Jedro

Sodišče mora eksaktno ugotoviti kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom ni mogoče izvajati. Zgolj sklicevanje sodišča, da v dani situaciji vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je brez vsebine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje A. A. zadržalo na zdravljenju na varovanem oddelku P. do 13. 5. 2015. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 841/2015 z dne 27. marca 2015 zavrnilo pritožbo pooblaščenca pridržane osebe. Na revizijo pooblaščenca pridržane osebe je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 111/2015 z dne 14. maja 2015 ugodilo reviziji in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po odvetniku pritožuje pridržanka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožnico izpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi pritožnica navaja, da pogoj nevarnosti ni izkazan, saj je pritožnica odklanjala hrano zato, ker je bila bolna in ni imela apetita. Samo zavračanje hrane, ki jo je pritožnici pripravila mama, pa je pripisati njenemu slabemu odnosu do mame. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi matere, da vseh šest dni ni zapustila hiše in ni zaužila nobene hrane. Nekajdnevni post ni mogoče okarakterizirati kot neposredno ogrožanje zdravja. Zgolj neurejeno finančno stanje pritožnice ne zadošča za obstoj pogojev iz prvega odstavka 39. čelna Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 53. člena ZDZdr (Ur. list RS št. 77/2008) je oseba lahko sprejeta na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pod izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja, če ogroža svoje življenje ali huje ogroža svoje zdravje in če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V konkretnem primeru je sporno ali je prisilna hospitalizacija res zadnja in edina možnost zdravljenja. Da je prisilna hospitalizacija zadnja in edina možnost določa zakon, saj pravi, da se uporabi le, če nevarnost ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi.

Sodišče mora eksaktno ugotoviti kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom ni mogoče izvajati. Zgolj sklicevanje sodišča, da v dani situaciji vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je brez vsebine. Ne glede na to, da ima pritožnica določeno duševno bolezen, nerealno predstavo o svojem stanju in določene blodnje, to samo po sebi izreka in uporabe najhujšega ukrepa ne utemeljuje. Konkretno bi bilo treba presoditi in pojasniti, zakaj je pridržanka zaradi šestdnevnega zavračanja hrane huje ogrozila lastno zdravje in življenje, oziroma v čem se kaže ta ogroženost in katerih ukrepov z milejšimi posegi ali drugimi oblikami zdravljenja ne bi bilo mogoče doseči. Glede na navedeno je bilo pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (člen 365 tč. 3 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).