Jedro

Zahtevek tožeče stranke je vezan na sklenitev pogodbe med tožečo stranko ter Republiko Slovenijo, ta pa na javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin, kjer pa gre za javnopravno zadevo v smislu 4. člena ZUP. Ker v obravnavani zadevi ne gre za civilnopravno razmerje, pač pa za javnopravno, to sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi (1. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo vsa opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrglo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 1.860,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh predpisanih pritožbenih razlogov. Meni, da je že iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno, da sodišče prve stopnje ni bilo prepričano v to, kakšno tožbo naj bi tožeča stranka vložila. V upravnem postopku namreč ni mogoče vložiti tožbe, saj upravni organi ne odločajo o tožbenih zahtevkih. Sodišče se sklicuje na 4. člen ZUP. Navedeni člen ureja situacijo, ko neko področje, v katerem je mogoče govoriti o upravni zadevi, ni urejeno s posebnim postopkom. ZUP v 125. členu določa, kako se začne postopek pred upravnim organom. Začne se po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V upravnem postopku se ne vlagajo tožbe, ampak zahteve. Zato tožbe v upravnem postopku ni mogoče vložiti. V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Pravica do sodnega varstva pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodno varstvo posameznikov določa prvi odstavek 23. člena Ustave RS. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega postopka. V postopku subsidiarnega sodnega varstva po drugem odstavku 157. člena Ustave in prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj, njihovo skladnost z zakonom, pri čemer je bistveno, da tak akt ali dejanje hkrati posegata tudi v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Predpostavka za pristojnost sodišča v takih primerih je, da prizadeti osebi ni na razpolago kakšno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi (odločba Ustavnega sodišča RS v zvezi z zadevo opr. št. UP-438/09).

Tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe ter na plačilo sredstev je premoženjskopravne narave, saj tožnik z njim ne izpodbija upravnega akta oziroma akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ampak zahteva sklenitev pogodbe in plačilo sredstev za sofinanciranje programov tožeče stranke.

Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1773/2012 ne izhaja, da je potrebno tožbo zavreči. Iz razlogov sklepa izhaja, da je imela tožeča stranka pravico vložiti izvršilni postopek in na njegovi podlagi doseči izterjavo svoje terjatve. To stališče je napačno, saj v izreku upravnega akta ni bila navedena obveznost tožene stranke skleniti pogodbo s tožečo stranko. Ker te obveznosti ni bilo, tožeča stranka ni mogla sprožiti izvršilnega postopka. Ob takem položaju tožeča stranka ni imela druge možnosti, kot zahtevati sklenitev pogodbe, ki je pogoj za izplačilo sredstev.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago in jo v razlogih sklepa tudi ustrezno pojasnilo. Ker v obravnavani zadevi ne gre za civilnopravno razmerje, pač pa za javnopravno, to sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi (1. člen Zakona o pravdnem postopku(1)). Ne glede na to, da tožeča stranka s tožbo zahteva sklenitev pogodbe in plačilo denarnih sredstev, je zahtevek tožeče stranke javnopravne narave.

6. V trditveni podlagi, s katero tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek, se sklicuje na sklep o sofinanciranju izbranega izvajalca letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011, ki ga je izdalo Ministrstvo za šolstvo in šport. V sklepu je bilo določeno, da so sofinancirajo programi tožeče stranke v skupni višini 50.654,00 EUR, v ostalem delu pa je bil predlog tožeče stranke zavrnjen. Zoper del sklepa, ki se nanaša na nedodelitev sredstev tožeči stranki, je ta vložila tožbo na Upravno sodišče. To je tožbi ugodilo, sklep Ministrstva za šolstvo in šport odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem je tožeča stranka z Republiko Slovenijo, Ministrstvom za izobraževanje, znanost, kulturo in šport sklenila pogodbo 21. 5. 2012 (katere sklenitev je zahtevala v tem pravdnem postopku), ministrstvo pa je 25. 4. 2012 izdalo sklep, s katerim je odločilo o sofinanciranju programov, s katerimi se je tožeča stranka prijavila na razpis.

7. Tožeča stranka se je prijavila na javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011. Izvajalca letnega programa na državnem nivoju izbere Ministrstvo, pristojno za šport (10. člen Zakona o športu(2)) in z njim sklene pogodbo (11. člen ZSpo). Pravilnik o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa(3) pa določa način in postopek sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa in spremljanje namenske porabe sredstev.

8. Na podlagi 10. člena ZSpo, 11. člena Pravilnika ter javnega razpisa je Ministrstvo za šolstvo in šport izdalo 18. 4. 2011 sklep, s katerim je odločilo o sofinanciranju programov tožeče stranke v skupni višini 50.654,00 EUR, v preostalem delu pa je predlog tožeče stranke zavrnilo. Tožeča stranka je sprožila upravni spor, Upravno sodišče RS pa je z odločbo 28. 2. 2012 sklep z 18. 4. 2011 odpravilo. Ministrstvo je nato izdalo sklep 25. 4. 2012, s katerim je odločilo o sofinanciranju programov, s katerimi se je tožeča stranka prijavila na razpis.

9. V primeru javnih razpisov gre za javnopravno zadevo v smislu 4. člena Zakona o upravnem postopku(4), v katerih se določbe ZUP smiselno uporabljajo, kolikor področje ni urejeno s posebnim zakonom. Smiselna uporaba ZUP pomeni uporabo tistih institutov ZUP, ki so po svoji naravi smiselni in mogoči. V obravnavanem primeru je v zvezi z odločanjem o izboru in dodelitvi sredstev, ki se zagotovijo iz državnega proračuna, predviden dvostopenjski postopek. Če tožeča stranka z odločitvijo organa z izdajo sklepa 18. 4. 2011 ni bila zadovoljna, je imela možnost preizkusa pravilnosti odločitve v upravnem postopku, kar je tudi storila. Na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS je Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport 25. 4. 2012 izdalo nov sklep in s tožečo stranko 21. 5. 2012 sklenilo pogodbo o sofinanciranju izvajalca letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011. Pritožbeni očitki, da prizadeti osebi niso bili na razpolago sodno varstvo in druga sredstva, s katerimi bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, tako niso utemeljeni. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da predstavljata sklenitev pogodbe in denarni zahtevek spor iz premoženjskopravnih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Zahtevek tožeče stranke je vezan na sklenitev pogodbe med tožečo stranko ter Republiko Slovenijo, Ministrstvom za šolstvo in šport, ta pa na javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin, kjer pa gre (kot že navedeno) za javnopravno zadevo v smislu 4. člena ZUP.

10. Ostale pritožbene navedbe (vprašanja tožeče stranke o tem, kakšne postopke naj bi sprožila v upravnem postopku) so take narave, da pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (360. člen ZPP).

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 do 45/2008, v nadaljevanju ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 15/2003, v nadaljevanju ZSpo.

(3) Ur. l. RS, št. 95/1999 do 11/2006, v nadaljevanju Pravilnik.

(4) Ur. l. RS, št. 80/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZUP.