Jedro

Zapuščinsko sodišče spornih dejanskih vprašanj ne more rešiti sámo, ampak je dolžno dati dediču, katerega pravico šteje za manj verjetno, možnost, da dokazuje svoj prav v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi dediča B. M. se v celoti, pritožbi dediča V. M. pa delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se dedinjo J. M. napoti na pravdo z zahtevkom, da razpolaganje zapustnika s stanovanjem v 1. nadstropju hiše s podstreho na parceli 589, k. o. ..., po sodni poravnavi, sklenjeni v pravdni zadevi Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici, P 231/89 z dne 7. 3. 1991, v korist V. M. in B. M., za vsakega do 1/2, predstavlja darilo tema dedičema in se všteva v njuna dedna deleža. II. V ostalem se pritožba V. M. zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - v I. točki izreka prekinilo zapuščinski postopek, - v II. točki izreka dediča V. M. in B. M. napotilo na pravdo z zahtevkom, da razpolaganje zapustnika s stanovanjem v 1. nadstropju hiše s podstreho na naslovu ..., ki stoji na parceli 589, k.o. ..., in sicer s sodno poravnavo, sklenjeno v pravdni zadevi tega sodišča P 231/89 z dne 7. 3. 1991, v korist navedenih dedičev, za vsakega do 1/2, ne predstavlja darila tema dedičema in se jima ne všteva v dedni delež, - v III. točki izreka dediča V. M. napotilo na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino ne spada prej navedena nepremičnina parcela 589 k.o. ..., v deležu do 1/4 oziroma v deležu do 531/5000, ki v naravi predstavlja prej omenjeno stanovanje s podstreho, - v IV. točki izreka dedičema naložilo, da morata tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa in o vloženi tožbi obvestiti zapuščinsko sodišče. 2. Dediča V. M. in B. M. (v nadaljevanju tudi pritožnika oziroma dediča) sta zoper ta sklep vložila pravočasni pritožbi.

3. Dedič V. M. v pritožbi izjavlja, da sklep izpodbija v II. in III. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri stališču, da zapustnik v času testiranja in v trenutku smrti ni bil več lastnik spornega stanovanja, ker je z njim že prej razpolagal. Med zapustnikom in njegovo bivšo ženo H. M. je bila namreč 7. 3. 1991 v pravdnem postopku P 231/89 zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja sklenjena sodna poravnava, s katero sta se dogovorila za način delitve skupnega premoženja tako, da se je delež na nepremičnini, ki je v naravi predstavljal sporno stanovanje in ustrezal ugotovljenemu obsegu na skupnem premoženju H. M., namesto nanjo prenesel na njuna dva otroka - pritožnika. Predmetno razpolaganje in dogovor med razvezanima zakoncema ne predstavlja zapustnikovega darila pritožnikoma, temveč zgolj način delitve skupnega premoženja. Posledično je nično določilo sodne oporoke z dne 30. 8. 2011, s katerim je zapustnik v korist pritožnikov ponovno razpolagal s premoženjem, ki je že bilo predmet sodne poravnave. Zato je zmotno stališče sodišča, da je pritožnikova pravica manj verjetna od pravice sodedinje J. M., ki trdi, da sporno stanovanje spada v zapuščino. Skupno premoženje zakoncev nastane na originaren način, kar pomeni, da se je s sklenjeno sodno poravnavo ugotovilo le obseg in način delitve tega premoženja, pri čemer je vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratornega značaja. Enako velja za pridobitev lastninske pravice na podlagi sodne poravnave, ki ima naravo sodne odločbe in zato pritožniku obstoja stvarne pravice ni treba izkazati z učinkom erga omnes. Nasprotuje tudi odločitvi o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo, saj meni, da za to niso izpolnjeni pogoji po 210. členu Zakona o dedovanju (ZD). Okoliščine v zvezi s sklenitvijo sodne poravnave ter njena vsebina se v zapuščinskem postopku niso izkazali za sporne, zato gre v tem primeru za pravno vprašanje, ki ga mora rešiti zapuščinsko sodišče sámo. Poleg tega se z napotitvijo na pravdo po nepotrebnem podaljšuje in draži že tako dolgotrajen postopek. Opozarja še, da mora glede na pravno teorijo in obstoječo sodno prakso obseg darila dokazati tisti, ki trdi, da je sodedič prejel darilo. Vedno je manj verjetna pravica tistega dediča, ki zatrjuje obstoj darila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa, naj sklep spremeni tako, da na pravdo napoti sodedinjo J. M. 4. Dedič B. M. v pritožbi1 v zvezi z vsebino izpodbijanega sklepa poudarja,2 da zadeva med zapustnikom in H. M. iz leta 1989 ni bila zaključena in zaradi tega deleža slednje ni bilo mogoče zapisati v zemljiško knjigo. Po tolikih letih skupnega zakona ima tudi H. M. pravico do svojega zasluženega deleža. Nepremičnina, parcela 589, k.o. ..., je zelo vprašljiva. Zapustnik je tudi kupoval hišo za H. M. v ločitvenem postopku.

