Jedro

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je subjektivni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podan le, če so vsi trije pogoji izpolnjeni kumulativno, da torej delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Ne glede na razlog, zaradi katerega delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, se lahko delodajalec odloči za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti.

Delavcu se lahko v primeru ugotovljenih nepravilnosti očita tudi, da je ravnal krivdno, vendar je delodajalec tisti, ki mora utemeljiti in dokazati odpovedni razlog ali kot razlog nesposobnosti ali kot krivdni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile ugotovljene nepravilnosti in napake posledica nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasnega dela tožnice in ne krivde.

Če toženka tožnici ne bi ponudila prostega ustreznega delovnega mesta, bi bila podana odpoved nezakonita, ker se je toženka s Kolektivno pogodbo zavezala, da bo delavcu, ki mu odpoveduje pogodbo zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ponudila drugo ustrezno delovno mesto, če ga bo imela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojni svetovalec IV, sklenjena v postopku odpovedi s ponudbo nove, da velja odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 16. 10. 2020, na priznanje pravic od 1. 5. 2021 na prejšnjem delovnem mestu, izplačilo razlike v plači in plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 16. 10. 2020 še velja, da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo po tej pogodbi o zaposlitvi, če to ni mogoče, pa ponuditi drugo pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto za nedoločen čas, priznanje vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 10. 2020 od 1. 5. 2021 dalje in plačilo razlike v plači (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Izpostavlja razliko med redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (poudarjena je subjektivna narava ravnanja delavca, kršitev je posledica odnosa do dela) in odpovedjo iz razloga nesposobnosti (nedoseganje pričakovanih rezultatov je ali posledica objektivne ali subjektivne nesposobnosti). Ponavlja, da je bila pri toženki zaposlena od leta 1995 in ni bilo pripomb na njeno delo vse do spremembe vodstva. Najprej so ji želeli odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove, ker pa bi to pomenilo plačilo visoke odpravnine, so ji ponudili delovno mesto, ki se ponuja pripravnikom. Delovna skupina za spremljanje dela je bila imenovana 29. 1. 2021, ko naj bi direktor ugotovil čedalje več nepravilnosti, kljub temu pa je 24. 2. 2021 njeno delo v letu 2020 ocenil z oceno dobro, čeprav je komisija za 5 mesecev v letu 2020 ugotovila, da je nesposobna. Navedeno kaže na to, da je odpoved posledica nesoglasij med tožnico in vodstvom. Skupina je bila imenovana mimo internih navodil toženke, člani niso bili usposobljeni za ocenjevanje dela tožnice, niso imeli opravljenih zahtevanih strokovnih izpitov, pri toženki so delali le kratek čas. Podana je tudi kolizija interesov vodje pravne službe A. A. in namestnika generalnega direktorja B. B., ker je bila tožnica članica komisije za spremljanje njunega poskusnega dela. A. A. je poleg tega želela prikriti lastne napake, zato ji sodišče ne bi smelo verjeti. Tožnica ni bila seznanjena s spremljanjem njenega dela, prav tako pa so spremljali le posamezna opravila, ki jih je izpostavil generalni direktor, in ni šlo za celovito presojo njenega dela. Očitki iz obdolžitve in odpovedi (v sedmi in deveti alineji vabila) so se spremenili, tudi zato je odpoved nezakonita, ker ji ni bila dana možnost obrambe. V obsežnih pritožbenih navedbah ponavlja svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji glede izpostavljenih strokovnih napak in nepravilnosti v odpovedi in nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da je več napak pri delu storila C. C. (vnesla je poskusno delo v pogodbe, kjer tega ne bi smela storiti), generalni direktor toženke je bil predsednik komisije za spremljanje poskusnega dela D. D., kjer se je zamudil rok za podajo odpovedi, pravna služba je pripravila obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi D. D., vendar nihče ni dobil odpovedi. Upravno sodišče je v zadevi II U 382/2020 dne 8. 3. 2021 opozorilo na napačna tolmačenja toženke pri interventni zakonodaji, ki jih je podala pravna služba, pa ni zaradi tega nihče prejel odpovedi. Sodišče je presojalo le določene očitke iz odpovedi, ostalih, kjer se je izkazalo, da so neutemeljeni, pa ne. A. A. je podala več napačnih pravnih stališč, zato je s svojo vlogo v postopku odpovedi želela ščititi svoj položaj in ji sodišče ne bi smelo verjeti. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati izpovedi C. C., saj je slednja še vedno zaposlena pri toženki. Toženka ni dokazala nesposobnosti tožnice, tega ni ugotovilo niti sodišče, ki je pri vsakem obravnavanem primeru le pavšalno in brez utemeljitve zaključilo, da je tožnica ravnala nestrokovno, nepravilno in ni dosegla pričakovanj delodajalca, ki niso bila nikjer opredeljena in izražena. Tožnici bi se lahko kvečjemu očitala neskrbnost, torej malomarnost in s tem krivda, ne pa nesposobnost. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka nasprotuje navedbam tožnice iz pritožbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se pridružuje dejanskim in pravnim razlogom iz izpodbijane sodbe in se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena kot vodja - direktor področja I na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2020. Opravljala je delo vodje kadrovske službe, in sicer vse od leta 2013. Toženka je tožnici dne 23. 3. 2021 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je odpoved prejela dne 10. 4. 2021, dne 26. 4. 2021 pa je podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojni svetovalec IV, ki velja od 1. 5. 2021. V odpovedi se tožnici med drugim očita, da dela ni opravljala strokovno, kvalitetno in pravočasno ter je v povprečju močno zaostajala za pričakovanimi rezultati dela, ker generalnega direktorja ni opozorila, da je v pogodbah o zaposlitvi za E. E., F. F. in D. D. nezakonito določeno poskusno delo in je predlagala imenovanje komisije za spremljanje poskusnega dela; zamudila je s pripravo pisne ocene o neuspešnem poskusnem delu za D. D.; generalnega direktorja ni opozorila, da obvestilo D. D. o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni zakonito; kljub pozivom v februarju 2021 ni podala predloga rešitve zadeve s D. D.; kadrovska služba je slednji v decembru 2020 omogočila delno izplačilo plače po pogodbi, ki je mirovala, delno pa po veljavni pogodbi o zaposlitvi, tožnica pa na to ni opozorila generalnega direktorja; odredila je pripravo in potrdila ter predlagala podpis pogodbe o zaposlitvi s G. G. ter ni opozorila generalnega direktorja, da ima na istem delovnem mestu še vedno veljavno pogodbo o zaposlitvi D. D.; generalnemu direktorju je predložila v podpis pogodbo o zaposlitvi z H. H., čeprav je prej prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela v pravni službi, generalnega direktorja pa na to ni opozorila, prav tako se ni pozanimala o razlogu za neuspešno poskusno delo pri vodji pravne službe; ni imela urejenih kadrovskih evidenc, točni seznam javnih uslužbencev, ki so imeli povečan obseg dela, je posredovala šele I. I.; v septembru 2020 je podala pojasnilo, da so javni uslužbenci, ki delajo na domu, upravičeni do nadomestila za uporabo lastnih sredstev le, če imajo delo na domu dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi; poslala je neusklajen Akt o pooblastilih in dostopih do zbirk osebnih podatkov ter aplikacij toženke ter drugih organov v mnenje svetu delavcev in sindikatu in ni upoštevala naknadnih pripomb pravne službe; po prošnji za dodelitev pravice za dostop do podatkov ZPIZ, ni pripravila pooblastila, ampak napotila na postopanje po aktu, ki ureja pooblastila; ob inšpekcijskem nadzoru dne 22. 2. 2021 ni podala ustreznih pojasnil o sklepu, da roki za opravo izpita niso tekli v času epidemije ter o razlogih za neopravo strokovnega izpita s strani vodje pravne službe; zaposlenih ni seznanila na običajen način o podaljšanju roka za opravo strokovnega izpita; imenovala je delovno skupino za promocijo zdravja in vpeljevanje ukrepov usklajevanja poklicnega in družinskega življenja z 18 člani, kar je v nasprotju z internimi akti toženke. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so navedeni očitki utemeljeni, zato je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje.

7. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) se lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če delavec zaradi subjektivnih ali objektivnih razlogov nesposobnosti ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Kadar delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, se šteje, da je podana subjektivna nesposobnost, če pa ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, pa gre za objektivno nesposobnost. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je subjektivni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podan le, če so vsi trije pogoji izpolnjeni kumulativno, da torej delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Ne glede na razlog, zaradi katerega delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, se lahko delodajalec odloči za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti. Ni potrebno, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov zaradi vseh treh subjektivnih okoliščin, sicer pa je toženka tožnici očitala nedoseganje pričakovanih rezultatov tudi zaradi nepravočasnega dela.1

8. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi lahko toženka tožnici podala le odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz izpodbijane odpovedi jasno izhaja, da se tožnici očita, da ni dosegala pričakovanih rezultatov, ker dela ni opravljala strokovno, kvalitetno in pravočasno. Ne očita se ji, da pričakovanj ni dosegla, ker je ravnala naklepno ali malomarno. Toženka je dokazala, da je do nepravilnosti prišlo zaradi neustreznega znanja oziroma nekvalitetnega dela ter prepoznega odzivanja in ne zaradi malomarnosti tožnice. Delavcu se lahko v primeru ugotovljenih nepravilnosti očita tudi, da je ravnal krivdno, vendar je delodajalec tisti, ki mora utemeljiti in dokazati odpovedni razlog ali kot razlog nesposobnosti ali kot krivdni.2 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile ugotovljene nepravilnosti in napake posledica nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasnega dela tožnice in ne krivde, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.

9. Tožnica neutemeljeno vztraja, da ni vedela, kakšna so bila pričakovanja toženke. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila tožnica že več let vodja kadrovske službe, zato je vedela, kaj se od nje pričakuje, pričakovani rezultati pa izhajajo tudi iz opisa njenih delovnih nalog3 in narave njenega delovnega mesta. Tožnica se ne more sklicevati na to, da se ni zavedala, da toženka od nje pričakuje, da bo poskrbela za zakonito izvedene postopke pri zaposlovanju in prenehanju delovnega razmerja, za pravilno izpolnjevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, da ne bo prišlo do istočasne zaposlitve dveh delavcev na istem delovnem mestu, da bo posredovala pravilne podatke o tem, koliko delavcev na posameznem področju ima povečan obseg dela, da bo ob inšpekcijskem nadzoru glede izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnih mest vedela, zakaj zaposleni nimajo opravljenega zahtevanega strokovnega izpita in bo glede tega podala ustrezna pojasnila, da bo poznala postopek usklajevanja splošnih aktov delodajalca s sindikati in svetom delavcev, postopek podeljevanja pooblastil in objave internih aktov. Slednje sodi v okvir delovnih zadolžitev vodje kadrovske službe.

10. Kolektivna pogodba zavoda J. (Kolektivna pogodba) v 29. členu določa, da mora obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveriti tričlanska komisija, ki jo imenuje generalni direktor na predlog vodstvenega ali vodilnega delavca ali na lastno pobudo. Ravnanje generalnega direktorja toženke, ki je dne 29. 1. 2021 imenoval tričlansko komisijo4 za pregled zakonitosti in pravilnosti dela tožnice, je bilo skladno z 29. členom Kolektivne pogodbe. Kolektivna pogodba ne predvideva ustanovitev delovne skupine, ampak komisije, že iz tega razloga je neutemeljeno sklicevanje tožnice na interna Navodila za imenovanje delovnih in projektnih skupin toženke (Navodila), poleg tega iz Kolektivne pogodbe jasno izhaja, da komisijo imenuje generalni direktor, kar pomeni, da se v teh primerih, tudi če bi se štelo, da je komisija delovna skupina, ne uporablja Navodil, zato so neutemeljene tudi ostale pritožbene navedbe o postopku ustanovitve delovne skupine. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da generalni direktor pri imenovanju komisije ni bil dolžan postopati po Navodilih, svoje razloge pa je ustrezno pojasnilo v 7. točki obrazložitve, zato ni podana smiselno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica neutemeljeno vztraja, da komisija ni bila imenovana 29. 1. 2021, glede na to, da datum njenega imenovanja izhaja iz odločbe (B4), da je bila komisija takrat ustanovljena, pa so zaslišani kot priče potrdili člani komisije, K. K., B. B. in A. A. Pregled tudi ni bil omejen na obdobje od 1. 12. 2020 do 28. 2. 2021. Komisiji je bilo naloženo naj pregleda tudi ostale zadeve, ki bi se odkrile tekom pregleda, torej pregled ni bil omejen izključno na posamezna izpostavljena ravnanja oziroma obdobje. Dejstvo, da so bile ugotovljene nepravilnosti tudi v mesecu februarju in marcu 2021, torej v času delovanja komisije, tako na kaže na to, da je bila komisija imenovana za nazaj.

11. Toženka je dokazala, da je tožnica v zadnjih 6 mesecih pred odpovedjo storila več strokovnih napak, njeno delo ni bilo kvalitetno, v določenih primerih dela ni opravila pravočasno, kar potrjuje očitek iz odpovedi o nedoseganju pričakovanih rezultatov dela zaradi nesposobnosti, zaradi katerih je toženka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi ne glede na to, da ni bilo celotno delo tožnice nestrokovno in nekvalitetno. Čeprav delavec določene naloge opravi v skladu s pričakovanji, to ne pomeni, da delodajalec ne more podati odpovedi, če ugotovi, da je v določenih primerih delavec storil več strokovnih napak, da je bilo njegovo delo nekvalitetno in nepravočasno. Glede na to, da se tožnici očitajo napake storjene v septembru,5 decembru 2020 in januarju, februarju ter marcu 2021, je nepomembno, da je bila tožnica za leto 2020 s strani generalnega direktorja ocenjena z oceno dobro.

12. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, Kolektivna pogodba ne določa kdo je lahko član komisije, pravilno pa je presodilo, da so bili generalni direktor, namestnik generalnega direktorja in vodja pravne službe ustrezno strokovno usposobljeni za to delo. Imeli so ustrezno strokovno znanje in izkušnje, da so lahko preverili pravilnost ravnanja tožnice v posameznih primerih, pritožbeno sodišče pa se strinja z razlogi iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe s tem v zvezi. Tožnica v pritožbi takšnemu dokaznemu zaključku neutemeljeno nasprotuje s ponavljanem že podanih razlogov, na katere je sodišče prve stopnje celovito odgovorilo. Čeprav sta bila A. A., vodja pravne službe, in B. B., namestnik generalnega direktorja, zaposlena pri toženki 5 mesecev, to ne pomeni, da nista bila strokovno usposobljena za presojo strokovnosti in kvalitete tožničinega dela. Na to ne vpliva niti okoliščina, da se jima še ni izteklo poskusno delo kot tudi ne, da je bila tožnica članica komisije za spremljanje njunega poskusnega dela. Dokazni postopek je potrdil, da je bila večina nepravilnosti, ki jih je izpostavila komisija in so bile očitane v izpodbijani odpovedi, posledica nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasnega dela tožnice. Nepomembno je tudi dejstvo, da člani komisije ob imenovanju še niso imeli opravljenega strokovnega izpita, saj slednji ni pogoj za imenovanje v komisijo, prav tako pa ne vpliva na sposobnost preverjanja strokovnosti in kvalitete tožničinega dela. Poleg tega iz pritožbe izhaja, da so člani komisije strokovne izpite opravili, pri čemer pa je toženka dne 12. 1. 2021 sprejela sklep, da zaradi epidemije roki za opravo strokovnih izpitov niso tekli, zato v času imenovanja v komisijo še niso imeli opravljenega strokovnega izpita.

13. Kolektivna pogodba ne predvideva, da mora toženka delavca, za katerega imenuje komisijo iz 29. člena Kolektivne pogodbe, s tem seznaniti. Šele po zaključenem postopku preverjanja delovnih rezultatov, če se ugotovi, da so podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitve iz razloga nesposobnosti, se mora pripraviti obdolžitev in delavca seznaniti z obstojem razlogov za podajo odpovedi (30. člen Kolektivne pogodbe, drugi odstavek 85. člena ZDR-1), kar je toženka storila in tožnici tudi omogočila zagovor. Delodajalec mora delavca seznaniti z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor. Ne gre pa za kršitev, če posamezne razloge nesposobnosti iz obdolžitve delodajalec ne navede kot odpovedni razlog v odpovedi, ali če delavcu, na podlagi njegovega zagovora, razlog iz obdolžitve spremeni tako, da se mu očita manjša napaka kot v obdolžitvi.

