Jedro

Bistvena za presojo silobrana je okoliščina, da je obtoženec po nožu posegel šele tedaj, ko ga je oškodovanec na tleh ležečega udaril s kamnom v glavo in je spoznal, da je v življenjski nevarnosti, kakor tudi, da je tudi v nadaljevanju dogodka, ko se je umikal pred oškodovancem z nožem zamahoval proti njemu le v tistem trenutku, ko ga je ta ponovno ujel in mu strgal oblačila.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega M.I. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s členom 34 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Oškodovanega S.P. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 60.000,00 EUR napotilo na pravdo ter stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, sklicujoč se na prvi odstavek 96. člena ZKP, napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, to je pritožbenega razloga po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s členom 373 ZKP, pritožuje višja državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo je odgovoril obtoženčev zagovornik in sodišču druge stopnje predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo obtožbe, ker je ugotovilo, da je očitano mu kaznivo dejanje storil v silobranu in mu zato ni bilo dokazano (1). Izvedeni dokazni postopek je namreč potrdil obtoženčev zagovor, da je bil napaden s strani oškodovanega S.P. in da se je pri tem branil na pravno dopusten način. Čeprav je oškodovanca kar enajstkrat zabodel z nožem, tudi v vitalne predele telesa, pa je bila njegova obramba še vedno nujno potrebna in tudi sorazmerna intenzivnosti napada oškodovanca. Tako ugotovljeno dejansko stanje in sprejete zaključke je sodišče prve stopnje v sodbi podrobno in argumentirano obrazložilo in zato sodišče druge stopnje teh razlogov, razen, kolikor se nanašajo na konkretne pritožbene navedbe, ne bo ponavljalo.

Pritožbo državne tožilke je moč razdeliti na dva vsebinska sklopa. V prvem sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede zaključka, da je oškodovanec napadel obtoženca. Meni, da taka ugotovitev v izvedenih dokazih nima podlage, saj obtoženčev zagovor, v katerem je opisoval, da ga je napadel oškodovanec, ni bil prepričljiv in je svoje navedbe od podaje prve ovadbe dalje tudi spreminjal, niti načina poškodovanja z nožem, kot ga je zatrjeval, ni potrdil izvedenec. Neresnično je dalje navajal tudi po čigavem naročilu je bil napaden, po drugi strani pa je bilo ugotovljeno, da sta se obtoženec in oškodovanec kritičnega dne srečala pred stanovanjskim blokom in ker drug drugega nista pričakovala, sta se prestrašila in pričela medsebojno prerivati. Nobenega objektivnega dokaza ni za trditev, da je bil napadalec prav oškodovanec in kolikor bi obtoženec res sklepal, da je napaden po naročilu določene osebe, bi nož, katerega naj bi nosil s seboj zaradi varnosti, že takoj uporabil in ne šele kasneje, prav tako pa bi že takoj pričel vpiti na pomoč. Dokazano je le, da sta se medsebojno ruvala in zato državna tožilka v izpovedbo oškodovanega S.P., ki je bil tudi opozorjen na dolžnost izpovedbe po resnici, nima nobenih pomislekov.

Navedene pritožbene navedbe v spisovnih podatkih in sprejeti dokazni oceni sodišča, nimajo podlage, pa tudi ne v samem ravnanju državne tožilke, ko je v modifikaciji obtožbe zatrjevala, da je obtoženec očitano mu kaznivo dejanje storil v bistveno zmanjšani prištevnosti, kot to opravičeno opozarja obtoženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo. Izvedenec psihiatrične stroke M.V. je namreč v mnenju (2) ocenil, da je bila obtoženčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja, ohranjena, pač pa je bila njegova sposobnost obvladovanja svojega ravnanja zaradi prekomerno privzdignjenega afektivnega stanja, spremljanega s paničnim strahom, da bo umrl, bistveno zmanjšana. Na podlagi teh ugotovitev izvedenca je nato državna tožilka obtožbo modificirala tako, da je navedla, da je obtoženec storil dejanje v „stanju, ko je zaradi akutne reakcije na stres bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, bistveno zmanjšana“. Ker je obtožbo v navedenem smislu spremenila, to razumljivo pomeni, da je sledila izvedenčevemu mnenju, da je bil obtoženec soočen z neposredno življenjsko nevarnostjo in da je pomembno vlogo prispeval samoohranitveni nagon. In če je temu sledila, potem ni več razumljivo, da tudi v pritožbi vztraja pri svojem stališču, da oškodovanec ni bil napadalec. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju izvedenca, je ta prav na vprašanje tožilke, kakšno bi bilo njegovo mnenje, če obtoženec ni bil napaden, odgovoril, da bi potem bilo mnenje povsem drugačno (3). Sicer pa ne glede na navedeno, pritožbeni očitki tudi iz sledečih razlogov niso utemeljeni.

