Jedro

Člen 3.a ZSPJS ne posega v vprašanja dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov (prenizke) plače. Zakon določa le postopek v primeru ugotovljene nezakonitosti, brez posebnih prekluzivnih rokov za vložitev zahteve (z vsemi posledicami takšnih rokov). Zakon tudi ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve.

Določbe členov 3. in 3.a ZSPJS se nanašajo tudi na dodatke k plači, med temi tudi dodatek za dvojezičnost (peta alineja prvega odstavka 23. člena ZSPJS), saj so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki niso upoštevani pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije (15. točka 2. člena ZSPJS).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo dodatka za dvojezičnost v višini 12 % od meseca avgusta 2008 do vključno meseca decembra 2009 in zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške, ki so bili odmerjeni na 252,96 EUR.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnica zaposlena na delovnem mestu „novinar - urednik I.,“ za zasedbo tega delovnega mesta pa se zahteva višja raven znanja jezika narodnosti, ki ga tožnica ima. Iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki ga je tožena stranka izdala zaradi prehoda na nov plačni sistem, dne 14. 8. 2008, izhaja, da tožnici pripadajo dodatki v skladu s pravno podlago iz 1. člena aneksa, to je Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), Kolektivno pogodbo za javni sektor, itd. Tožena stranka je tožnici dne 25. 2. 2010 izdala sklep o določitvi višine dodatka za dvojezičnost (12 % osnovne plače), za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010. Sodišče je presodilo, da tožnica do dodatka že od 1. 8. 2008 ni upravičena, saj je takšno zahtevo podala toženi stranki šele 31. 8. 2010, torej v času, ko ji je tožena stranka že izplačevala dodatek. Glede na določbo 3.a člena ZSPJS se dodatek delavcu „ne prizna samodejno, temveč je izplačilo odvisno od dneva vložitve pisne zahteve za odpravo nepravilnosti.“

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova neizplačanega dodatka za dvojezičnost v višini 12 % obračunati in izplačati konkretno določene zneske od meseca avgusta 2008 do vključno meseca decembra 2009, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnici pa povrniti tudi stroške postopka. V obrazložitvi je izrazilo nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica kot javna uslužbenka dolžna najprej zahtevati odpravo nezakonitosti pri izplačilu plače, saj se takšno stališče lahko nanaša le na spore iz naslova prikrajšanja pri plači po predpisih do novega plačnega sistema, to je do 1. 8. 2008. Po uveljavitvi ZSPJS velja ta zakon kot specialni predpis, ki v določbah 3. in 3.a člena dopušča izplačilo razlik plač v plači za nazaj, če je javnemu uslužbencu izplačana nižja plača od pripadajoče. Že z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 so bili tožnici priznani dodatki v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, torej dodatek za dvojezičnost, ki tožnici pripada tudi na podlagi Kriterijev za določene višine dodatka za dvojezičnost, objavljenih v informatorju tožene stranke 8. 9. 2008. Pravica do dodatka za dvojezičnost sicer pripada javnemu uslužbencu ob izpolnjevanju pogojev za priznanje te pravice, na podlagi zakona, to je pete alineje prvega odstavka 23. člena ZSPJS v zvezi z drugim odstavkom 28. člena istega zakona. Tožnica jen zahtevala priznanje dodatka v najnižji višini 12 %, ki izhaja tudi iz Meril za določanje višine dodatka za dvojezičnost tožene stranke. Zahteva tožnice za izplačilo dodatka glede na določbo četrtega odstavka 3.a člena ZSPJS predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo, ne more pa vplivati na pravice javnega uslužbenca do priznanja in prejemanja zakonito določene plače. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka najprej vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja, od kdaj dalje je tožnica upravičena do dodatka za dvojezičnost - glede na določbo četrtega odstavka 3.a člena ZSPJS, v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 23. člena in drugim odstavkom 28. člena tega zakona (sklep VIII DoR 7/2012-6 z dne 28. 2. 2012).