14. Toženka je spoštovala tudi svojo obveznosti iz 31. člena Kolektivne pogodbe in preverila, ali obstaja prosto ustrezno delovno mesto za tožnico. Ker je ugotovila, da ga ima, je tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, in sicer za delovno mesto samostojni svetovalec IV. Čeprav toženka sprva ni nameravala podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, to ni pomembno, saj prvotne odpovedi, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, tožnici ni vročila. Kolikor toženka tožnici ne bi ponudila prostega ustreznega delovnega mesta, bi bila podana odpoved nezakonita, ker se je toženka s Kolektivno pogodbo zavezala, da bo delavcu, ki mu odpoveduje pogodbo zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ponudila drugo ustrezno delovno mesto, če ga bo imela. Ponujeno delovno mesto samostojni svetovalec IV je ustrezno glede na peti odstavek 91. člena ZDR-1, čeprav ni predvidena enaka plača kot za delovno mesto vodja – direktor področja I. Delo sicer ne opravlja v L., ampak v območni službi M., urad za delo N., torej v kraju, ki je oddaljeno manj kot tri ure vožnje v obe smeri z javnimi prevoznimi sredstvi. Četudi toženka delovno mesto samostojnega svetovalca IV ponudi tudi pripravniku, to ne pomeni, da je šlo za neustrezno delovno mesto, pri čemer je tožnica na novo delovno mesto prenesla vseh 10 doseženih napredovanj in ji posledično ni bila določena najnižja plača, prav tako ni zatrjevala, da je imela toženka prosta druga ustrezna, višje vrednotena delovna mesta. To pavšalno navaja v pritožbi, pri čemer ne navede katera višja ustrezna delovna mesta naj bi bila prosta. Glede na to, da novo delovno mesto ni vodstveno, plača ni primerljiva, vendar slednje, glede na odsotnost pravočasnih in konkretiziranih navedb o prostih ustreznih višjih delovnih mestih, ne kaže na načrtno degradacijo tožnice.

15. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je izkazano nestrokovno ravnanje tožnice, ker je vztrajala, da se v pogodbah o zaposlitvi določi poskusno delo, čeprav so delavci to delo že opravljali in je tudi predlagala imenovanje komisije za spremljanje poskusnega dela. Tožnica je decembra 2020 za F. F. in januarja 2021 za E. E. potrdila in generalnemu direktorju toženke predložila v podpis pogodbi o zaposlitvi, kjer je bilo določeno 3 mesečno poskusno delo, generalnega direktorja pa ni opozorila, da to ni zakonito, prav tako mu je predlagala imenovanje komisije za spremljanje njunega poskusnega dela, ponovno brez opozorila o nezakonitosti takega početja. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da je pogodbi pripravila C. C., saj je bilo ugotovljeno, da je bilo poskusno delo določeno, ker je tožnica zagovarjala stališče, da čeprav je delavec že bil zaposlen na istem delovnem mestu, mora imeti v novi pogodbi določeno poskusno delo, če je bilo v razpisu predvideno, da bo z izbranim kandidatom dogovorjeno poskusno delo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je stališče, da se delavcu, ki je delo na posameznem delovnem mestu že opravljal, določi poskusno delo, zgrešeno, poskusno delo pa določeno nezakonito. Tožnica je zagovarjala nepravilno stališče, kar kaže na pomanjkljivo poznavanje strokovnega področja, ki ga je vodila. Tožnica neutemeljeno ponavlja, da je opozarjala, da se to ne sme početi, pri čemer se sklicuje na sporočilo z dne 28. 1. 2021. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je svoje stališče spremenila šele po tem, ko je generalni direktor toženke, K. K., ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z O. O. posegel v takšno prakso, zaradi pritožbe slednjega, kar je bilo po sklenitvi spornih pogodb o zaposlitvi s F. F. in E. E. C. C. je bila tista, ki je tožnico v decembru 2020 opozorila, da tako določeno poskusno delo ni dopustno in ji s tem v zvezi poslala tudi zapise, kjer je bilo podčrtano, da ni potrebe, da je v razpisih določeno poskusno delo in ni dopustno, da se ob vnovični zaposlitvi na istem delovnem mestu določi poskusno delo (B31). Če tožnica ne bi zagovarjala takšnega stališča, ne bi bilo razloga, da bi ji C. C. poslala primere iz sodne prakse glede tega. Tudi po presoji pritožbenega sodišča predloženo sporočilo C. C. negira navedbe in izpoved tožnice, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo C. C. in K. K. in ne tožnici.

16. Tožnica neutemeljeno izpostavlja, da je K. K. vedel za to, da poskusno delo ne bi smelo biti določeno, pa je vseeno podpisal pogodbi o zaposlitvi s F. F. in E. E. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je generalni direktor želel vedeti, zakaj je ob ponovnih zaposlitvah določeno poskusno delo, tožnica pa mu je zatrjevala, da mora tako biti, ker bodo drugače imeli težave ob inšpekcijskem pregledu, generalni direktor pa ji je verjel, ker je mislil, da je to v javni upravi urejeno drugače. Pogodba s F. F. in E. E. je bila podpisana 26. 1. 2021, pogodba z O. O., kjer je K. K. zahteval spremembo te prakse, pa je bila sklenjena kasneje. Tožnica je obvestila C. C., da se mora v vseh primerih, kjer je delavec že opravljal to delo, poskusno delo pa je določeno v objavi, izpustiti določbo o poskusnem delu in pojasniti zakaj ni določeno, šele po sklenjenih pogodbah s F. F. in E. E., to je 28. 1. 2021. Če bi držale navedbe tožnice, da je C. C. na to ves čas opozarjala, potem bi to izhajalo tudi iz njenega sporočila dne 28. 1. 2021, vendar je tožnica tega dne napisala, da predlaga, da se tako piše v vse pogodbe, kjer je poskusno delo v objavi in ga v pogodbi ne bo, kar kaže na novo prakso.

17. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da če K. K. ni vedel, da se poskusno delo ne sme določiti v pogodbah o zaposlitvi pri delavcih, ki so delo na istem delovnem mestu že opravljali, ni bil primeren kandidat za komisijo. K. K. je bil generalni direktor toženke in kot takšen primeren za člana komisije, ki je preverjala obstoj razloga nesposobnosti pri eni od vodji služb toženke. Generalni direktor je pri tožnici preverjal, zakaj so v pogodbah takšne določbe, kar kaže na to, da mu kadrovsko področje ni neznano, vendar se je zanesel na njeno pojasnilo, vse do sklenitve pogodbe z O. O., ki se je glede tega pritožil. Pa četudi bi podpisal pogodbi s F. F. in E. E. po tem, ko je zahteval spremembo prakse glede določanja poskusnega dela, pa je podpisal pogodbe, katerih ustreznost je predhodno potrdila vodja kadrovske službe in se je zanesel, da je pogodbe ustrezno strokovno preverila. Prav tako tožnica neutemeljeno oporeka verodostojnosti izpovedi C. C., ker je priča še vedno zaposlena pri toženki. Slednje ne pomeni, da je zaradi tega njena izpoved neverodostojna. Pritožba povsem pavšalno še navaja, da je bila izpoved C. C. neprepričljiva, ker naj ne bi imela jasnih odgovorov na postavljena vprašanja. Iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče C. C. izhaja, da je priča na vprašanja podajala jasne odgovore, tožnica pa ne konkretizira, na katera vprašanja naj priča ne bi dala jasnega odgovora, zato se te pritožbene navedbe niti ne da preizkusiti.

18. Glede na navedeno, tožnica neutemeljeno vztraja, da ni bila seznanjena, da je v pogodbi F. F. in E. E. določeno poskusno delo. Poleg tega iz izpodbijane sodbe izhaja, da so bile vodje služb pri toženki dolžne pregledati in potrditi pogodbe pred njihovim podpisom s strani generalnega direktorja. Tožnica ni dokazala, da bi morala dnevno pregledati ogromno število pogodb, niti ni podala trditev, koliko pogodb je morala dnevno pregledati in potrditi. Ne očita se ji, da je morala preveriti in odobriti čisto vsak dokument, ki je šel iz kadrovske službe, zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi, če bi držale njene pavšalne navedbe, da je bilo pogodb veliko, pa je v primeru F. F. in E. E. šlo za vodji območnih služb, zato je bilo ravnanje tožnice, če ni natančno prebrala pogodbi, preden ju je potrdila, nestrokovno, kot tudi nekvalitetno, glede na to, da je šlo za zasedbo pomembnih delovnih mest. Tožnica pri tem po eni strani trdi, da je že pred januarjem 2021 morala večkrat opozoriti C. C. na nepravilno določanje poskusnega dela, pa ni natančno preverila pogodbe o zaposlitvi za pomembni delovni mesti ob ponovni zaposlitvi vodij na istem delovnem mestu, kljub zatrjevanem opozarjanju na napačno določanje poskusnega dela, kar kaže na nekvalitetno in nestrokovno vodenje in nadzor nad delom kadrovske službe.

19. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi navedbe iz odpovedi, da je tožnica enako strokovno napako napravila pri D. D., ker je junija 2020 predlagala podpis pogodbe o zaposlitvi s poskusnim delom in imenovanje komisije za spremljanje poskusnega dela, čeprav je D. D. predhodno to delo že opravljala, generalnega direktorja pa ni opozorila, da je takšno početje nepravilno. Ker je navedeno ravnanje izven obdobja 6 mesecev pred podajo odpovedi, se sodišču prve stopnje do tega ni bilo potrebno opredeljevati, čeprav je tožnica trdila, da je to storila na zahtevo generalnega direktorja. S tem, ko se je sodišče opredelilo do navedb strank s tem v zvezi, ni napačno uporabilo tretjega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pojasnilo, da se ta primer ne more upoštevati pri odpovedi in ga tudi ni štelo kot utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga nesposobnosti.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo ravnanje tožnice, ki pri izdelavi ocene poskusnega dela za D. D. ni upoštevala roka iz 21. člena Kolektivne pogodbe, nestrokovno, nekvalitetno in prepozno. Kolektivna pogodba v 21. členu določa, da mora komisija za oceno poskusnega dela najkasneje 15 dni pred iztekom poskusne dobe podati pisno oceno z obrazložitvijo, z njo seznaniti delavca in jo predložiti generalnemu direktorju. Gre za urejanje strokovnega vprašanja, povezanega s kadrovanjem pri toženki, tožnica pa je zaslišana povedala, da ne ve, če je v Kolektivni pogodbi res določeno, da se mora delavca seznaniti z oceno dela 15 dni prej, kar kaže na nepoznavanje ureditve pri toženki in torej na nestrokovno in nekvalitetno opravljanje dela. D. D. je bila z oceno seznanjena pred iztekom poskusnega dela, ni pa prejela pisne ocene 15 dni pred iztekom poskusnega dela.6 Čeprav ZDR-1 ne določa, kdaj mora delavec prejeti pisno oceno poskusnega dela, pa to določa 21. člen Kolektivne pogodbe, ki jo mora toženka spoštovati. Tožnica je bila v komisijo za spremljanje poskusnega dela imenovana bolj zaradi postopka, kot je to izpovedala sama, kljub temu, da je C. C. poslala opozorilo, do kdaj mora biti pripravljena ocena, roka ni spoštovala in ni izpeljala postopka skladno s Kolektivno pogodbo. Čeprav sta bila v komisiji še dva člana, je bila tožnica kot vodja kadrovske službe članica komisije, da bi bil postopek izpeljan pravilno. Gre za strokovno področje v pristojnosti kadrovske službe, zato se ne more sklicevati, da sta tudi druga dva člana zamudila ta rok. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je bilo poskusno delo določeno nezakonito, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica tista, ki je vztrajala na nepravilnem stališču, da se mora določiti poskusno delo, če je to predvideno v razpisu, čeprav je delavec to delo že opravljal. Tožnica je na nepravilnem (nestrokovnem) stališču vztrajala do 28. 1. 2021, poskusno delo D. D. pa se je izteklo 30. 9. 2020, zato se ne more sklicevati, da se ocene ne bi smelo niti izdelati in je s tem ščitila toženko.