Bistveno dilemo, kdo je koga napadel, je sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo le z oceno izpovedb obeh akterjev v dogodku, to je obtoženca in oškodovanca, kar posredno navaja tudi pritožnica sama, ko pravi, da v spisu ni nobenega objektivnega dokaza, da je bil oškodovanec tisti, ki je napadel obtoženca. Glede na to, da je do dogodka prišlo v zelo zgodnjih jutranjih urah pred stanovanjskim blokom, tudi ni jasno, kakšne objektivne dokaze bi bilo moč pričakovati in zato neobstoj takega dokaza ni okoliščina, ki bi sama zase kakorkoli zavračala ugotovitve sodišča o tem, kdo je bil napadalec. Pač pa je sodišče prve stopnje zelo natančno in vsestransko presojalo verodostojnost navedb obtoženca in oškodovanca tudi z ostalimi, zgolj posrednimi personalnimi dokazi in v sodbi prepričljivo obrazložilo, čemu verjame zagovoru obtoženca in nasprotno ne sprejema oškodovančevih trditev. Ker, kot že zgoraj rečeno, teh razlogov sodišče druge stopnje sedaj ne bo podrobneje ponavljalo, je potrebno opozoriti le na nekatere bistvene ugotovitve sodišča, do katerih pa pritožnica ni zavzela nobenega stališča oz. jih je enostavno spregledala.

Prvo okoliščino predstavlja motiv dejanja, s katerim se je sodišče prve stopnje glede na obtoženčev zagovor, v postopku obširno ukvarjalo. Kot je bilo z zanesljivostjo ugotovljeno, je bil obtoženec pred dogodkom deležen neprikritih groženj in tudi napadov, ker se je zapletel v razmerje z dekletom, katerega starši so njuni zvezi ostro nasprotovali. Ali je bil oče dekleta M.K. dejanski naročnik napada, v predmetnem postopku ni bistveno, niti ne drži, kot navaja pritožba, da je obtoženčev zagovor v tem delu neresničen. Glede na predhodni požig avtomobilov obtoženčeve družine, neposredni napad neznancev na obtoženca in konflikt z M.K. (4) in tudi kasnejše vedenje oškodovanca, kot bo to še obrazloženo, je moč vsaj na ravni utemeljenega suma sklepati, da je bil napad na obtoženca naročen. Zato obtožencu v tem delu ni moč očitati neresničnega zagovora, prav tako ni bistvena ugotovitev pritožnice, da je obtoženec v prvi kazenski ovadbi navajal, da je imel napadalec v rokah nož in da ga je nato on pobral s tal, saj je obtoženec v nadaljevanju zagovora tudi pojasnil, čemu je nato ponovno šel na policijo in povedal pravo verzijo dogodka. Na drugi strani pa iz oškodovančeve izpovedbe ni zaslediti prepričljivega razloga čemu bi ga bil napadel obtoženec oziroma, zakaj se je z njim pričel prerivati brez neposrednega povoda. Čeprav državna tožilka tudi v pritožbi vztraja pri navedbah oškodovanca češ, da sta se drug drugega ustrašila in nato pričela prerivati, pa takšna razlaga že življenjsko gledano ni razumna. Seveda morebitnega trenutnega efekta presenečenja ni moč izključiti, ni mogel biti le-ta takšen, da bi pri obeh privedel do prestrašenosti do te mere, da sta se v nadaljevanju pričela ruvati oz. boriti za življenje in smrt. Do njunega srečanja namreč ni prišlo v takšnih okoliščinah, da bi se drug drugega upravičeno prestrašila, še sploh, ker je šlo za vrstnika po starosti, približno enake telesne konstitucije, oba pa sta tudi bila navzven neoborožena. Oškodovančeve navedbe o prestrašenosti so zato tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem nesprejemljive in le kažejo, da pravega razloga za napad ni hotel razkriti.

