Jedro

V vlogi ali ustno ni treba jasno navesti, da gre za ugovor. Pomembno je, da nestrinjanje z neko odločitvijo ali ravnanjem operaterja izhaja iz vsebine na operaterja naslovljenega pisnega ali ustnega ugovora. Ugovarjati je potrebno zoper določeno ravnanje operaterja oziroma izdan račun in ne zgolj izražati splošno nestrinjanje. Operater mora, da bi lahko zavzel stališče do strankinih zahtev, vedeti, kaj ta od njega zahteva oziroma s katerim njegovim ravnanjem ali odločitvijo se ne strinja. Iz tega izhaja, da mora biti ugovor do te mere konkretiziran, da je to iz njega mogoče razbrati.

Tožnik je dovolj jasno ugovarjal temu, da mu stranka z interesom ne zagotavlja signala na lokaciji njegove hiše in zahteval, da to zagotovi. Prav tako je jasno, da je stranka z interesom njegov ugovor tako tudi razumela, saj mu je odgovorila, da mu je na to odgovorila že v preteklosti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 38260-28/2023/8 z dne 2. 2. 2023 se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 516,67 EUR, in sicer mora ta znesek plačati v dobro proračuna Republike Slovenije, s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. SI56 01100-6370461162, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za rešitev spora z družbo A. (v nadaljevanju stranka z interesom) v zvezi z vzpostavitvijo mobilnega signala v bivalnem prostoru na naslovu ... (1. točka izreka). Ugotovila je, da v postopku stroški niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tako odločila, ker je ugotovila, da tožnik spornemu ravnanju ni ugovarjal pri operaterju, kot to določa 209. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-2). V takem primeru toženka v sporu ne more odločati, ker bi s tem posegla v operaterjevo pravico, da o ugovorih odloča sam. V zvezi s kakovostjo signala še dodaja, da gre za brezžičen prenos podatkov. Zaradi različne gostote baznih postaj, fizikalnih lastnosti širjenja radijskih signalov ter morebitnih ovir za sprejem signala, obstaja možnost, da na vseh lokacijah ni enako močan in je možno, da na določeni lokaciji storitev slabše deluje. Zato pri mobilnih storitvah nivo kakovosti ni predpisan. Noben operater v Sloveniji ne jamči, da bo s signalom pokrival celotno območje države in še manj vse bivalne prostore.

3.Tožnik se z izpodbijanim aktom ne strinja in vlaga tožbo. V tožbi navaja, da od junija 2022 ne more več opravljati telefonskih razgovorov v svoji hiši in da je na stranko z interesom s tem v zvezi naslovil več pisnih in ustnih zahtev. Dne 9. 1. 2023 je prejel odgovor na reklamacijo, da na njegova pisanja ne bodo več odgovarjali. Zato je 18. 1. 2023 sprožil postopek pri toženki. Tako ne drži, da stranka z interesom njegove reklamacije ni prejela. Laične vloge in klici, s katerimi se je obračal na stranko z interesom nedvomno štejejo kot ugovor oziroma reklamacija, saj je treba upoštevati njihovo vsebino. Če tožnik ne bi podal ugovora, mu z oddelka za reklamacije ne bi odgovorili, da mu ne bodo več odgovarjali. Poudarja, da je starejša oseba z več zdravstvenimi težavami in je zato pomembno, da ima zagotovljen mobilni signal, da bi lahko poklical pomoč, ne da bi moral iz hiše. Stranka z interesom bi morala pri njem doma preveriti, ali mobilna telefonija res ne deluje in kaj je možno narediti, saj tožnik tega, da mobilni telefon v hiši ne deluje, ne more dokazati. Sodišču predlaga, da se izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik v bistvenem zahteval, naj mu operater na njegovem naslovu zagotovi delujoč signal za mobilne komunikacije, vendar vztraja, da je zgolj javljal nedelovanje mobilnega signala in postavljal vprašanja, ni pa podal ustrezne reklamacije oziroma ugovora, kot to predvideva 209. člen ZEKom-2. Stranka z interesom je vprašanja glede nedelovanja mobilnih komunikacij na naslovu tožnika obravnavala na oddelku tehnične pomoči, na tožnikova pisna vprašanja pa je odgovorila šele z dopisom z dne 9. 1. 2023.