5. Tožena stranka v pravočasni reviziji med drugim navaja, da zahteva za izplačilo dodatka za dvojezičnost ne predstavlja čiste denarne terjatve, zaradi česar ni dopustno direktno sodno varstvo, temveč je morala tožnica najprej uveljavljati notranje varstvo pri delodajalcu. V nasprotnem primeru predsodno uveljavljanje pravnega varstva ne bi bilo potrebno. Delavec, ki zaseda delovno mesto, za katero je kot pogoj določeno znanje jezika manjšine, mora predložiti tudi potrdilo o znanju jezika. Upravičenost do dodatka mora predhodno ugotoviti delodajalec. Pravica delavca ne izhaja neposredno iz zakonskih določb. V kolikor delodajalec dodatka ne prizna, kljub temu da so izpolnjeni pogoji za priznanje, se od javnega uslužbenca pričakuje, da bo zahtevek podal najprej pri delodajalcu, šele nato pa pri pristojnem sodišču. Če mu delodajalec že pred njegovim zahtevkom ni priznal pravice do dodatka za dvojezičnost, kljub izpolnjenim pogojem in je delavcu nastala škoda, ima pravico uveljavljati odškodninsko odgovornost na podlagi šestega odstavka 3.a člena ZSPJS. Razlikovati je torej treba med priznanjem in določitvijo dodatka za dvojezičnost in izplačilom že priznanega in določenega dodatka. Zato je bil v tem sporu napačno postavljen zahtevek tožnice, ki se je glasil le na izplačilo dodatka; moral bi se glasiti tudi na priznanje pravice. Sodišči nižje stopnje se nista opredelili do navedb tožnice, da naj bi priznanje dodatka predstavljal že dopis oziroma obvestilo generalnega direktorja tožene stranke, ki pa ni bilo konkretno naslovljeno na posameznega javnega uslužbenca. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka in sodbe ni mogoče preizkusiti. Ob stališču sodišča druge stopnje bi bil do dodatka upravičen tudi tisti javni uslužbenec, katerega delovno mesto je bilo prevedeno v mesto, na katerem se kot pogoj zahteva višja raven znanja jezika narodnosti, kljub temu da s takšnim znanjem ne razpolaga, italijanski (oziroma v konkretnem primeru pravilno madžarski) jezik pa uporablja zelo redko. To ni bil namen zakonodajalca.

6. V odgovoru na revizijo tožnica predlaga zavrženje oziroma zavrnitev revizije. Da tožnici pripada dodatek že od 1. 8. 2008 dalje izhaja tudi iz dopisa tožene stranke z dne 15. 4. 2010, v katerem ta izplačilo pogojuje s pridobitvijo dodatnih sredstev od države. Takšno denarno terjatev lahko delavec uveljavlja neposredno pred sodiščem v skladu s četrtim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

9. V primeru dopuščene revizije mora stranka revizijo vložiti v roku 15 dni od vročitve sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP), kar je v obravnavanem primeru izpolnjeno, saj je tožena stranka sklep Vrhovnega sodišča VIII DoR 7/2012-6 z dne 28. 2. 2012 prejela 14. 3. 2012, revizijo pa je priporočeno po pošti poslala sodišču prve stopnje 29. 3. 2012, torej v zakonsko določenem roku. Ugovor tožnice o nepravočasni reviziji ni utemeljen.

10. Glede na obseg dopuščene revizije - le glede citiranega materialnopravnega vprašanja ter upoštevajoč drugi odstavek 371. člena ZPP revizijsko sodišče ni presojalo revizije glede očitane bistvene kršitve določb postopka.

11. Iz 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) izhaja, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače (prvi odstavek), sistem plač v javnem sektorju pa ureja poseben zakon (drugi odstavek). Poseben zakon predstavlja ZSPJS, ki določa tudi ravnanje v primeru nezakonitosti pri določitvi plače javnim uslužbencem in funkcionarjem. Glede teh vprašanj zato ne veljajo neposredno določbe ZJU (1) o uveljavljanju pravnega varstva, seveda pa prav zaradi razmerja specialnosti tudi ne velja določba 204. člena ZDR (na katero se sklicuje tožnica v odgovoru na revizijo).

12. Iz v času vložitve tožničine zahteve za priznanje dodatka za dvojezičnost veljavnega drugega odstavka 3. člena ZSPJS izhaja, da se plača javnih uslužbencev in funkcionarjev določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, tako da se v pogodbi oziroma sklepu določi plačni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, itd. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne smejo določiti plače v drugačni višini, kot je določeno z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Pomembna je tudi določba petega odstavka tega člena, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklep v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe (odločbe ali sklepa).

13. 3.a člen ZSPJS določa ravnanje v primeru nezakonitosti, pri čemer ureja primere, če neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi oziroma sklepu ugotovi sam delodajalec (prvi, drugi in tretji odstavek), če to ugotovi javni uslužbenec ali funkcionar (četrti odstavek), oziroma če za dejstvo iz tretjega odstavka izve minister, Računsko sodišče ali prisojni inšpektor (peti odstavek). V primeru če delodajalec sam ugotovi, da je bilo javnemu uslužbencu določena in izplačana nižja plača, kot bi mu pripadala, se mu razlika z zakonitimi zamudnimi obrestmi med izplačano in zakonito določeno plačo izplača skupaj s prvim izplačilom plače po ugotovitvi nastale nezakonitosti (drugi odstavek). V primeru če javni uslužbenec sam ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, lahko od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu s tem zakonom; če delodajalec v roku osmih delovnih dni od vložitve pisne zahteve ne izda obvestila iz prvega odstavka tega člena, lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo (četrti odstavek).