Sodišče prve stopnje je dalje ugotovilo, da se dinamika prerivanja z oškodovancem, kot jo je opisal obtoženec, ujema s sledovi krvi in predmeti, ki so bili najdeni ob ogledu kraja kaznivega dejanja, kakor tudi s poškodbami na obrazu in rokah, medtem ko oškodovanec podrobnosti prerivanja ni vedel pojasniti, niti tega, ali je obtoženec skočil vanj ali pa je bilo obratno. V prerivanju je padel po tleh in začutil slabost, priznal pa je le, da je obtoženca s kamnom udaril po glavi. Res sicer je, da je bil oškodovanec v dogodku hudo poškodovan in da je izgubil precej krvi, vendar tisto, kar je vendar sam navajal v postopku, z razliko od obtoženčevega zagovora, ni imelo prepričljive razlage. Dalje ne gre prezreti, da je obtoženec že med prerivanjem vpil na pomoč in pričam, ki so prišle na kraj dogodka (5) v pretresenem stanju zatrjeval, da ga je neznanec hotel ubiti. Gre torej za povsem pričakovano obnašanje žrtve po napadu, nasprotno temu pa je prva želja hudo poškodovanega oškodovanca, ko ga je našla I.S., bila, da mu izroči mobitel, s katerim je nato poklical nekega M., ki naj bi bil domnevno vpleten v napad na obtoženca. To seveda kaže, da oškodovanec navkljub hudim poškodbam ni želel, da ga najdejo reševalci in policisti, pa tudi sicer je sodišče v nadaljevanju dogodkov ugotovilo, da je bil namen organizatorjev napada, da oškodovancu v bolnišnici sporočijo, naj o vsem molči (6). Čeprav pritožnica s to ugotovitvijo sodišča načeloma soglaša, pa njeno sklepanje, da naj bi oškodovanec molčal o kakšnih drugih stvareh, ki nimajo opravka z obravnavano zadevo, seveda glede na vse okoliščine primera, kot so podrobno obrazložene v prvostopenjski sodbi, ni prepričljivo. Zato tudi sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost izpodbijane sodbe, da je bil obtoženec napaden s strani oškodovanca.