5.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo ugovarja, da je tožba prepozna. Vztraja, da reklamacijski postopek pred uvedbo postopka pred toženko pri njej ni bil izveden. Dvomi v pristnost priloženih dopisov, saj iz njih ne izhaja, da so bili poslani in kam. To, da je tožnik prejel njen dopis, da na njegova pisanja ne bo več odgovarjala, še ne pomeni, da je v zvezi s tem tekel postopek. Tožnik je govoril s tehnično podporo in jim postavljal vprašanja, vendar ni reklamiral nobene odločitve ali ravnanja stranke z interesom. Prereka tudi očitke, da tožniku ne zagotavlja mobilnega signala v njegovem bivalnem prostoru. Poudarja, da ima tožnik možnost, da sklene naročniško razmerje z drugim operaterjem in pojasnjuje, da mu je odpovedala naročniško razmerje.

6.Tožnik in stranka z interesom sta vložila še vsak po eno pripravljalno vlogo. Tožnik je navedel, da je toženka v drugem odstavku na 4. strani izpodbijanega sklepa podala zgolj splošno pojasnilo glede mobilnih signalov, ni pa utemeljila, kaj konkretno naj bi motilo delovanje signala pri tožniku. Toženka bi morala tožniku pojasniti, zakaj nima signala glede na njegove osebne okoliščine. Ker tega ni storila, izpodbijanega akta ni mogoče obravnavati kot akta, s katerim bi bilo o zahtevi tožnika vsebinsko odločeno. Poudarja, da toženka tudi v odgovoru na tožbo zanika, da bi o zadevi odločala vsebinsko. Stranka z interesom pa v vlogi ugovarja, da je treba tožbo zaradi litispendence zavreči. Poudarja, da če bi želel tožnik uporabljati storitve na točno določeni lokaciji, je temu namenjena fiksna telefonija. Ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev bi lahko zahteval priključitev na javno telefonsko omrežje.

7.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem in sodnem spisu, z izjemo aneksa št. 7904717805 k naročniški pogodbi z dne 10. 1. 2023, priloge RM1-1 k aneksu z sne 10. 1. 2023 in dopisa A. z dne 2. 2. 2023, saj gre za listine, ki v upravnem postopku niso bile predlagane kot dokaz (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Poleg tega so za odločitev nepomembne. Enako velja za dokaz z zaslišanjem tožnika, ki ga je sodišče prav tako zavrnilo. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 je vpogledalo v upravni spis I U 957/2023, da bi ugotovilo, ali je res podana litispendenca, kot je to zatrjevala stranka z interesom.

8.Tožba je utemeljena.

9.Sodišče uvodoma zavrača ugovor stranke z interesom, da naj bi bila tožba prepozna, ki ga utemeljuje s tem, da naj bi iz izvoda tožbe, ki ga je prejela, izhajalo, da jo je sodišče prejelo šele 25. 4. 2023.

10.Po drugem odstavku 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) velja, da se, če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Iz dohodne štampiljke sodišča in k tožbi priložene kuverte izhaja, da je tožnik poslal tožbo priporočeno na sodišče 2. 3. 2023, kar je v roku 30. dni od vročitve sklepa, ki mu je bil vročen 3. 2. 2023. Rok oddaje priporočene pošiljke na pošti je razviden le iz izvoda, ki ostane na sodišču in iz kuverte, ki se pripne k tožbi.¹ Iz drugega izvoda tožbe, ki ga sodišče vroči nasprotni stranki in na katerega se sklicuje toženka, pa je vedno razviden le rok, ko je sodišče tožbo prejelo. Pri tem je ta rok v obravnavani zadevi 6. 3. 2023. Sodišče še pripominja, da v okviru procesnih predpostavk, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (36. člen ZUS-1), že v predhodnem preizkusu pazi tudi na to, ali je tožba prepozna.

11.Stranka z interesom nadalje ugovarja, da ne obstajajo pogoji za vsebinsko obravnavanje, ker naj bi o isti zadevi že tekel upravni spor. V 274. členu ZPP je določeno, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da […] o tožbenem zahtevku že teče pravda [...]. V upravnem postopku velja, da je litispendenca podana, kadar sta v teku dva upravna spora, v katerih stranka izpodbija isto odločitev, tj. isti upravni akt (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče je s tem v zvezi ugotovilo, da je pred naslovnim sodiščem res v teku tudi spor med strankama I U 957/2023, vendar je njegov predmet zakonitost odločbe toženke št. 38260-106/2023/23 z dne 23. 5. 2023. S to odločbo je toženka po vsebini zavrnila tožnikov zahtevek z dne 13. 3. 2023, naj stranka z interesom ponovno vzpostavi naročniško razmerje in vzpostavi mobilni signal v bivalnem prostoru. Litispendenca tako v tem upravnem sporu ne obstaja.