21. Nestrokovno delo tožnice je toženka izkazala tudi s tem, ko je tožnica 14. 12. 2020 potrdila in v podpis generalnemu direktorju predložila obvestilo D. D. o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na zgoraj pojasnjeno, se tožnica ne more sklicevati, da je bilo poskusno delo nezakonito določeno. Sodišče prve stopnje se je v 22., 23. in 24. točki opredelilo do vseh ugovorov tožnice glede zamude roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in potrditvijo obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi D. D., ki jih ponavlja v pritožbi. Kadrovska služba je tista, ki je odgovorna za pravilno sklenitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi in mora izpeljati postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela po predpisanem postopku. Tožnica je bila članica komisije za spremljanje poskusnega dela D. D. prav zaradi postopkovnega vidika, zato bi morala, ko je bila podana negativna ocena, poskrbeti za pravočasno izvedbo postopka odpovedi, česar ni storila, ampak je na poslano odpoved odreagirala po več kot enem mesecu, pri čemer se je z odpovedjo strinjala, vendar odpoved ni bila vročena zaradi zamujenega roka.

22. V obdolžitvi se je tožnici sicer očitalo, da je pripravila obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas D. D. in ga potrdila, v odpovedi pa, da je odredila pripravo potrdila in ga potrdila, vendar gre za milejši očitek, tožnica pa se je do tega odpovednega razloga lahko opredelila in se tudi je. Čeprav je bilo tekom postopka dokazano, da tožnica ni odredila priprave potrdila, ampak je to naredila pravna služba, ker je bil zamujen rok za odpoved, pa je tožnica, čeprav sama trdi, da je takšno obvestilo nezakonito, to obvestilo potrdila in ni opozorila generalnega direktorja, da ne gre za zakonit način prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Slednje potrjuje očitek, da je bilo delo tožnice nestrokovno in nekvalitetno. Toženka je od vodje kadrovske službe utemeljeno pričakovala, da bo generalnega direktorja pred podpisom takega obvestila opozorila, da tako ravnanje ni pravilno, vendar se želi na ta način rešiti nastalo situacijo. Tožnica je bila tista, ki je potrdila obvestilo, preden ga je podpisal generalni direktor, zato bi ga morala opozoriti, da to obvestilo ni zakonito, kot je pravna služba opozorila kadrovsko službo.

23. Glede na pojasnjeno se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da pravna služba zaradi svojega ravnanja ni bila sankcionirana in sodišče ne bi smelo slediti izpovedi A. A., ker je želela le obremeniti tožnico in prikriti svoje napake. Nepravilno ravnanje drugih ne pomeni, da je tožnica ravnala strokovno. Pravna služba je razpolagala s pogodbo o zaposlitvi, kjer je bilo določeno poskusno delo, kot tudi z negativno oceno poskusnega dela, zato ni izpostavila, da je takšna odpoved nezakonita. Ker se je tožnica prepozno odzvala na pripravljeno odpoved, je bilo pojasnjeno, da je rok zamujen in je pravna služba pripravila obvestilo. Pri tem je pravna služba kadrovsko službo opozorila, da to sicer ni pravilno, vendar se želi na ta način rešiti zaplet, tožnica pa tega opozorila ni prenesla naprej. Tožnica je nato na podlagi obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi D. D. obvestila, da ni več direktorica območne enote, torej ne držijo niti njene navedbe, da se sama ni strinjala s tovrstnim ravnanjem.

