Jedro

Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za telesno okvaro podal šele marca 2008, zato je toženec utemeljeno odločil, da se mu invalidnina za telesno okvaro izplačuje šest mesecev za nazaj od vložitve zahteve. Tožbeni zahtevek na priznanje oziroma izplačilo invalidnine vse od leta 1991 dalje, je neutemeljen, čeprav mu je bilo že takrat z odločbo zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev priznano nadomestilo za telesno okvaro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi III. točka odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 6. 2011 in se mu prizna pravica do izplačila denarnega nadomestila za telesno okvaro od 22. 8. 1991 ali od 1. 2. 1992 dalje ter se toženi stranki naloži, da v 30. dneh odmeri denarno nadomestilo za telesno okvaro in mu nadomestilo v istem roku tudi izplača, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, ki izpostavlja, da mu je Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda že z odločbo z dne 22. 4. 1992 priznal pravico do denarnega nadomestila za telesno okvaro v znesku 222,90 dinara od 22. 8. 1991 naprej. Dne 25. 7. 1992 je na ZPIZ, ga. A.A. in na pravno službo ministrstva za obrambo omenjeno odločbo za prevzem izplačila denarnega nadomestila zaradi telesne okvare tudi poslal. V tistem času je na ZPIZ in ministrstvu za obrambo potekal postopek za prevzem akontacije invalidske vojaške pokojnine. ZPIZ je takrat zavrnil prevzem izplačevanja akontacije invalidske vojaške pokojnine o prevzemu izplačila denarnega nadomestila zaradi telesne okvare pa sploh ni odločil. V postopku za priznanje pokojnine je ZPIZ opozoril, da je bil dolžan odločiti tudi o prevzemu izplačila denarnega nadomestila zaradi telesne okvare. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ključnega dokaza, to je dopisa, s katerim je tožnik odločbo nosilca zavarovanja z dne 22. 4. 1992 o priznani pravici, poslal na ZPIZ in ministrstvo. Zmotna je zato trditev, da je tožnik prvič zahteval priznanje pravice do invalidnine šele 18. 3. 2009. Odločba o priznanju pravice se je ves čas nahajala pri toženi stranki. Če toženi stranki ni bilo jasno, zakaj je to odločbo prejela, bi morala od tožnika zahtevati pojasnila ali dopolnitve, kot to zahteva ZUP. Varstvo pravic sta vsebovala dva Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. S tema odlokoma je RS prevzela izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev upravičenci pridobili. Tako je bila RS dolžna prevzeti tudi izplačevanje invalidnine za telesno okvaro in sicer v znesku, kot bi tožniku pripadal po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovemu zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V predmetnem socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 6. 2011. Tožnik izpodbija odločitev v III. tč. odločbe, torej v delu, kjer je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje oz. izplačilo invalidnine za telesno okvaro pred 1. 10. 2007. Tožnik zahteva priznanje oz. izplačilo invalidnine za telesno okvaro od dne 22. 8. 1991 oz. od 1. 2. 1992 dalje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožena stranka je tožniku na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-241/96 z dne 28. 5. 1998, izdala odločbo z dne 20. 7. 1998, s katero mu je priznala izplačevanje akontacije vojaške invalidske pokojnine od 1. 1. 1992 dalje. Z odločbo z dne 8. 12. 1998 je tožena stranka prevedla akontacijo vojaške invalidske pokojnine v pravico do invalidske pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega zavarovanje bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/1998 s sprememb.). Navedeni odločbi sta postali dokončni v upravnem postopku, saj tožnik ni uveljavljal pravnega varstva. V upravnem spisu se nikjer ne nahaja posebna vloga za uveljavljanje nadomestila za telesno okvaro, izrecna zahteva za priznanje nadomestila za telesno okvaro se pojavi šele v tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 6. 3. 2008. Glede na navedeno je tožena stranka ob uporabi 170. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprememb.) odločila, da se invalidnina za telesno okvaro tožniku izplačuje od 1. 10. 2007. Skladno z 259. čl. ZPIZ-1 se postopek uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca. Zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic se poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik vlogo za prevzem izplačila denarnega nadomestila za telesno okvaro vložil že dne 25. 7. 1992. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da se v upravnem spisu do datuma 18. 3. 2008, ko je tožnik v pritožbi zoper odločbo z dne 6. 3. 2008 prvič izrecno zahteval priznanje pravice do nadomestila za telesno okvaro, nikjer ne nahaja vloga za uveljavljanje nadomestila za telesno okvaro. Drži sicer tožnikova navedba, da je tožena stranka že v letu 1992 razpolagala z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, s katero je bilo tožniku priznano nadomestilo za telesno okvaro, vendar pa tožnik pri toženi stranki v letu 1992 ni izrecno vložil zahteve za prevzem izplačevanja invalidnine na podlagi Odloka, kot je to storil za vojaško invalidsko pokojnino. Kot izhaja iz tožnikovega dopisa toženi stranki z dne 25. 7. 1992 (A4), ki ga je vpogledalo in ocenilo tudi sodišče prve stopnje, je bila namreč navedena odločba iz leta 1992 toženi stranki predložena kot dokument, ki naj ga tožena stranka priloži ostali dokumentaciji za prevzem izplačevanja akontacije vojaške pokojnine in torej ni bila predložena kot dokument, ki naj se priloži dokumentaciji za prevzem izplačevanja invalidnine za telesno okvaro. Kot izhaja iz listin v spisu so se tako vsi predhodni postopki nanašali zgolj na prevzem izplačevanja vojaške invalidske pokojnine in ne tudi na prevzem izplačevanja invalidnine za telesno okvaro. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da tožnik zoper odločbi iz leta 1998, izdani v zvezi z vojaško invalidsko pokojnino, ni uveljavljal pravnega varstva v katerem bi zatrjeval, da je hkrati zahteval tudi invalidnino za telesno okvaro, pa tožena stranka o tem ni odločila. Tudi tožnik sam je na vprašanje o tem, zakaj ni nikoli oporekal, da ni odločeno o invalidnini za telesno okvaro, pojasnil, da je bil cel njegov dosje pri pooblaščencu, ki toženi stranki ni predočil, da tožnik poleg pokojnine prejema tudi invalidnino za telesno okvaro. Glede na vse navedeno, še posebej pa tudi glede na tožnikovo izpovedbo, iz katere jasno izhaja, da je njegov pooblaščenec v letu 1992 na toženo stranko očitno pozabil nasloviti tudi vlogo za prevzem izplačevanja invalidnine, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izrecna zahteva za uveljavljanje pravice do invalidnine vložena šele v marcu 2008. Ob takšnem dejanskem stanju pa je posledično pravilna tudi izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je slednja, upoštevajoč relevantne določbe ZPIZ-1, tožniku invalidnino za telesno okvaro za obdobje do 1. 10. 2007 zavrnila.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.