12.Nadalje sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor toženke, ki ga je podala na naroku, češ da naj bi bilo vprašljivo, ali so z izpodbijanim sklepom nastale očitne posledice za tožnika v smislu 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Pri tem se sklicuje na prej omenjeno odločbo z dne 23. 5. 2023, s katero je ponovno tožnikovo zahtevo za rešitev spora s stranko z interesom v zvezi z vzpostavitvijo mobilnega signala v bivalnem prostoru na naslovu ..., zavrnila. Sodišče namreč odloča o zakonitosti izpodbijanega akta na dan, ko je bil izdan, v obravnavani zadevi je to 2. 2. 2023. Pri tem je treba od koristi, ki utemeljuje vsebinsko obravnavo tožbe, ločevati vprašanje možnosti uresničevanja nadaljnje koristi v ponovljenem postopku pred upravnim organom, torej uspeha s samim zahtevkom, saj je to v pristojnosti upravnega organa in za presojo pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu na podlagi navedene določbe 36. člena ZUS-1 ni bistveno.² To, ali obstajajo okoliščine za zavrženje po 4. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na kar se smiselno sklicuje toženka, je torej predmet presoje, ki jo mora v ponovljenem postopku opraviti toženka in ne sodišče.

13.Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnikovo zahtevo zavrgla, pri tem pa je odgovarjala tudi na tožnikovo zahtevo, da se mu zagotovi ustrezno močan mobilni signal. Zato se je zastavilo vprašanje, ali gre za odločitev, s katero je bilo o zadevi odločeno po vsebini, s katero je bila torej tožnikova zahteva za rešitev spora zavrnjena.

14.Sodišče se strinja s tožnikom, da izpodbijanega sklepa ni mogoče obravnavati kot odločitev, s katero bi bilo o zadevi tudi vsebinsko odločeno. Ne gre zgolj za to, da se o zadevi oziroma predmetu postopka odloči v izreku odločbe (213. člen ZUP) ampak to izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa. V njih namreč toženka zgolj na splošno pojasnjuje, kaj vpliva na kvaliteto sprejema mobilnih signalov in da ne obstaja predpis, ki bi predpisal nivo kakovosti storitev. Ni pa obravnavala vprašanja, ali je med strankama obstajalo pogodbeno razmerje, na podlagi katerega bi bila stranka z interesom tožniku dolžna zagotavljati signal določene kvalitete in če je taka obveznost po materialnem pravu obstajala, ali jo je zagotovila.

15.Zato je treba v obravnavani zadevi presoditi, ali je toženka utemeljeno štela, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje zadeve po 209. členu ZEKom-2. V izpodbijanem sklepu s tem v zvezi navaja, da iz vlog tožnika in stranke z interesom sicer izhaja, da je tožnik večkrat prijavljal težave v delovanju mobilnega signala in da mu je stranka z interesom 9. 1. 2023 odgovorila, da so mu na vse odgovorili že v preteklosti in na njegova pisanja ne bodo več odgovarjali. Vendar toženka šteje, da tega ni mogoče obravnavati kot ugovora, ker tožnik ni postavil nobenega konkretnega zahtevka. Po njenih ugotovitvah je stranki z interesom postavljal le vprašanja, ni pa reklamiral njene odločitve oziroma ravnanj. Končni uporabnik mora po njenem prepričanju operaterju izrecno navesti, da podaja ugovor.

16.Prvi odstavek 209. člena ZEKom-2 določa, da ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. Iz četrtega, petega in šestega odstavka tega člena izhaja, da se ugovor vloži pri operaterju, bodisi ustno ali pisno. V devetem odstavku tega člena je nadalje določeno, da če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po prejemu odločitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo.

17.Citirano določilo in tudi nobeno drugo določilo ZEKom-2 ne določa obvezne vsebine ugovora. Ker je njegov namen vzpodbuditi stranke, da bi nesoglasje o določeni pravici ali obveznosti rešile že same, je taka ureditev tudi edina logična. Tako se sodišče ne strinja s tezo toženke, da je treba v vlogi ali ustno jasno navesti, da gre za ugovor. Pomembno je, da nestrinjanje z neko odločitvijo ali ravnanjem operaterja izhaja iz vsebine na operaterja naslovljenega pisnega ali ustnega ugovora. Strinja se s toženko, da je treba na podlagi citiranega predpisa ugovarjati zoper določeno ravnanje operaterja oziroma izdan račun in da ne more izražati zgolj splošnega nestrinjanja. Operater mora, da bi lahko zavzel stališče do strankinih zahtev, vedeti, kaj ta od njega zahteva oziroma s katerim njegovim ravnanjem ali odločitvijo se ne strinja. Iz tega izhaja, da mora biti ugovor do te mere konkretiziran, da je to iz njega mogoče razbrati.