5. Dedinja J. M. v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam dediča V. M. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

6. Pritožba dediča V. M. je utemeljena delno, pritožba dediča B. M. pa v celoti.

7. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je prekinilo predmetni zapuščinski postopek in sprejelo odločitvi o napotitvi na pravdo zaradi reševanja dveh spornih dejanskih vprašanj. Med dediči v tem zapuščinskem postopka namreč obstaja spor o tem, 1) ali v zapuščino spada tudi stanovanje, ki je bilo predmet sodne poravnave, ki sta jo v letu 1991 sklenila zapustnik in njegova bivša žena H. M. (mati dedičev V. M. in B. M.), ter 2) ali razpolaganje zapustnika s stanovanjem v omenjeni sodni poravnavi v korist dedičev V. M. in B. M. predstavlja zapustnikovo darilo tema dedičema (zaradi česar bi se vštelo v njuna dedna deleža - glej 46. člen ZD). Gre torej za 1) spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino (spor glede obsega zapuščine - 1. točka 212. člena ZD), ter 2) spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost (nujnega) dednega deleža oziroma vračunanje v (nujni) dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

8. Ni mogoče pritrditi pritožniku V. M., da se okoliščine v zvezi s sklenitvijo sodne poravnave ter njena vsebina v zapuščinskem postopku niso izkazali kot sporne. Prav nasprotno, dediča (pritožnika) sklenjeni sodni poravnavi pripisujeta drugačen pomen (namen) in drugače tolmačita njeno vsebino kot dedinja J. M. (njuna polsestra). Med njimi obstaja nesoglasje o tem, kdo je dedičema z omenjeno sodno poravnavo podaril sporno stanovanje (njuna mati ali oče vseh dedičev - zapustnik). Ne gre le za spor o uporabi prava (to je za sporno vsebino pravne norme ali dilemo glede tega, katero pravno normo je treba uporabiti3), temveč tudi za sporna dejstva (ali in katere dejanske okoliščine je treba upoštevati v zvezi s sklenjeno sodno poravnavo, od česar je odvisno, za čigavo darilo dedičema gre). Zato zapuščinsko sodišče omenjenih spornih vprašanj ne more rešiti sámo, ampak je dolžno dati dediču, katerega pravico šteje za manj verjetno, možnost, da dokazuje svoj prav v pravdi (213. člen ZD). Ob tem pa tudi ni pomembno, ali se bo zapuščinski postopek zaradi napotitve dediča (dedičev) na pravdo podaljšal in podražil. To po ZD ni razlog za odstop od napotitve dedičev na pravdo oziroma za nadaljevanje zapuščinskega postopka brez prekinitve.

9. Pritožnik V. M. pa pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni postopalo pravilno, ko je na pravdo glede vprašanja, ali razpolaganje zapustnika s spornim stanovanjem v sodni poravnavi iz leta 1991 predstavlja njegovo darilo v korist dedičev V. M. in B. M., napotilo omenjena dediča. Pri oceni, da je pravica dedičev (pritožnikov) manj verjetna od pravice dedinje, je sodišče prve stopnje upoštevalo le definicijo darila v 29. členu ZD (neodplačno razpolaganje), ne pa tudi s strani pritožnikov zatrjevanih dejanskih okoliščin v zvezi s sklenitvijo sodne poravnave P 231/89 z dne 7. 3. 1991 v pravdnem postopku, ki je tekel zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja njune matere H. M. in zapustnika. V omenjeni sodni poravnavi razvezana zakonca nista določila le, kaj sodi v njuno skupno premoženje, temveč sta se tudi že dogovorila o načinu delitve skupnega premoženja in v zvezi s tem uredila vsa sporna vprašanja. Med drugim sta se dogovorila tudi, da se delež na nepremičnini, ki v naravi predstavlja sporno stanovanje, prenese na njuna otroka - pritožnika (na vsakega do 1/2), H. M. pa ima na tem stanovanju dosmrtno služnostno pravico stanovanja. Navedeno kaže na to, da je manj verjetno, da sta pritožnika dobila sporno stanovanje kot darilo od očeta. Bolj verjetno je, da to darilo izvira od matere H. M., ki je svoj delež na skupnem premoženju (takoj po ugotovitvi njegovega obsega) prenesla nanju. Pri omenjenem neodplačnem razpolaganju v sodni poravnavi v korist pritožnikov zato bolj kaže na to, da ne gre za darilo zapustnika otrokoma, temveč za način delitve skupnega premoženja, pri katerem sta imela določeno korist, zaradi soglasja obeh razvezanih zakoncev, njuna otroka.4 Zato odločitev v II. točki izreka sklepa o napotitvi pritožnikov na pravdo ni pravilna in po ugoditvi pritožbama terja spremembo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Manj verjetno je, da razpolaganje zapustnika s spornim stanovanjem v sodni poravnavi predstavlja zapustnikovo darilo pritožnikoma, ki se všteva v njuna dedna deleža, zaradi česar je treba na pravdo napotiti dedinjo J. M.5 B. M. tega v svoji pritožbi sicer izrecno ne uveljavlja, ker pa imata oba dediča glede tega spornega dejanskega vprašanja v zapuščinskem postopku enak pravni položaj, je treba šteti pritožbene navedbe V. M. tudi v korist B. M. (primerjaj 1. točko 191. člena in 196. člen ZPP) in posledično ugoditi tudi njegovi pritožbi.

