Jedro

Okvara vozila na poti na glavno obravnavo je lahko razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne predstavlja pa podlage za ugotovitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP, češ da stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ki je kljub njeni odsotnosti opravilo glavno obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki neplačani del kupnine za stroj za mešanje testa v znesku 41.020,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je prodajna pogodba za isti stroj razdrta in da mora tožeča stranka toženi vrniti plačani del kupnine v znesku 200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje prekršilo načelo o zaslišanju obeh pravdnih strank, dejanskega stanja tehnične narave pa ni ugotovilo s pomočjo izvedenca. Na obravnavo dne 22.2.1994, na kateri je bila izdana sodba, pooblaščenec tožeče stranke ni uspel priti zaradi okvare na vozilu med vožnjo v Ljubljano. Če bi mu uspelo priti, bi opravičil tudi izostanek direktorja tožeče stranke, ki je bil na službni poti.

Tako je sodišče lahko zaslišalo samo priče tožene stranke, ki seveda izpovedujejo v njihovo korist. S tem tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Trdi tudi, da do razdrtja pogodbe nikoli ni prišlo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke (onemogočenje stranki, da bi se udeležila postopka) niti kakšne druge absolutne bistvene procesne kršitve iz 2. odst. 354. člena ZPP. Razlog, ki naj bi po zatrjevanju v pritožbi privedel do tega, da se pooblaščenec tožeče stranke ni udeležil glavne obravnave dne 22.2.1994 (okvara vozila na poti na sodišče), sploh ne predstavlja podlage za ugotovitev, da bi prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Ta kršitev bi bila namreč podana, če bi sodišče kršilo katero od procesnih zakonskih določb in bi to imelo za posledico, da se tožeča stranka ne bi mogla udeležiti pravde. V obravnavanem primeru pa naj bi do odsotnosti pooblaščenca tožeče stranke prišlo izključno zaradi razloga na njegovi strani. To pa bi bil lahko kvečjemu razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sicer pa pooblaščenec tožeče stranke okvaro vozila zatrjuje povsem pavšalno, brez kakršnihkoli konkretnih navedb o njej. Trditve o tem pa niso prepričljive niti zato, ker je pooblaščenec že pred narokom za glavno obravnavo, z dopisom z dne 18.2.1994 predlagal njeno preložitev in kot razlog navedel odsotnost zaradi zimskih počitnic. V tem dopisu je zatrdil, da je tudi njegova stranka takrat odsotna zaradi dopusta, medtem ko v pritožbi trdi, da je bila na službeni poti. To pa pomeni, da je imelo sodišče prve stopnje vse pogoje, da je po 295. členu ZPP lahko opravila glavno obravnavo brez tožeče stranke in njenega pooblaščenca. Na njej je seveda lahko izvedlo le razpoložljive dokaze, ne pa tudi tistih, ki mu jih s svojo neudeležbo ni omogočila tožeča stranka. V okviru teh dokazov in na njihovi podlagi ugotovljenih dejstev pa je pravilno ugotovilo, da je imel stroj za mešanje testa stvarno napako, zaradi katere je kupec po pravočasni, a neuspešni reklamaciji razdrl pogodbo (3. točka 1. odst. 488. člena ZOR). V posledici tega mu seveda ni treba plačati preostanka kupnine, že plačani del pa ima pravico zahtevati nazaj, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva plačila (1., 2. in 5. odst. 132. člena v zvezi s 1. odst. 497. člena ZOR).

V zvezi s trditvijo, da bi moralo sodišče s pomočjo izvedenca ugotavljati dejansko stanje "tehnične narave" pritožbeno sodišče pripominja, da takega dokaza tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni predlagala, v pritožbi pa ne zatrjuje, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Zato tega pritožbenega dokaznega predloga sodišče druge stopnje glede na določbo 496.a člena ZPP ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v okviru možnosti, ki sta mu jih dali pravdni stranki, pravilno in popolno ugotovilo ter nato materialno pravo pravilno uporabilo. Niti zatrjevane niti kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) ni napravilo. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo (368. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da odgovor na pritožbo, kakršnega je podala tožena stranka, ni v ničemer prispeval k lažji odločitvi o njej in stroški zanj torej za pravdo niso potrebni. Zato je odločilo, da jih mora tožena stranka nositi sama (1. odst. 155. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP).