Jedro

Tožniki uveljavljajo zoper toženo stranko zahtevek za plačilo nematerialne škode iz naslova svojih utrpelih duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega (delavca, ki je umrl v delovni nesreči pri toženi stranki). Takšen zahtevek ne izvira iz delovnega razmerja niti nima narave premoženjske pravice iz delovnega razmerja, ki bi jo bilo mogoče podedovati, zaradi česar za obravnavo tožbe s takšnim zahtevkom ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, zaradi česar bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu sodišču – Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Tožniki so se pritožili zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe, ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navajajo, da lahko pravni nasledniki delavca uveljavljajo odgovornost delodajalca za nesrečo pri delu v individualnem delovnem sporu. Pravna podlaga za pristojnost delovnega sodišča v takšnih sporih je v določbi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ki opredeljuje spore o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. To pomeni, da lahko v takšnih sporih začnejo postopek pred delovnim sodiščem tudi delavčevi dediči. V tej zvezi se tožniki sklicujejo na konkretno odločbo Vrhovnega sodišča RS, ki je odločilo v podobnem primeru. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in za odločanje v sporni zadevi določi pristojnost sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo o stvarni pristojnosti, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja sta praviloma udeležena delavec in delodajalec, ki imata urejene medsebojne odnose iz delovnega razmerja v pogodbi o zaposlitvi. Vendar je lahko v takšnih sporih udeležena tudi druga stranka, če ji procesno ali materialno delovno pravo priznava takšen položaj. Gre za ureditev v določbi b točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, po kateri je pristojno delovno sodišče za odločanje v individualnih delovnih sporih, ki se nanašajo na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki.

Tožniki so sorodniki in dediči pokojnega R. B., nekdanjega delavca tožene stranke, ki se je na delu pri tej stranki dne 11. 4. 2007 ponesrečil in umrl. Tožniki so zoper toženo stranko vložili tožbo, v kateri uveljavljajo odškodnino za nematerialno škodo iz naslova utrpelih duševnih bolečin zaradi izgube njihovega sorodnika. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno za odločanje v takšnem sporu, zaradi česar se po pravnomočnosti sklepa odstopi zadeva v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim stališčem sodišča prve stopnje o nepristojnosti reševanja sporne zadeve. Sorodniki in dediči, ki so pravni nasledniki pokojnega delavca, lahko začnejo individualni delovni spor zoper delavčevega delodajalca, vendar v skladu z navedeno določbo ZDSS-1 samo glede zahtevkov, ki izvirajo iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in ki se nanašajo na premoženjske pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ki jih je mogoče podedovati. V konkretnem primeru uveljavljajo tožniki zoper toženo stranko zahtevek za plačilo nematerialne škode iz naslova svojih utrpelih duševnih bolečin zaradi izgube delavca. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšen zahtevek ne izvira iz delovnega razmerja niti nima narave premoženjske pravice, ki bi jo bilo mogoče podedovati, zaradi česar ne more biti predmet obravnavanja v tem sporu.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).