Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da ocena tožnikove neverodostojnosti temelji na številnih bistvenih neskladjih v njegovih izjavah, tako glede zapustitve izvorne države, kot tudi glede ključnih dogodkov za zapustitev izvorne države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je tožnik podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je navedel, da je v Afganistanu delal kot policist. Leta 2014 so na gori Kalagi aretirali 8 talibanov in njihovega vodjo B.B. Odpeljali so jih na policijsko postajo v mesto Isarak, kjer jih je njegov šef A.A. postrelil. Talibani so izvedeli, da je bil tedaj na policijski postaji tudi on (tožnik) in so mu začeli groziti z grozilnimi pismi, da ga bodo ubili, ker dela kot policist. Zaradi strahu je bil ves čas na policijski postaji, v svojo hišo je šel skrivoma enkrat na 3 ali 4 mesece.

3. Nato tožena stranka povzema navedbe, kot jih je tožnik podal na osebnem razgovoru. Med drugim je povedal, da se je kot policist zaposlil leta 2012. Njegove težave so se začele v letu 2014, ko jih je šef poslal v neko hišo, kjer se je skrivalo več kot 20 talibanov. Prišlo je do spopada, v katerem so uspeli zajeti 8 talibanov in njihovega komandanta B.B. Pripeljali so jih na policijsko postajo v Isarak, kjer je njegov šef B.B. ustrelil. Ostali talibani so bili nekam odpeljani, niso pa bili ubiti. Nato je pričel dobivati grozilna pisma in so grožnje trajale vse dotlej, dokler ni zapustil države.

4. Dalje tožena stranka navaja, da je tožnik v postopku predložil dve pismi. Iz prvega pisma izhaja, da vodja okraja Isarak poziva, da se pomaga tožnikovi družini, ker je tožnik trenutno odsoten iz svoje vasi in je njegova družina ogrožena zaradi napadov upornikov. V drugem pismu pa vodja okraja potrjuje, da je tožnik služil lokalni policiji, pri čemer je na potrdilu letnica 1386 (2007). Tožnik je predložil tudi fotografiji dveh dopisov, ki jih je prejel s strani talibanov. Iz prevoda prvega dopisa izhaja, da vojaška baza tožnika obvešča, da se zglasi v njihovem vojaškem štabu v zvezi s preiskavo umora B.B.; v drugem pismu pa ista vojaška baza poziva tožnika, da se zglasi v vojaški bazi, ker je vojaško sodišče odločilo, da je udeležen pri umoru B.B. in da bo v primeru, da se ne zglasi, strogo kaznovan z odločbo sodišča. 5. Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, opravljenega osebnega razgovora s tožnikom in s strani tožnika predložene (navedene) dokumentacije, ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožnik je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljeval s strahom pred talibani, ki so mu grozili, ker je bil kot policist prisoten v incidentu, v katerem je tožnikov šef ubil talibanskega vodjo in je po tem incidentu tožnik dobil več grozilnih pisem. Tožena stranka ugotavlja, da so v izjavah tožnika pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države in ostalimi okoliščinami, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo, zaradi česar tožnikovih izjav ne more šteti za verodostojne. Med drugim tožena stranka navaja, da se prvo neskladje nanaša na čas, ko naj bi tožnik zapustil izvorno državo. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Afganistan zapustil oktobra 2015, na osebnem razgovoru pa je to zanikal in je nato na vprašanje uradne osebe, da to pojasni, povedal, da vprašanja ne razume, nato pa odgovoril, da ni odšel oktobra 2015. Ne skladajo se tudi tožnikove navedbe, da je do samega odhoda iz izvorne države delal kot policist. Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnik iz Združenega kraljestva vrnjen dne 22. 11. 2011 in ne leta 2012, kot je to navedel sam. Iz enega od dokazil, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da je na žigu letnica 1386 oziroma 2007. Po tožnikovih navedbah tožnik tedaj še ni bil zaposlen pri policiji oziroma je možno, da je tožnik pri policiji delal že veliko prej, kot je izpovedal. Poleg tega se letnica 2007 ne sklada s tožnikovimi navedbami, da se je pri policiji zaposlil leta 2012. Pomembno neskladje v tožnikovih navedbah je nastalo tudi pri opisu ključnega dogodka, zaradi katerega je tožnik zapustil državo. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da so leta 2014 aretirali 8 talibanov in njihovega vodjo B.B., jih nato odpeljali na policijsko postajo, kjer je njegov šef vse talibane postrelil. Na osebnem razgovoru pa je v zvezi s tem povedal, da je njegov šef pred policijsko postajo ubil samo B.B., drugih pa ne. Pri tem tožnik tudi ni ustrezno pojasnil, zakaj je podal različne navedbe. Tožnik je predložil tudi fotografije grozilnih pisem, vendar iz teh pisem izhaja, da naj se zglasi na vojaškem štabu v zvezi s preiskavo o umoru B.B., torej grozilna pisma ni prejel s strani talibanov. Poleg tega naj bi tožnik brez težav delal pri policiji od leta 2012 do 2014, kljub temu, da so za njegovo delo v policiji vedeli tudi ljudje iz njegove vasi, ki sodelujejo s talibani. Na podlagi navedenega tožena stranka zaključuje, da tožnik resnih težav s talibani ni doživel in da zato pri tožniku ne obstaja utemeljen subjektivni strah pred preganjanjem pred talibani in da tožnik ne beži pred preganjanjem s strani talibanov, ampak beži pred preiskavo umora v izvorni državi. Zato ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca.