14. Predvideno je torej, da se v takšnih primerih javni uslužbenec najprej obrne na delodajalca, ki ima osem delovnih dni za izdajo obvestila iz prvega odstavka te zakonske določbe – to je obvestila o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca oziroma odločbi ali sklepu s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona. Če delodajalec ne postopa v skladu s to določbo, se javni uslužbenec lahko obrne na pristojno sodišče, da le to ugotovi to nezakonitost ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Tudi v tem primeru, ob ugotovitvi, da javnemu uslužbencu ali funkcionarju plača ni bila zakonito določena, temu pripada razlika skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ni namreč utemeljenega razloga za to, da bi zakonite zamudne obrestmi javnemu uslužbencu ali funkcionarju pripadale le v primeru, če nezakonitost ugotovi sam delodajalec (prvi in drugi odstavek 3.a člena ZSPJS), ne pa tudi v primeru, če to ugotovi delavec in se z zahtevo za odpravo nezakonitosti obrne na delodajalca. Tudi sicer je v primeru postopanja delodajalca po tretjem odstavku predvidena izdaja obvestila po prvem odstavku (obvestilo o ugotovljeni neskladnosti), v takšnem primeru pa je v nadaljevanju predvideno tudi plačilo razlike z zakonitimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 3. člena ZSJS).

15. 3.a člen ZSPJS ne posega v vprašanja dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov (prenizke) plače. Zakon določa le postopek v primeru ugotovljene nezakonitosti, brez posebnih prekluzivnih rokov za vložitev zahteve (z vsemi posledicami takšnih rokov). Zakon tudi ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve. V nasprotnem primeru ob ugotovljeni nezakonitosti tudi ne bi bilo predvideno plačilo razlike z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

16. Nasprotne revizijske navedbe niso utemeljene in bi dejansko pomenile (mimo podlage v zakonu in ostalih predpisih), da delavčeva terjatev do razlike plače v času pred vložitvijo pisne zahteve celo preneha. Iz zakona tudi ne izhaja (kot to uveljavlja revident), da bi bilo mogoče plačilo dodatka tudi za nazaj uveljavljati le v primeru že s strani delodajalca priznanega in ne plačanega dodatka. Povsem razumljivo je, da je tožnica zahtevek za izplačilo konkretnih zneskov dodatka utemeljila prav s tem, da je imela pravico do dodatka že pred obdobjem, ko ji je dodatek priznala tožena stranka. S 3.a členom ZSPJS je delodajalcu omogočeno, da ob pisni zahtevi delavca (ali celo brez zahteve) sam predhodno preveri zakonitost določitve plače javnega uslužbenca. Jasno je tudi, da delavec na morebitno odločitev v obliki obvestila s strani delodajalca (ali na neodločitev) ni vezan v smislu, da ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti pred sodiščem in plačilo (dodatne) razlike. V nasprotnem primeru sodno varstvo ne bi bilo smiselno, temveč bi bilo odvisno le od tega, ali bo delodajalec delavcu priznal oziroma mu ne bo priznal dodatnega plačila – pa čeprav bi bila ta odločitev morda nezakonita ali sprejeta šele nekaj (dalj) časa po tem, ko bi bil delavec že po zakonu upravičen do plačila. Prav tolmačenje tožene stranke ni v skladu z namenom zakonodajalca.

17. Določbi 3. in 3.a člena ZSPJS se nanašata tudi na dodatke k plači, med temi tudi dodatek za dvojezičnost (peta alineja prvega odstavka 23. člena ZSPJS), saj so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki niso upoštevani pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije (15. točka 2. člena ZSPJS).

18. Nadalje je pomembno tudi, da po drugem odstavku 28. člena ZSPJS višina dodatka za novinarje tožene stranke znaša od 12% do 15 % osnovne plače, kar pomeni, da je 12 % dodatek - kot ga je zahtevala tožnica in ji ga je sodišče druge stopnje prisodilo - tisti minimum, ki ji ob siceršnjem izpolnjevanju drugih pogojev (ki jih tožnica izpolnjuje in kar v reviziji ni sporno) pripada že na podlagi zakona samega. Ne gre za primer, ko bi bilo treba višino tega dodatka še posebej določiti oziroma urediti (ker minimalni dodatek sploh ne bi bil opredeljen), temveč za primer minimalnega dodatka, katerega višina je določena z zakonom.

19. Dodatek za dvojezičnost je bil torej tožnici pravilno priznan že od 1. 8. 2008. 20. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

21. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso v ničemer prispevale k odločitvi, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnica krije sama svoje stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Razen če bi se ZSPJS skliceval oziroma glede nekaterih vprašanj spet napotil na ZJU.