10. V zvezi z izločitvenim zahtevkom (da v zapuščino ne spada nepremičnina parcela 589, k.o. ..., v deležu do 1/4 oziroma v deležu do 531/5000) pritožnik V. M. neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča, da se napoti na pravdo njega in ne dedinjo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa pravilno pojasnilo, da razpolaganje z lastništvom spornega stanovanja v sodni poravnavi v korist sinov (pritožnikov) nikoli ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, zaradi česar je bil zemljiškoknjižni lastnik stanovanja v času svoje smrti zapustnik, to pa posledično pomeni, da je manj verjetna pravica dediča V. M., ki zahteva izločitev spornega stanovanja iz zapuščine. Navedeno razlogovanje je v skladu z določbo 11. člena SPZ, po kateri se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Iz dosedanjih navedb J. M. smiselno izhaja, da naj bi sodediča stanovanje v 1. nadstropju pridobila na podlagi oporoke, ne pa na podlagi sodne poravnave.

11. Ob tem gre v zvezi s pritožbeno kritiko V. M. še pojasniti, da sicer drži njegova navedba, da skupno premoženje zakoncev nastane na originaren način (kar pomeni, da je vpis lastninske pravice na skupnem premoženju v zemljiško knjigo zgolj deklaratorne narave), vendar pa navedeno, kar se tiče razmerja med V. M. in njegovima staršema, ki sta s sklenjeno sodno poravnavo razdelila skupno premoženje, ni pravno pomembno. Poleg tega ne drži, da je lastninska pravica V. M. na delu spornega stanovanja nastala avtomatično s sklenitvijo sodne poravnave, saj on sam sploh ni bil stranka te sodne poravnave. V razmerju do njega sodna poravnava ne predstavlja sodne odločbe,6 temveč pogodbo v korist tretjega,7 za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pogodbo (pravnim poslom) pa se zahteva vpis v zemljiško knjigo.8 To potrjuje tudi sama vsebina sodne poravnave, ki vključuje nikoli realizirano zemljiškoknjižno dovolilo zapustnika. Dokler vpis lastninske pravice, ki je bila pridobljena na nepremičnini s pravnim poslom, v zemljiški knjigi ni izveden, se novi imetnik lastninske pravice v razmerju do tretjih oseb ne more sklicevati na svoje lastništvo oziroma na učinek erga omnes (glej načelo zaupanja v zemljiško knjigo v 10. členu SPZ).

12. V delu, v katerem pritožbi V. M. ni bilo ugodeno, so pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo V. M. v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje ni postopalo pravilno, ko vloge dediča B. M. z dne 9. 6. 2020 ni štelo za pritožbo in je tega dediča po nepotrebnem pozvalo k njegovi izjasnitvi, ali gre za pritožbo. Glede na jasno nasprotovanje izpodbijanemu sklepu, vsebino vloge in čas njene vložitve je očitno, da ta vloga (med drugim) predstavlja pravočasno pritožbo zoper izpodbijani sklep. 2 Pritožba vsebuje tudi navedbe, ki niso v nobeni zvezi z vsebino izpodbijanega sklepa, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ne povzema in nanje v nadaljevanju tudi ne odgovarja. 3 Glej članek dr. Ane Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, objavljen v Pravosodnem biltenu, letnik XXIV, 2/2003, str. 95. 4 Primerjaj določbo 149. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o pogodbi v korist tretjega. 5 V zvezi s pritožbeno navedbo, da je vedno manj verjetna pravica tistega dediča, ki zatrjuje obstoj darila (tako VSL sklep II Cp 4471/2009 z dne 24. 3. 2010), gre dodati, da ne gre za pravilo, ki bi veljalo brez izjem - odvisno je tudi od predloženih dokazov s strani dedičev (glej VSL sklep II Cp 2285/2014 z dne 8. 10. 2014 in VSL sklep I Cp 841/2018 z dne 23. 5. 2018). 6 Sodna poravnava ima dvojno pravno naravo - poleg značilnosti sodne odločbe ima tudi značilnosti pogodbe. Stranke z njeno sklenitvijo uredijo civilnopravna razmerja, kar predstavlja njen materialnopravni učinek, hkrati pa to storijo na način, s katerim se konča že začeti sodni postopek. 7 Tretji, za katerega je izgovorjena korist, lahko naklonjeno pravico tudi še odkloni (primerjaj 152. člen ZOR). 8 Glej 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v času sklenitve sodne poravnave. Tako tudi 49. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki velja od 1. 1. 2003.