6. Tožena stranka je v nadaljevanju ugotavljala tudi pogoje za priznanje subsidiarne zaščite in ob odsotnosti verodostojnih tožnikovih izjav zaključuje, da ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tudi ni podlage za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, ker tožnik niti v prošnji, niti na osebnem razgovoru ni navedel ogroženosti v izvorni državi zaradi vojnega stanja, temveč je izpostavil, da je bilo tam zanj nevarno zato, ker je bil prisoten ob umoru B.B. in ne zato, ker opravlja delo policista in se tudi talibanov prej ni bal. 7. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da so subjekt preganjanja talibani, država pa ga ni sposobna zaščititi oziroma mu noče nuditi zaščite pred preganjanjem. Navaja tudi, da je ocena njegove verodostojnosti nepravilna. Priznava sicer, da v njegovih izjavah obstajajo neskladja, vendar po njegovem mnenju niso takšna, da bi bilo na njihovi podlagi lahko zaključiti, da je tožnik neverodostojen. Pri podaji prošnje je bil pod stresom, potem pa skoraj dva meseca v centru za tujce, ker ni bilo jasno, katera država bo sploh odločala o njegovi prošnji. Ne spomni se, kdaj natančno je zapustil Afganistan, zato na dodatna vprašanja ni mogel točno odgovoriti. V zvezi z dvemi pismi vodje okraja Isarak navaja, da je bila letnica prevedena samo pri prvem pismu in da ga tožena stranka ni soočila s tem, kako se lahko pismo nanaša na čas, ko po njegovih navedbah še ni delal za policijo. Za policijo je začel delati po vrnitvi iz Velike Britanije v letu 2012, leta 2007 pa ni delal za policijo. Če ne bi delal pri policiji, potem tega potrdila (ne glede na to, da je datum 2007), ne bi mogel dobiti. Drugo pismo potrjuje, da je bil res zaposlen kot policist; potrjuje pa tudi druge njegove navedbe, da je varnostna situacija v njegovi vasi resna zaradi talibanov in da jim policija (država) ne more pomagati. Na podlagi kopije oziroma fotografije grozilnih pisem je tožena stranka tudi zaključila, da se predložena pisma ne nanašajo na grožnje talibanov, temveč na vojaške oblasti, ki so spoznale, da je bil tožnik udeležen pri umoru B.B., kar je bistveno drugače od tožnikovih navedb, vendar pa mu ni dala pravico do izjave, da bi to neskladje pojasnil. Po tožnikovem mnenju je prevod tudi napačen, saj tožnik predvideva, da so bila pisma posredovana v prevod prevajalcu, katerega prvi jezik ni paštu. Zato zaključek tožene stranke, da se njegove navedbe ne skladajo s predloženim dokumentom in da posledično ne obstajajo razlogi za grožnjo talibanov, ne vzdrži. Tudi ne vzdrži zaključek tožene stranke, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. V zvezi s tem tožnik meni, da je ocena tožene stranke, da je neverodostojen, nepravilna. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in zato pri njej vztraja in sodišču predlaga, da tožbo tožnika, kot neutemeljeno, zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tožnikom opravljenega osebnega razgovora in na podlagi predloženih dokazil ter informacij o izvorni državi, tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

