Jedro

Prvostopenjski organ roka za dopolnitev vloge ne bi smel obravnavati kot prekluzivni rok, saj zamuda tega roka ne bi smela imeti škodljivih posledic za vložnika pod pogojem, da je vloga dopolnjena še pred izdajo akta, s katerim se odloči o vlogi. Rok iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP ni prekluziven iz razloga, ker ne gre za zakonski procesni rok, saj ni predpisan z zakonom, ampak ga postavi uradna oseba, saj ga je možno na prošnjo stranke tudi podaljšati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Univerze na Primorskem, Fakultete za A., št. 06544-91/18 z dne 19. 10. 2018, odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel prijavo tožnika za vpis na doktorski študijski program ... na Fakulteti za A. v študijskem letu 2018/19. V obrazložitvi sklepa navaja, da se je tožnik prijavil na vpis na doktorski študij program ... v študijskem letu 2018/19. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bil tožnik pozvan, naj svojo vlogo dopolni s predložitvijo overjene kopije diplomske listine, potrdilom o opravljenih izpitih na predhodnem študiju, kratkim predlogom raziskovanja na doktorskem študiju ter osnovnimi podatki o kandidatu, ki morajo vsebovati kratek življenjepis in bibliografijo. Prvostopenjski organ je določil rok za dopolnitev vloge, in sicer 3 dni od prejema obvestila. Tožniku je bil poziv vročen 24. 9. 2018, do izteka roka dopolnitve, to je do 27. 9. 2018, pa vloge ni dopolnil. 2. Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v svoji odločbi navaja, da se je tožnik na poziv za dopolnitev vloge odzval 26. 9. 2018 in poslal predlog raziskovanja in življenjepis, 28. 9. 2018 pa še kopijo dveh diplom in kopijo potrdila o opravljenih izpitih. Slednje pa je poslal v dopolnitev po pretečenem roku.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je dne 26. 9. 2018 po pošti poslal predlog raziskovanja in življenjepis, preostale štiri priloge pa čez dva dni, to je 28. 9. 2018. Nadalje navaja, da tožena stranka še ni izpolnila svojih obveznosti z dne 26. 8. 2016, da ga diskriminira in mu povzroča materialno škodo, ki znaša 1.500,00 EUR. Smiselno predlaga odpravo odločbe, zahteva pa tudi povrnitev navedene škode.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožniku dopis, s katerim je bil pozvan na dopolnitev vloge, vročen 24. 9. 2018. Rok za dopolnitev se je iztekel 27. 9. 2018. Tožnik je svojo prijavo dopolnil dne 26. 9. 2018, dodatno pa še dne 28. 9. 2018, kar je po poteku roka. Dopolnitev je bila poslana po roku, postavljenem za dopolnitev vloge, in ni ustrezala zahtevam razpisa (overjena kopija diplome in potrdila o opravljenih izpitih). Nadalje tožena stranka še obsežno navaja, zakaj po njenem mnenju tožnik zlorablja svoje pravice. Meni, da ga ne diskriminira. Pri tem pojasnjevanju podrobno opisuje tožnikova predhodna ravnanja (iz prejšnjih let) ob prijavi na doktorski študij. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V skladu s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) morajo vzgojno izobraževalni zavodi odločati po pravilih ZUP, ko odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev, saj navedeno določilo določa, da se ta zakon (ZUP) uporablja tudi v primeru, ko izvajalci javnih služb odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev. Pravna podlaga za ravnanje z nepopolnimi vlogami je 67. člen ZUP, ki me drugim določa, da če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, ampak mora organ zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti (prvi odstavek 67. člena ZUP). Nadalje iz drugega odstavka 67. člena ZUP izhaja, da če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo.

7. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ rok iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP, ki ga je določil za dopolnitev vloge, štel kot prekluzivni rok, saj je tožnikovo vlogo zavrgel, ker je v enem delu dopolnitev vloge poslal en dan prepozno. Sodišče šteje za nesporna dejstva, da se je rok za dopolnitev vloge iztekel 27. 9. 2018, pri čemer je tožnik v enem delu vlogo dopolnil že en dan prej (torej pred iztekom roka), to je 26. 9. 2018, v preostalem delu pa jo je dopolnil en dan po poteku roka, to je 28. 9. 2018. V konkretnem primeru sodišče ocenjuje, da so to nesporna dejstva, saj jih tožnik ne prereka. V upravnem spisu sicer ni vse dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, ali so navedeni roki res potekali tako, kot je navedeno, vendar pa jih glede na to, da tožnik teh dejstev ne prereka, sodišče šteje za dokazana.

8. Po mnenju sodišča pa prvostopenjski organ roka za dopolnitev vloge ne bi smel obravnavati kot prekluzivni rok, saj zamuda tega roka ne bi smela imeti škodljivih posledic za vložnika pod pogojem, da je vloga dopolnjena še pred izdajo akta, s katerim se odloči o vlogi. Kot je bilo že navedeno, je tožnik zadnjo dopolnitev vloge poslal 28. 9. 2018, izpodbijani sklep pa je bil izdan šele 19. 10. 2018, kar pa je kar precej časa po tem, ko je bila vloga že dopolnjena. Sodišče meni, da rok iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP ni prekluziven iz razloga, ker ne gre za zakonski procesni rok, saj ni predpisan z zakonom, ampak ga postavi uradna oseba, saj ga je možno na prošnjo stranke tudi podaljšati. Tako stališče je sodišče zavzelo tudi v zadevi III U 208/2015 z dne 21. 9. 2015, kjer je šlo za enako procesno situacijo.

9. Tožena stranka je sicer kot razlog za zavrženje vloge navedla tudi to, da naj dopolnjena vloga ne bi ustrezala zahtevam razpisa, pri čemer je mogoče razumeti, da naj bi bil zadržek, ker kopija diplome in potrdila o opravljenih izpitih niso bili overjeni. Vendar pa, če je bil v tem zadržek, ni pojasnila, zakaj ne verjame v verodostojnost kopij. S tem v zvezi sodišče opozarja na določbo tretjega odstavka 139. člena ZUP, po kateri si uradna oseba, ki vodi postopek, preskrbi po uradni dolžnosti podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco organ, ki je pristojen za odločanje ali drug državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila. Zato nikakor ni mogoče šteti vloge kot nepopolne zgolj zato, ker listina, o kateri se vodi uradna evidenca, ni overjena.

10. Ker je po presoji sodišča prvostopenjski organ napačno uporabil določilo drugega odstavka 67. člena ZUP, je iz tega razloga sklep odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. V ponovljenem postopku bo moral organ o vlogi odločiti po vsebini. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka.

11. Tožnik in tožena stranka sta s predlogom za zaslišanje strank smiselno predlagali, naj sodišče opravi glavno obravnavo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru namreč ZUS-1 v prvi alineji drugega odstavka 59. člena daje sodišču pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

12. Tožnik je s tožbo zahteval tudi povračilo materialne škode. V konkretnem primeru sodišče o tem ni odločalo, ker za to niso podani zakonski pogoji. Skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUS-1 namreč sodišče odloči o tožnikovem zahtevku, da se mu vrnejo stvari ali povrne škodo takrat, kadar samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu ZUS-1. Ker pa v konkretnem primeru sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ampak je izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tudi niso bili podani pogoji za odločanje o zahtevku za povrnitev škode.

K točki II izreka:

13. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, prisojeni znesek pa plača toženec. Tožnik pa povrnitev stroškov upravnega spora ni zahteval.