ZPP), dasiravno tega naravnost ne pove, torej nima prav.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je pogodba o prodaji pritličnega stanovanja v L., O. z dne 7.1.1992, sklenjena med tožencema, nična in da mora toženka povrniti pravdne stroške tožniku in tožencu. Ugotovilo je, da je bila pogodba sklenjena 6.1.1992 po privatizacijskih določbah stanovanjskega zakona; da je tožnik vložil 20.6.1992 zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, katere del je obravnavano stanovanje, in da je denacionalizacijski postopek prekinjen do rešitve te pravde. Nepremičnina je bila nacionalizirana na enega izmed načinov, ki jih navaja zakon o denacionalizaciji, ta pa je s sankcijo ničnosti prepovedal razpolaganje s takšnimi nepremičninami. Toženka bi morala upoštevati to prepoved.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca proti tej sodbi zavrnilo. Trditev, da je bila pogodba sklenjena z vložitvijo zahteve za odkup stanovanja, je brez podlage, ker sicer ne bi bilo potrebno sklepati pogodbe, kar sta toženca dokazno storila januarja 1992, ko ni bilo dopustno več nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve. Dobrovernost pogodbenikov glede na 88. člen zakona o denacionalizaciji sploh ni pomembna.

Toženec je vložil revizijo proti tej sodbi po 2. in 3. točki 385. člena v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ter 356. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa tožbeni zahtevek zavrne. Citira 100. člen zakona o lokalni samoupravi (Ur. list RS, št. 72/93 in 74/98 - ZLS). Trdi, da pasivno ni legitimirana le toženka marveč tudi vse druge občine, ki so nastale na območju ljubljanskih občin.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v uvodu omenja kršitev po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta med drugim določa, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave, če se je kot toženec udeleževal postopka nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba ni zastopal pooblaščenec... Revizija v obrazložitvi ne pojasni, v kateri okoliščini vidi kršitev po navedenem predpisu. Le-ta govori samo o napakah, pomanjkljivostih, ki se tičejo vprašanj, kdo je lahko stranka, kako je z zastopanjem pravnih oseb in pravdno nesposobnih strank ipd. Toženka je oseba javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja (7. člen ZLS). Torej je pravna oseba in potemtakem je lahko tudi pravdna stranka (prvi odstavek 77. člena ZPP). Zastopalo jo je Javno pravobranilstvo RS, za kar je imelo pooblastilo v zakonu o javnem pravobranilstvu (Ur. list SRS, št. 19/76 in 31/84 ter Ur. list RS, št. 8/90 in 5/91 - 2. člen). Po opisanem uradnem preizkusu (386. člen ZPP) ni videti, da bi šlo za neobrazloženo očitano procesno kršitev.

Revizija citira 100. člen (veljaven v času odločanja na prvi in drugi stopnji) ZLS, po katerem so morali občinski sveti do 30. septembra 1995 urediti medsebojna premoženjskopravna razmerja in, če bi prišlo do spora glede delitve premoženja, oblikovati arbitražo in, če spora niti tako ni bilo mogoče rešiti, je bilo potrebno posredovanje vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Ta zakonska določba torej ureja le medsebojna razmerja (lokalnih samoupravnih skupnosti), ne vsebuje pa določb, ki bi urejale razmerja navzven. Če pa revizija citira to zakonsko določbo kot podlago za pravno nasledstvo nekdanjih družbenopolitičnih skupnosti - občin (po zakonu o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter o območjih občin, Ur. list SRS, št. 20/80, 9/82, 27/84, 38/89 in Ur. list RS, št. 30/90), se moti. Zakonska podlaga za to nasledstvo je zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Ur. list RS, št. 60/94, 69/94 in 56/98 - ZUODNO), kakor je o tem pravilno sklepalo že sodišče prve stopnje, instančnemu sodišču pa se s tem vprašanjem ni bilo potrebno ukvarjati, ker ga pritožba ni načenjala. Toženka je bila namreč ustanovljena s tem zakonom (4. točka 3. člena ZUODNO) in to je akt, ki pomeni nasledstvo.

Toda v tej pravdni zadevi gre samo za to, da se ugotovi ničnost nekega pravnega posla. Tožnik namreč ne postavlja nadaljnjih zahtevkov stvarnopravne narave (ki očitno sploh ne pridejo v poštev, ker se ne trdi, da je bila tu obravnavana nepremičnina prenešena v toženčevo last z ustreznim zemljiškoknjižnim vpisom). Za takšen spor in s tem za udeležbo v takšni pravdi pa zakon niti posredno ne predpisuje, da bi moral v njem sodelovati na toženi strani še kdo drug poleg občine, na katere območju se nahaja nepremičnina, ki je postala družbena lastnina na podlagi podržavljenja (ne pa, denimo, na podlagi združevanja sredstev nekdanjih občin ali podobno).

Obravnavani spor je povezan z nepremičnino, ki leži na območju Ljubljane, ta pa sodi v Mestno občino Ljubljana (že omenjena 4. točka 3. člena ZUODNO) in je tako toženka prava stranka. Revizija, ki meni, da bi morale biti tožene še vse druge naslednice nekdanjih ljubljanskih občin, s čimer očitno meri na nujno sosporništvo (201. člen ZPP), dasiravno tega naravnost ne pove, po povedanem torej nima prav. Ureditev medsebojnih premoženjskopravnih razmerij iz 100. člena ZLS torej ne vpliva na potek tega pravdnega postopka niti ne na stvarno in s tem procesno legitimacijo druge pogodbene stranke - prodajalca.

Revizija sicer sama odločitve nižjih sodišč o ugotovitvi ničnosti obravnavane pogodbe niti ne omenja. Vendar jo je sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP).

Izkazalo se je, da razlogi, na katere se sklicuje revizija, niso utemeljeni, in da tudi niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Revizijo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).