11. ZMZ v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

12. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

13. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s strahom pred talibani, ki so mu grozili zato, ker je bil kot policist udeležen v incidentu, v katerem je bil ubit vodja talibanov in so mu po tem incidentu talibani pričeli pošiljati grozilna pisma. Tožena stranka je zato pravilno štela, da tožnik uveljavlja preganjanje s strani talibanov.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Svojo odločitev je tožena stranka tudi argumentirano obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Tožena stranka je tožniku na osebnem razgovoru dala možnost, da se o vseh dejstvih, relevantnih za odločitev, izjavi. Na podlagi tožnikovih neskladnih izjav je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik resnih težav s talibani ni doživel in da zato pri tožniku ne obstaja utemeljen subjektivni strah pred preganjanjem pred talibani. Posledično je pravilno ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka v zvezi s tem navedla številne ugotovljene neskladnosti, ki jih je tožnik različno navajal. Tako je tožnik ob podaji prošnje navedel, da je zapustil izvorno državo oktobra 2015, na osebnem razgovoru pa, da tedaj ni odšel in da se ne spomni, kdaj je odšel. Predložil je pismo, s katerim je izkazoval svoje delo pri policiji, iz katerega, glede na njem navedeno letnico, izhaja, da je delal pri policiji dosti prej kot je to sam navajal, kar pa ni v skladu z njegovo izjavo, da se je na policiji zaposlil leta 2012. Ob podaji prošnje je navedel, da je njegov šef pred policijsko postajo ustrelil vseh 8 talibanov in njihovega vodjo, medtem ko je na osebnem razgovoru rekel, da je šef ustrelil samo vodjo talibanov. Glede na pravilno ugotovitev tožene stranke, da tožnik s svojimi nekonsistentnimi izjavami v postopku ni izkazal verodostojnosti, je pravilen tudi zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal razlogov, da mu v izvorni državi grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ.

15. Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Obrazložitev izpodbijane odločbe je obsežna in konkretna in je tožena stranka natančno ugotavljala, ali so podani pogoji za priznanje statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da ocena tožnikove neverodostojnosti temelji na številnih bistvenih neskladjih v njegovih izjavah, tako glede zapustitve izvorne države, kot tudi glede ključnih dogodkov za zapustitev izvorne države, kot jih je sodišče povzelo zgoraj. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da je ocena tožene stranke o njegovi verodostojnosti nepravilna. Glede na pravilno ugotovitev tožene stranke, da tožnik s svojimi neskladnimi izjavami v postopku ni izkazal svoje verodostojnosti, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, kot tudi nadaljnji zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal razlogov za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu 28. člena ZMZ-1. Neutemeljena je tožbena navedba, da se tožnik tega, kdaj je zapustil Afganistan, ne spomni. Če se tega ne spomni, potem bi moral tako navesti že ob podaji same prošnje.Tudi tožbeni ugovor, da tožniku tožena stranka ni dala možnosti, da bi pojasnil, kako se lahko pismo nanaša na čas, ko tožnik še ni delal za policijo, ni utemeljen. Tožnik je dokazilo o tem, da je delal kot policist, sam predložil, pri čemer mu je bila na dokazilu zapisana letnica na osebnem razgovoru ustno prevedena, pa na ta prevod ni imel nobene pripombe. Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da mu tožena stranka ni dala možnosti, da bi pojasnil neskladje med svojimi navedbami in predloženim dokumentom, iz katerega izhaja, da se predložena pisma ne nanašajo na grožnje talibanov, temveč na vojaške oblasti, ki ga iščejo zaradi udeležbe pri umoru B.B. Tožnik je fotokopije grozilnih pisem sam predložil, zato je nedvomno seznanjen z njuno vsebino, zaradi česar ga tožena stranka ni bila dolžna opozarjati na neskladje njegovih izjav s predloženimi dokumenti. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da (zgolj) predvideva, da so bila pisma poslana v prevod prevajalcu, katerega prvi jezik ni paštu. Po mnenju sodišča tožena stranka ni imela nobenih utemeljenih razlogov, da ne bi zaupala prevajalcu, ki je navedena dokumenta prevedel v paštu jezik. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožbena navedba, da je bila letnica prevedena samo pri prvem pismu. Očitno letnice na drugem pismu (sploh) ni, saj bi bila po mnenju sodišča sicer tudi ta letnica prevedena, tako kot je bila prevedena in preračunana letnica na prvem pismu.

16. Ker je glede na vse navedeno odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.