Jedro

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga Odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZ. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZ brez soglasja ministra in ki ni objavljen v Uradnem listu RS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drugi državni organ.

Storitve posveta s stranko lahko odvetnik zaračuna, če storitve iz te tarifne št. (39 OT) niso zajete v drugih tarifnih številkah in bi tako šlo za samostojno storitev. Posvet s stranko, ki ga odvetnik opravi pred vložitvijo tožbe, ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen obračunati 100 točk po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT, ker ne gre za samostojno storitev v smislu 1. alineje 1. točke tar. št. 39 OT, saj je storitev posveta zajeta v drugih tar. št. in sicer je storitev posveta v konkretni zadevi zajeta v 300 točkah za sestavo in vložitev tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijani IV. točki izreka znesek 485,49 EUR zniža na znesek 428,39 EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12. 4. 2016 v I. in II. odstavku, tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 10. 2015 dalje ter toženo stranko zavezalo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in višini pravice do nadomestila za invalidnost (točke I do III izreka). Glede stroškov postopka pa toženko zavezalo, da tožeči stranki povrne nastale stroške v višini 485,49 EUR.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče materialno pravo napačno uporabilo, ko je toženi stranki priznalo tudi 100 točk za konferenco s stranko saj ne gre za samostojno storitev, temveč je ta storitev že vsebovana v storitvi sestave tožbe oziroma pripravljalne vloge.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določba drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri stroškov.

5. Prvostopenjsko sodišče je kot potrebne stroške tožniku priznalo tudi 100 točk za konferenco s stranko po 1. alineji 1. točke Tarifne št. 39 ter pri tem upoštevalo obvezno razlago Odvetniške tarife št. IU-16.4.2015-IP (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015).

6. Zmotno je stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje storitev posveta priznati glede na obvezno razlago OZS. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga Odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZ. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZ brez soglasja ministra in ki ni objavljen v Uradnem listu RS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drugi državni organ (Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 996/2005 in sklep VSM I Ip 296/2016).

7. Storitve posveta s stranko lahko odvetnik zaračuna, če storitve iz te tarifne št. (39 OT) niso zajete v drugih tarifnih številkah in bi tako šlo za samostojno storitev. Posvet s stranko, ki ga odvetnik opravi pred vložitvijo tožbe, ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen obračunati 100 točk po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT, ker ne gre za samostojno storitev v smislu 1. alineje 1. točke tar. št. 39 OT, saj je storitev posveta zajeta v drugih tar. št. in sicer je storitev posveta v konkretni zadevi zajeta v 300 točkah za sestavo in vložitev tožbe.

8. Upoštevajoč navedeno je prvostopenjsko sodišče glede priznanja stroškov pooblaščencu tožeče stranke napačno priznalo 100 točk za konferenco s stranko in tako v tem obsegu napačno uporabilo materialno pravo.

9. Pritožbeno sodišče je v posledici navedenega upoštevajoč 5. alinejo 358. člena ZPP znesek 485,49 EUR v izpodbijani 4. točki izreka znižalo na znesek 428,39 EUR.