18.Sodišče ugotavlja, da je tožnik v predlogu za rešitev spora predložil svoj dopis z dne 21. 12. 2022 naslovljen na stranko z interesom z naslovom "Zahteva za odgovor". V njem uvodoma opisuje, kdaj je stranki z interesom pošiljal dopise in kdaj je klical in poizkušal dobiti odgovor na prejšnje reklamacije. V tem delu je njegov ugovor res splošen. Prav tako je splošen v delu, v katerem tožnik navaja dejanja, ki so se zgodila že v preteklosti, za katera je tudi sicer jasno, da bi, četudi bi bila konkretna, rok za uvedbo postopka pred toženko in celo rok za ugovor zamudil. Vendar pa iz te vloge tudi jasno izhaja, da tožnik ugovarja ravnanju stranke z interesom, ker mu ne zagotavlja signala v njegovi hiši, pri čemer trdi, da je bil ob sklenitvi pogodbe signal tako dober, da je lahko telefoniral v hiši. Tožnik jasno pove, da mora sedaj, če hoče telefonirati, 100 metrov stran od hiše in da želi, da mu stranka z interesom zagotovi signal v hiši in opisuje, zakaj mu je to pomembno. Obenem prosi, da mu operater odgovori, zakaj mu je na njegovem naslovu odvzel signal. Nadalje je predložil dopis stranke z interesom z dne 9. 1. 2023, v katerem ta navaja, da je prejela pritožbo tožnika glede delovanja omrežja. Odgovorila je, da je na vse točke, vključno z zagotavljanjem omrežja, odgovorila že v preteklosti in da na tožnikova pisanja ne bo več odgovarjala.

19.Iz navedenega po prepričanju sodišča izhaja, da je tožnik dovolj jasno ugovarjal temu, da mu stranka z interesom ne zagotavlja signala na lokaciji njegove hiše in zahteval, da to zagotovi. Prav tako je jasno, da je stranka z interesom njegov ugovor tako tudi razumela, saj mu je odgovorila, da mu je na to odgovorila že v preteklosti. Sodišče s tem v zvezi pripominja, da vprašanje, ali lahko končni uporabnik večkrat uveljavlja ugovor zoper isto ravnanje ali odločitev oziroma ali je lahko večkrat obravnavan pred toženko, ni predmet tega spora. Glede na navedeno pa stranka z interesom v odgovoru na tožbo tudi neupravičeno dvomi v pristnost priloženih dopisov, češ da iz njih ne izhaja, da so bili poslani in kam. Očitno je namreč, da je dopis prejela, saj je nanj odgovorila.

20.Po povedanem sodišče sodi, da je toženka zmotno štela, da tožnik ni ugovarjal pri operaterju in je zato zahtevo za rešitev spora nepravilno zavrgla namesto, da bi jo obravnavala po vsebini. Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku vsebinsko odloči o tožnikovi vlogi.

21.Tožnik je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila rešena po glavni obravnavi, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% (tožnikov pooblaščenec je zavezanec za DDV), skupaj tako v znesku 469,70 EUR. Ker je moral tožnik v postopku stvar na poziv sodišča dodatno pojasnjevati z obrazloženo vlogo (tožnikova vloga z dne 3. 12. 2024), se mu priznajo še stroški v višini 10% od zneska 385,00 EUR (4. člen Pravilnika), kar znaša 38,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 46,97 EUR. Skupaj se tožniku priznajo stroški v višini 516,67 EUR.

22.Tožniku je bila s sklepom tega sodišča, organa za brezplačno pravno pomoč Bpp 22/2023 z dne 4. 4. 2023 dodeljena brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev tožbe, za kar mu je bila s sklepom z dne 4. 1. 2023 priznana nagrada v višini 190,32 EUR. Nadalje mu je bila z odločbo Bpp 332/2024 dodeljena brezplačna pravna pomoč za sestavo pripravljalne vloge, za kar mu je bila s sklepom Bpp z dne 3. 2. 2025 priznana nagrada v višini 373,64 EUR. Skupaj mu je bilo torej do naroka za glavno obravnavno priznano 563,64 EUR. Ker je to več, kot znašajo stroški, ki jih je dolžna povrniti toženka, je sodišče odločilo, da mora toženka priznane stroške v znesku 516,67 EUR povrniti v dobro proračuna Republike Slovenije, s plačilom na transakcijski račun tega sodišča, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena OZ).

------------------------------- 1 Kar lahko stranke same preverijo, tako da v času uradnih ur vpogledajo v sodni spis. 2 Glej I Up 253/2024 z dne 14. 2. 2025.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o elektronskih komunikacijah (2022) - ZEKom-2 - člen 209

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.