Jedro

Neutemeljeno načenja revizija tudi vprašanje oporočne volje oporočitelja. Tega razloga za izpodbojnost oporoke namreč tožeča stranka ni uveljavljala v tožbi in v postopku na prvi stopnji. Širjenje tožbenega temelja pomeni spremembo tožbe, ta pa je mogoča samo do konca glavne obravnave (1. odst. 190. in 1. odst. 191.čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je neveljavna oporoka pok. K. J. z dne 29.9.1988, zavrnilo pa je nadaljnji zahtevek, s katerim je tožnik izpodbijal oporoko K. J. z dne 1.9.1988. Ugotovilo je, da oporoka z dne 29.9.1988 ni bila sestavljena v skladu z določbo 64.čl. Zakona o dedovanju. Glede oporoke z dne 1.9.1988 pa je ugotovilo, da jo je podpisal K. J. ob navzočnosti oporočnih prič H. in M. P., zato je veljavna.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Odgovorilo je na izčrpne pritožbene navedbe, s katerimi je tožeča stranka skušala izpodbiti prvostopno dokazno oceno in ugotovilo, da je bilo v postopku na prvi stopnji dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Glede na to je prvostopna odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Proti tej sodbi, kolikor je bil z njo zavrnjen tožbeni zahtevek, vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka na obeh stopnjah sojenja in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi očita, da pričam odklanja vero, ko gre za oporoko z dne 29.9.1988, v isti sapi pa jim pritrjuje, ko gre za oporoko z dne 1.9.1988. Pri tem ne omenja nasprotja med pričevanji in toženkino izpovedbo glede njene navzočnosti pri zapisovanju te oporoke. Sodišče je glede podpisa na oporoki z dne 1.9.1988 napačno verjelo izvedencema V. in B.. Ta izvedenca sta potrdila pristnost podpisa tudi na oporoki z dne 29.8.1998, česar pa sodišče ni sprejelo. Revizija navaja številne okoliščine, ki posredno kažejo na neveljavnost izpodbijanih oporok. Postavlja vprašanje, zakaj je toženka zahtevala sestavo dveh oporok v enem mesecu. Izraža dvom, ali je oporočitelj svobodno izrazil svojo voljo.

Poleg revizije, ki jo je sestavil odvetnik, je tožnik vložil še lastno revizijo, v kateri obravnava dokazno oceno.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Državni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3.odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

V tožbi, s katero izpodbija veljavnost oporok pok. K. J. z dne 1.9.1988 in 29.9.1988, tožnik navaja kot razlog neveljavnosti, da K. J. oporok ni lastnoročno podpisal. Celoten obširni dokazni postopek je tekel samo zaradi ugotavljanja, ali so bile pri sestavi obeh oporok upoštevane določbe 64.čl. Zakona o dedovanju, to je, ali sta podpisa oporočitelja na obeh oporokah pristna in ali so bile ob podpisu navzoče oporočne priče. Sodišči prve in druge stopnje sta v skladu s tožbeno podlago presojali veljavnost obeh izpodbijanih oporok tako, da sta ugotavljali pristnost oporočiteljevega podpisa in sodelovanje oporočnih prič v skladu z določbo 64.čl. Zakona o dedovanju. Glede oporoke z dne 1.9.1988 je bilo ugotovljeno, da je podpis na tej pogodbi pristen in da je pogodba tudi sicer sestavljena v skladu z zahtevami zakona. Svojo ugotovitev o pristnosti podpisa sta sodišči oprli na mnenja izvedencev in sta pri tem obrazložili, katera mnenja upoštevata in zakaj, ter katerih mnenj ne sprejemata. Enako velja za sodelovanje oporočnih prič. Gre za ugotavljanje dejanskega stanja na podlagi ocene izvedenih dokazov. Pravilnosti teh ugotovitev revizijsko sodišče ne presoja, ker revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Vse ostale okoliščine, na katere opozarja tožnik v reviziji, za veljavnost oporoke niso pomembne. Tako morebitna prisotnost toženke pri zapisu oporoke ne vpliva na njeno veljavnost. Kolikor šteje revizija, da bi se ob tej okolnosti lahko preizkusila verodostojnost prič, spada to v ugotavljanje dejanskega stanja, ki ni predmet revizijske presoje. V zvezi s tem ni bila storjena kakšna kršitev določb postopka. Očitki sodišču so tudi sicer odveč, saj bi tožeča stranka lahko z vprašanji pričam in strankam dobila odgovor na svoje pomisleke, pa je to opustila. Povsem neutemeljeno načenja revizija tudi vprašanje oporočne volje oporočitelja K. J.. Tega razloga za izpodbojnost oporoke namreč tožeča stranka ni uveljavljala v tožbi in v postopku na prvi stopnji. Širjenje tožbenega temelja pomeni spremembo tožbe, ta pa je mogoča samo do konca glavne obravnave (1. odst. 190. in 1. odst. 191.čl. ZPP).

Razlog za neveljavnost oporoke z dne 29.9.1988 je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje v tem, da pri njeni sestavi niso bile navzoče priče v skladu z določbo 64. čl. Zakona o dedovanju, pa tudi, da na tej oporoki oporočiteljev podpis ni pristen. Ugotovitev je sprejeta na podlagi izčrpne ocene dokazov, česar, kot je bilo že povedano, na revizijski stopnji ni mogoče preizkušati. Zato revizijsko sklicevanje na dokazno oceno v zvezi odločanjem o drugi oporoki, ki ima za cilj omajati dokazne zaključke glede prve oporoke, ne more biti upoštevno.

Vsa številna druga vprašanja, ki jih načenja revizija, zlasti o tem, zakaj oporočitelj ni naročil sestave oporoke odvetniku, zakaj je v kratkem času napravil dve enaki oporoki itd., ne morejo vplivati na odločitev o veljavnosti ali neveljavnosti spornih oporok. Zato v okviru te pravde ni bilo treba iskati odgovorov nanje.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker jih pravdni stranki nista uveljavljali.