V drugem delu pritožbe državna tožilka sodišču očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede sorazmernosti med napadom in obrambo. Meni, da je pri tem kriteriju potrebno upoštevati sorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe, ki pa ni bilo podano, saj je oškodovanec udaril obtoženca s kamnom po glavi le enkrat, obtoženec pa ga je z nožem zabodel enajstkrat in to tudi v vitalne dele telesa. Kolikor bi se lahko zastopala teza, da bi sorazmernost bila podana v primeru en udarec – en vbod, pa v nadaljevanju zadanih vbodov z nožem sorazmernost ni več podana, kakor tudi ta ni podana pri sredstvu, ki je bilo pri obeh uporabljeno. Obtoženčev nož namreč ni bil navaden „pipec“, po drugi strani pa je kamen glede na svoje dimenzije predstavljal sredstvo, s katerim se lahko drugega hudo telesno poškoduje, ne pa tudi ubije. Prav tako obramba ni bila neogibno potrebna, saj je oškodovanec bežal pred obtožencem, sicer ga ta ne bi mogel zabosti s hrbtne strani, sodišče pa nenazadnje tudi ni ugotovilo, do kdaj je napad sploh trajal. Tudi ti pritožbeni očitki po oceni sodišča druge stopnje niso utemeljeni, saj ne upoštevajo celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče podalo prepričljive razloge tako glede ugotovljene dinamike fizičnega konflikta med obtožencem in oškodovancem kot pravnih zaključkov o obstoju vseh zakonskih znakov silobrana. Kar zadeva element sorazmernosti pri silobranu, je sodna praksa že večkrat poudarila (7), da se sorazmernost pri silobranu ocenjuje v okviru zakonskega pogoja neizogibne potrebnosti obrambe. Gre pa za dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih subjektivnih in objektivnih okoliščin primera, kot so na primer način in sredstva izvajanega napada, razmerje telesnih moči med napadalcem in napadenim, razpoložljive možnosti ubraniti se napadu, razburjenost ali siceršnje čustveno stanje napadenega in podobno. Že spričo teh kriterijev, katerih obstoj je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa silobrana ni mogoče presojati zgolj na podlagi načela „zob za zob“, kot bi to bilo moč razbrati iz pritožbe oz., da bi bilo o silobranu možno govoriti le v primeru, če bi bilo število udarcev in vbodov približno enako, enako nevaren pa bi moral biti tudi uporabljeni predmet. Glede slednjega je pritrditi državni tožilki, da je uporabljeni nož na preklop, kot je razviden in fotografij, nevarno sredstvo, ki lahko povzroči smrt drugega, ni pa dalje moč z njo soglašati, da takih posledic ne more povzročiti tudi v danem primeru uporabljeni kamen. Ta sam zase gotovo ni tako nevaren kot oster nož, je pa gotovo, da tudi kamen glede na način uporabe lahko postane smrtonosno orodje, če gre za večkratne in močne udare usmerjene v glavo, kjer lahko pride do usodnih poškodb možganov. Čeprav je res, da je bil obtoženec s kamnom udarjen le enkrat po glavi, pa je v okviru zgoraj naštetih kriterijev, na podlagi katerih se ocenjuje sorazmernost med napadom in obrambo, potrebno dalje imeti pred očmi dejstvo, da je bila grožnja s kamnom tudi v nadaljevanju napada na obtoženca, še vedno prisotna oziroma, da je obtoženec utemeljeno pričakoval, da ga bo oškodovanec tudi v nadaljevanju njunega konflikta, udarjal s kamnom.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je obravnavani fizični konflikt med obtožencem in oškodovancem potekal v treh fazah. V prvi je oškodovanec pričel z rokami udarjati obtoženca v obraz vse dokler med umikanjem obtoženca nista padla po tleh. Kot je bilo dalje z zanesljivostjo ugotovljeno, obtoženec tedaj še ni posegel po nožu, ki ga je zaradi občutka ogroženosti nosil s seboj v žepu, pač pa je to storil šele v drugi fazi, ko je ležeč na trebuhu prejel udarec s kamnom v zadnji del glave. Prav ta udarec s kamnom pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča zelo pomemben za ugotavljanje elementov silobrana oziroma neogibne obrambe, saj je pri obtožencu povzročil občutek neposredne življenjske ogroženosti, ki pa je bila povsem upravičena glede na predhodne grožnje in kar je posledično pri njemu tudi privedlo do stanja bistveno zmanjšane prištevnosti, kot je to bilo že zgoraj podrobneje pojasnjeno. Nobenega dvoma ni, da je obtoženec šele tedaj posegel po nožu in pričel zamahovati proti obtožencu, pri tem pa je potrebno zavrniti pritožničino razlago, da je izvedenec ovrgel način nastanka poškodb pri oškodovancu, kot ga je v tem, ležečem položaju, opisal obtoženec. Vrstnega reda prizadejanih poškodb sicer ni bilo moč z zanesljivostjo ugotoviti, je pa izvedenec pojasnil, da je v takem položaju oškodovanec lahko zadobil poškodbe leve roke, konkretno poškodb pod št. 7 in 8, kar pomeni, da obtoženčevega zagovora v tem delu izvedenec ni ovrgel. Seveda je pri tem potrebno upoštevati, da obtoženec tudi ko je ležal na trebuhu ni bil v povsem fiksnem položaju, saj se je konec koncev uspel oškodovanca za trenutek osvoboditi in pognati v tek.

Opisanemu dogajanju je nato sledila tretja faza, ko je obtoženec hotel zbežati oškodovancu, vendar ga je ta ujel in prijel za oblačila s takšno silo, da sta se strgali kar dve majici. Kot je bilo ugotovljeno, je obtoženec v tem trenutku ponovno začel zamahovati proti obtožencu in mu pri tem povzročil ostale poškodbe, ki pa niso bile prizadejane, ko je oškodovanec bežal pred obtožencem, kot to skuša zmotno prikazati državna tožilka. Pravzaprav niti ni jasno, od kod jemlje podlago za takšno trditev, saj je izvedenec medicinske stroke izključil možnost, oz. ocenil kot manj verjetno možnost, da je obtoženec v trenutku, ko je zadal poškodbe, stal za oškodovancem, saj bi v takem primeru poškodbe bile locirane na desni strani oškodovančevega telesa (8). Sploh pa ne drži, da je oškodovanec bežal pred obtožencem, saj tega nihče ni zatrjeval, pač pa je priča S.N., kot to obtoženčev zagovornik utemeljeno opozarja, videla le zaključek prerivanja, ko je oškodovanec zbežal stran, obtoženec pa je obstal na mestu. Dvoma pa tudi ni, da se je prav tedaj zaključil oškodovančev napad na obtoženca, zaradi česar nasprotna pritožbena izvajanja češ, da časa trajanja napada sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, niso na mestu.

Glede na povzeta zanesljivo ugotovljena dejstva, se je tako potrebno strinjati z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bila obtoženčeva obramba z nožem nujno potrebna za odvrnitev oškodovančevega napada, saj druge možnosti, da se reši oškodovančevega napada, obtoženec v danih okoliščinah ni imel. Bistveno za presojo silobrana je torej okoliščina, da je obtoženec po nožu posegel šele tedaj, ko ga je oškodovanec na tleh ležečega udaril s kamnom v glavo in je spoznal, da je v življenjski nevarnosti, kakor tudi, da je tudi v nadaljevanju dogodka, ko se je umikal pred oškodovancem z nožem zamahoval proti njemu le v tistem trenutku, ko ga je ta ponovno ujel in mu strgal oblačila. Dvoma torej ni, da je oškodovančev napad, ko je obtoženec pričel drugič zamahovati proti njemu, še vedno trajal in da se je obtoženec nadaljnjega napada, za katerega je utemeljeno mislil, da bo ponovno deležen udarcev s kamnom, hotel le ubraniti. Ker so zato v ravnanju obtoženca bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za uporabo instituta silobrana, ki izključuje protipravnost oz. obstoj kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ker je obtoženca oprostilo obtožbe. Glede na to, da navedenega zaključka pritožbena izvajanja, kot je bilo obrazloženo, niso uspela omajati, je sodišče druge stopnje pritožbo višje državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

Ker državna tožilka s pritožbo ni uspela, izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.

op. št. 1: Sodišče je obtoženca oprostilo po 3. točki 358. člena ZKP, čeprav bi glede na dejstvo, da silobran izključuje protipravnost in s tem obstoj kaznivega dejanja, to moralo storiti na podlagi 1. točke 358. člena ZKP. Ker pa pritožba tega ne uveljavlja, niti sodišče v izreku sodbe ni bilo dolžno navesti po kateri točki izdaja oprostilno sodbo (deveti odstavek 364. člena ZKP), sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v izrek ni poseglo.

op. št. 2: Točka 8 izvedenskega mnenja na list. št. 401 op. št. 3: Iz zaslišanja izvedenca V. na list. št. 418 v spisu in naslednjih.

op. št. 4: Podrobneje o tem na strani 14-17 prvostopenjske sodbe.

op. št. 5: Priče S.N., starši obtoženca.

op. št. 6: Obrazložitev sodbe na list. št. 18. op. št. 7: Sodbe Vrhovnega sodišča R Slovenije Kp 5/2010 z dne 17.3.2011, Ips 104/2006 z dne 15.6.2006, I Ips 88/2010 z dne 1.7.2010. op. št. 8: Podrobneje v obrazložitvi prvostopenjske sodbe na 13. strani.