Jedro

Na zadnji glavni obravnavi je sodišče zavrnilo dokazna predloga tožeče stranke, ta pa kršitve postopka ni uveljavljala, zato je pritožbena graja prepozna.

Prodajalec je bil samo solastnik plovila, v preostalem delu je bil lastnik toženec, zato tožeča stranka ne more od toženca, kot večinskega solastnika zahtevati, da ji prepiše svoj solastninski delež, ki ga ni na podlagi sporazuma odstopil pravnemu predniku tožeče stranke, niti ga ni tožeči stranki sam prodal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica motornega čolna s kabino D. 1600, ki je vpisan v registru plovil pri Upravi za pomorstvo in promet na ime toženca A.H. kot lastnika. V posledici zavrnitve tega zahtevka je zavrnilo tudi zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki izročiti listino, na podlagi katere se bo sama vpisala kot izključna lastnica tega motornega čolna s kabino. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku in odločilo, da je tožeča stranka solastnica plovila z deležem do 1/10, ter da je toženec za vpis tega solastninskega deleža dolžan tožeči stranki izročiti listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala kot solastnica v registru plovil pri Upravi za pomorstvo in promet. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožencu 544,40 EUR stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče prve stopnje štelo za umaknjeno (sklep z dne 22.2.2010). Zoper ta sklep se je tožena stranka pritožila, vendar je bila njena pritožba zavrnjena, tako da je sklep o umiku postal pravnomočen z odločbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 352/2010 z dne 6.4.2010. Zato je bila pritožbenemu sodišču predložena v reševanje samo pritožba tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne sprejema odločitve, da je samo solastnica plovila. Kupnino, ki je razvidna iz računa 01/04, je plačala za izključno lastnino na plovilu in ne za solastninski delež v višini 1/10 plovila. Kakšen delež je imela družba E. d.o.o. na tem plovilu je sporno, zato bi sodišče moralo to dejstvo ugotoviti. Nekritično se sklicuje na posamezne listine, ki jih je predložila tožena stranka in iz katerih naj bi izhajalo, da je imela oziroma da je toženec dovolil tej družbi vlaganja v dograditev plovila največ do višine 15/100 vrednosti celotnega plovila. Sporazum z dne 15.7.2004 tožeča stranka ni nikoli podpisala in tudi ni sodelovala pri sklepanju tega sporazuma. Drugačna ugotovitev v sodbi je neutemeljena in protispisna. Tudi glede vsebine računa 01/04 z dne 2.11.2004 sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Iz tega računa je razviden predmet prodaje. Račun je bil izstavljen za dokončano plovilo, priloga računa je bila podrobna specifikacija plovila in iz teh listin ne more izhajati, da je bil račun izstavljen samo za delež na plovilu. Sodišče zaključuje o toženčevem prenosu določenega deleža na družbo E. d.o.o. iz listine z dne 15.7.2004. V zvezi s tem omenja tudi izjavo, ki jo je toženec dal 2.11.2004, torej sočasno z izstavitvijo računa. Iz te izjave pa izhaja, da je toženec prejšnji graditelj plovila D. 1600 in da podjetje E. d.o.o. nima proti njemu nobenih finančnih obveznosti. Iz teh listin bi moralo sodišče zaključiti, da toženec ni več graditelj plovila in da v zvezi s tem plovilom do družbe E. nima nikakršnih terjatev oziroma pravic. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je v izvedeniškem mnenju o vrednosti plovila navedeno, da plovilo gradi družba E. d.o.o., zato je protispisna ugotovitev, da je toženec gradil plovilo kot samograditelj, ki je na družbo E. d.o.o. prenesel le določen delež. Vse listine, ki so v spisu, pričajo prav o nasprotnem. Tožeča stranka je po plačilu računa v celoti razpolagala s plovilom in ni izvrševala samo pravic na solastninskem deležu. Pogodbo o hrambi plovila je sicer sklenila družba E. d.o.o., vendar kot izključni lastnik plovila. Toženec je bil ob izstavitvi računa prejšnji lastnik, oziroma samograditelj, zato tožeča stranka z njimi ni imela nobene podlage za sklepanje kakšnih poslov. Vse je sklenila z novim graditeljem oziroma lastnikom, to je družbo E. d.o.o. Tožeča stranka tudi ni bila seznanjena s kakršnimikoli dogovori med tožencem in družbo E. d.o.o., niti ne z obstojem cenitvenega poročila. Listinski dokazi, ki jih je predložila tožena stranka niso bili v postopku kritično ovrednoteni. Pri toženi stranki in pri družbi E. d.o.o. je šlo za povezani osebi tako poslovno kot sorodstveno (oče – hči). Tožeča stranka je kot dokaz za navedbe, da je kupila celotno plovilo in ne le delež, zahtevala zaslišanje toženca in njegova hčera A.H., to je zakonite zastopnice družbe. Sodišče je na naroku 12.3.2003 predlogu za zaslišanje obeh imenovanih ugotovilo, ker pa na naslednji narok ni bilo nobenega, ni izvedlo tega dokaza. Razlogi za neizvedbo tega dokaza pa niso navedeni v obrazložitvi sodbe. Sodba se tudi ne opredeli do dokaza izpovedi tožeče stranke. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je podrobno pojasnil okoliščine dogovora o nakupu, iz katerega nedvoumno izhaja, da tožeči stranki ni bil ponujen nakup le manjšega dela na plovilu, ampak plovilo v celoti. Ker ima izpodbijana sodba tako številne pomanjkljivosti predlaga tožeča stranka razveljavitev te sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zatrjevanih kršitev postopka ni našlo. Sodišče prve stopnje je listinske dokaze korektno povzelo in jih tudi pravilno razlagalo v medsebojni povezavi. Na računu št. 01/04 z dne 2.11.2004 res piše, da se račun izstavlja za dokončno motorno plovilo tipa D.1600. Ker pa je račun izstavila firma E. d.o.o., s katero je tožeča stranka sklepala posel, je ta račun treba razlagati v povezavo z drugimi listinami v spisu, iz katerih je razvidno, da družba E. d.o.o. ni bila izključna lastnica plovila, ampak samo solastnica. To nedvoumno izhaja iz sporazuma, ki sta ga 15.7.2004 sklenila toženec, kot samograditelj spornega plovila in podjetje E. d.o.o. Gre za sporazum, ki je bil sklenjen nekaj mesecev preden je tožeča stranka sklenila posel s tem podjetjem. Vsebina sporazuma dodatno pojasnjuje kasnejši posel E. d.o.o. s tožečo stranko. V sporazumu je zapisano, da se je toženec kot samograditelj plovila, ki je bilo v času sklepanja plovila vredno 70% vrednosti dokončanega plovila, za dokončanje del (preostalih 30%) dogovoril z drugo pogodbeno stranko za skupno gradnjo. Zaradi skupne gradnje bi lahko družba E. d.o.o. pridobila na dokončanem plovilu največ 15%. Toženec pa je dovolil, da E. d.o.o. za svoj prispevek najame kredit ali pa odproda določen procent (svojega deleža) kupcu, ki se bo napram tožencu izkazal s kopijo tega sporazuma in kopijo izvedeniškega mnenja, torej cenitve, ki je bila izdelana zaradi sklepanja tega sporazuma. Ob takšnih listinskih dokazih, je logično sklepanje sodišča prve stopnje, da je podjetje E. d.o.o. tožeči stranki prodalo (del) svojega solastninskega deleža. V času prodaje plovilo ni bilo dokončano. S sporazumom je bilo torej dogovorjeno skupno dokončanje plovila. Po prodaji deleža E. d.o.o. je lahko tožeča stranka vstopila na mesto svojega pravnega prednika (prodajalca). Pritožbene trditve, da tožeča stranka ni bila seznanjena s sporazumom in cenitvijo, ki je bila podlaga sporazumu, sklenjenem med tožencem in E. d.o.o., niso prepričljive. Tožeča stranka je posel sklepala s podjetjem E. d.o.o., vendar je ves čas trdila, da se je dejansko o poslu pogovarjala s tožencem. Če se je pogovarjala s tožencem, bi bilo nerazumno, da je toženec ne bi seznanil s sporazumom in dejstvom, da je sam še vedno pretežni lastnik plovila. Tudi pritožbene trditve, da je kupnino za plovilo plačala ne da bi imela podatek o vrednosti plovila, so neprepričljive, sploh ker je bilo plovilo ocenjeno nekaj mesecev pred poslom. Zato je dokazna ocena listin, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, življenjsko prepričljiva in logična in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje listine napačno ocenilo, zato niso utemeljene.

Točna je pritožbena navedba, da je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje toženca in priče A.H. Sodišče prve stopnje je tako toženca kot pričo vabilo zaradi zaslišanja na glavno obravnavo 14.5.2009, vendar sta oba svoj izostanek opravičila. Sodišče prve stopnje je zato obravnavo zaključilo brez njunega zaslišanja. Na zadnji glavni obravnavi je oba dokazna predloga sodišče prve stopnje zavrnilo in tožeča stranka kršitve postopka zaradi te zavrnitve ni uveljavljala, zato je v pritožbi, kolikor uveljavlja to kršitev, to prepozno (člen 286.b ZPP). Sicer pa kolikor očita kršitev, ker v obrazložitvi sodbe ni pojasnjeno, zakaj je sodišče dokazna predloga zavrnilo, tudi ta kršitev ni takšna, da bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zoper toženca, ki se obravnave ni udeležil, sodišče ne bi moglo izvajati kakšnih prisilnih ukrepov. Toženec je svoja stališča pojasnil v pisnih vlogah in predložil listinske dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju. Da bi ob zaslišanju potrdil drugačne navedbe tožeče stranke, je nesmiselno pričakovati. Tožeča stranka pa tudi ne pove, zakaj tega dokaznega predloga sodišče ne bi smelo zavrniti. Tudi, ko očita, da sodba nima razlogov, zakaj ni bil izveden dokaz z zaslišanjem priče A.H., pritožba ne pove, v čem bi bila sodba, če bi imela to obrazložitev bolj pravilna in zakonita. Glede te priče je tožeča stranka sama pojasnila, da se je z njo le enkrat srečala, ker je sicer vse dogovore tožeča stranka v zvezi z nakupom plovila imela s tožencem (listovna št. 67 spisa). Opustitev izvedbe obeh dokazov in neobrazložitev tega v izpodbijani sodbi zato ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. V listinskih dokazih je dovolj podlage za ugotovitev, da je bil predmet prodajne pogodbe med podjetjem E. d.o.o. in tožečo stranko samo solastninski delež na plovilu v izgradnji in ne plovilo kot celota. Izpoved zastopnika tožeče stranke teh ugotovitev ni omajala. Prodajalec je bil samo solastnik plovila, v preostalem delu je bil lastnik toženec, zato tožeča stranka ne more od toženca, kot večinskega solastnika zahtevati, da ji prepiše svoj solastninski delež, ki ga ni na podlagi sporazuma odstopil pravnemu predniku tožeče stranke, niti ga ni tožeči stranki sam prodal. Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka zato materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, kot trdi pritožba. Iz teh razlogov je bilo neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku – ZPP).