24. Tožnica je kot vodja kadrovske službe v decembru 2020 potrdila podpis pogodbe o zaposlitvi s G. G. za delovno mesto vodja – direktor območne službe III (P.) z nastopom dela 16. 12. 2020, čeprav je bila na tem delovnem mestu še vedno zaposlena D. D. Ta pogodba je bila pripravljena 2. 12. 2020, s strani G. G. pa podpisana 4. 12. 2020, ko je bila na istem delovnem mestu še vedno zaposlena D. D. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je ravnanje tožnice, ki generalnega direktorja ni obvestila, da se pogodba s G. G. sklepa, čeprav je za isto delovno mesto še vedno veljavno sklenjena pogodba s D. D., predstavljalo hudo strokovno napako. Sodišče prve stopnje tožnici s tem v zvezi ne očita malomarnosti, kot to neutemeljeno navaja pritožba, ki jemlje zapis sodišča prve stopnje iz konteksta. Da bi tožnici moralo biti znano, se nanaša na to, kakšen je rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešnega poskusnega dela. Iz celotne obrazložitve v 27. točki izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se tožnici očita hudo strokovno napako, in ne neskrbnost. Vodja kadrovske službe ne more potrditi podpisa pogodbe o zaposlitvi z novim delavcem za delovno mesto, kjer ima še zaposlenega delavca, pri čemer ni gotovo, da bo delavcu, ki je še vedno zaposlen na tem delovnem mestu, dejansko prenehalo delovno razmerje pred nastopom dela drugega delavca.7 Takšno ravnanje je nestrokovno. Če že potrdi takšno zaposlitev, pa mora o tem obvestiti generalnega direktorja, saj je on tisti, ki podpiše pogodbo o zaposlitvi, tega pa tožnica ni storila, kar potrjuje očitek o nestrokovnem in nekvalitetnem delu. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da je bil generalni direktor seznanjen s situacijo D. D. in je sam izbral G. G. za novo vodjo območne službe P. Generalni direktor ima bistveno večji obseg dela kot vodja kadrovske službe, saj odgovarja za celotno poslovanje toženke, ne le ene službe. Vedel je, da je podana ocena o neuspešnem poskusnem delu D. D., ta odločitev je bila sprejeta že v septembru 2020, pogodba o zaposlitvi za G. G. pa se je podpisala šele decembra 2020, ob podpisu pa ni bil opozorjen, da pogodba o zaposlitvi D. D. za to delovno mesto še vedno velja. Toženka je utemeljeno pričakovala, da bo vodja kadrovske službe na to opozorila.

25. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnici glede navedenega razloga ni bil omogočen zagovor, ker se ji je v obdolžitvi očitalo, da je pripravila pogodbo, v odpovedi pa, da je odredila pripravo in potrdila ter predlagala podpis pogodbe generalnemu direktorju. S tem, ko se tožnici v odpovedi ne očita več, da je pripravila pogodbo, se ji očita manj, tožnica pa se je glede potrjevanja te pogodbe o zaposlitvi lahko izjavila v svojem zagovoru in se tudi je. Čeprav ni naročila C. C., da pogodbo pripravi, pa je pogodbo potrdila in predlagala generalnemu direktorju podpis brez opozorila o dvojni zaposlitvi, kar glede na zgoraj pojasnjeno dokazuje, da je delo opravila nestrokovno in nekvalitetno.

26. Tožnici se je v obdolžitvi očitalo, da je v sistemu spremenila plačni razred za D. D., čeprav ni oživela njena pogodba za delovno mesto svetovalec generalnega direktorja, zato ji je bila decembra 2020 izplačana delno plača po pogodbi za vodja – direktor območne službe III in delno po pogodbi svetovalec direktorja, o čemer tožnica ni opozorila generalnega direktorja. V odpovedi se je tožnici s tem v zvezi očitalo, da je to storila kadrovska služba, tožnica pa generalnega direktorja o tem ni opozorila, s čimer se je tožnici očitalo manj kot v obdolžitvi. Tožnica se je v zagovoru lahko opredelila do očitka o spremembi plače, zato ni bilo poseženo v njeno pravico do zagovora s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo to posledica predhodne napake, ko je tožnica potrdila in predložila v podpis obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi D. D. za delovno mesto vodja – direktor območne službe III. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da se je zanesla na pravilnost obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ker ga je pripravila pravna služba, glede na to, da je pravna služba opozorila na neustreznost tovrstnega obvestila. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je priča C. C. povedala, da je spremenila plačo po navodilu tožnice (slednja o tem zaslišana res ni izpovedala), ampak je pravilno povzelo izpoved A. A., ki je izpovedala, da ji je C. C. povedala, da je to naredila po naročilu tožnice. Očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tako neutemeljen.

27. Pritožba neutemeljeno nasprotuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da tožnica ni podala odgovora, kako rešiti zadevo D. D., kljub večkratnim pozivom v februarju 2021, ampak je predlagala le sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je podala predlog, in sicer je predlagala, da se D. D. ponudi podobno delovno mesto z istim plačnim razredom. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz prepisa zaslišanja tožnice, tožnica ni znala pojasniti, kakšen je bil njen konkretni predlog za rešitev zadeve, to je dvojne zaposlitve na istem delovnem mestu. Delodajalec od vodje kadrovske službe utemeljeno pričakuje, da ne bo prišlo do dvojne zaposlitve na istem delovnem mestu, če pa do tega vseeno pride pa, da bo podala konkreten predlog za razrešitev nastale situacije. Pavšalni predlog, da se D. D. ponudi drugo delovno mesto z istim plačnim razredom, ne predstavlja strokovnega predloga za rešitev zapleta, poleg tega niti ni rečeno, da bi D. D. to sprejela. Tožnica je zaslišana še povedala, da je predlagala, da se s D. D. lepo pogovori, to je zaslišan povedal tudi generalni direktor, vendar ni imela trditvene podlage, da je kot način rešitve predlagala sklenitev sporazuma s D. D. Tudi sicer predlog, da se s D. D. pogovori, ne predstavlja predloga za sklenitev sporazuma. Zadeva se je rešila s sklenitvijo sporazuma, vendar ne na pobudo ali predlog tožnice. Tožnica v dogovorih ni sodelovala, ker ni bila aktivna in ni podala konkretnih predlogov, neutemeljeno pa navaja, da je bila situacija rešena na način, ki ga je predlagala. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da zato, ker ni bil sprejemljiv njen predlog, ne pomeni, da je nesposobna. Toženka je dokazala, da tožnica ni podala konkretnega predloga za rešitev situacije, čeprav bi se kot vodja kadrovske službe morala angažirati za rešitev situacije, za katero je bila odgovorna sama. Slednje kaže na nekvalitetno vodenje kadrovske službe, pomanjkanje samoiniciativnosti in strokovnega znanja pri urejanju nastale situacije.

28. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnica generalnemu direktorju predlagala sklenitev pogodbe o zaposlitvi z H. H. in ga ni opozorila, da so ji 14. 12. 2020 redno odpovedali pogodbo o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, prav tako pa se pred njeno zaposlitvijo pri vodji pravne službe ni pozanimala o razlogih za negativno oceno. Zakaj slednje kaže na nesposobnost tožnice, je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v 37. točki obrazložitve. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili direktorji samostojni pri odločitvi koga bodo zaposlili, je pravilna ugotovitev, da je s tem, ko tožnica generalnega direktorja ni opozorila, da bo po tem, ko je podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešnega poskusnega dela, podpisal z H. H. novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, ravnala nestrokovno. Glede na to, da H. H. ni opravila poskusnega dela tudi zaradi neprimernega odnosa in komunikacije ter da je bil generalni direktor podpisnik tako odpovedi kot nove pogodbe o zaposlitvi, je bilo tako ravnanje tožnice nestrokovno. Toženka je utemeljeno pričakovala, da bo tožnica na to opozorila. Neobičajno je, da delodajalec delavca odpusti zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ker ima neprimeren odnos do sodelavcev in neprimerno komunikacijo, nato pa ga ponovno zaposli v drugem oddelku.

29. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožnice, ki je poslala Akt o pooblastilih in dostopih do zbirk osebnih podatkov ter aplikacij toženke in drugih organov v mnenje svetu delavcev in sindikatov, brez predhodnega mnenja pravne službe in ni upoštevala njenih naknadnih pripomb, nestrokovno. Skladno z 10. členom ZDR-1 mora delodajalec predloge splošnih aktov, s katerimi določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo poznati delavci zaradi izpolnjevanja svojih delovnih obveznosti, poslati v mnenje sindikatu pri delodajalcu ali svetu delavcev, če ni sindikata. V mnenje se pošlje končna verzija akta, ki je že predhodno usklajena s strani notranjih služb delodajalca, ne pa prvotni predlog, na katerega lahko dajejo še pripombe notranje službe, saj bi bilo potem po vsaki spremembi potrebno ponovno pošiljati akt v mnenje. Spreminjal se je akt glede pooblastil in dostopa do osebnih podatkov, kar sodi tudi v področje pravne službe, zato je utemeljen očitek, da tožnica dela ni opravila kvalitetno in je ravnala nestrokovno, ker predhodno ni pridobila pripomb ostalih služb, še posebej pravne službe.8 Dokazni postopek je potrdil, da je bila tudi sicer praksa pri toženki, da se je akt najprej uskladil znotraj služb toženke, nato pa poslal v mnenje. Spremembe spornega akta predhodno niso bile obravnavane na ožjem kolegiju dne 14. 12. 2020, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve. Pravna služba o spremembah niti ni bila seznanjena, zato je neutemeljen ugovor tožnice, da so podali pripombe prepozno. Tožnica je s tem, ko je poslala neusklajeno verzijo akta v mnenje in pripombe sindikatu in svetu delavcev, ravnala nestrokovno. Nestrokovna je bila tudi njena reakcija, ko je po prejemu pripomb A. A. slednji predlagala, naj pripombe kar sama pošlje svetu delavcu in sindikatu, da bosta lahko pripravila odgovore v celoti. Glede na to, da je poslala neusklajeno verzijo akta, bi morala situacijo poskusiti sanirati in obvestiti svet delavcev in sindikat, da niso prejeli zadnje verzije in posredovati spremenjeno verzijo, upoštevajoč pripombe pravne službe.

30. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je toženka dokazala nestrokovno in nekvalitetno delo tožnice, ker ni imela urejenih kadrovskih evidenc glede uslužbencev, ki so delali na interventni zakonodaji (PKP) in uslužbencev, ki so slednje nadomeščali in so potrebovali nadomeščanje pri rednih nalogah. Očitek v obdolžitvi (17. alineja) je povsem enak očitku v odpovedi (14. alineja), zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je v odpovedi navedeno, da se je zahteval le seznam za tujino, kar naj ne bi bilo zapisano v obdolžitvi. B. B., namestnik generalnega direktorja, je tožnico prosil za seznam sodelavcev, ki delajo na tujini in imajo podpisan povečan obseg dela od 1. 2. 2021 do 30. 4. 2021 (B23) in ni zahteval seznam vseh zaposlenih s povečanim obsegom dela. Tožnica se zato neutemeljeno sklicuje na to, da se je seznam dnevno spreminjal. Iz prošnje namestnika generalnega direktorja je tudi razvidno, da želi le seznam delavcev, ki delajo na tujini in imajo dogovor o povečanem obsegu dela, tožnica pa je na seznam vključila tudi zaposlene razporejene na interventne ukrepe, ki so opravljali drugo delo po odredbi, čeprav namestnik generalnega direktorja ni zaprosil za te podatke. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je I. I. poslala drugačen seznam, ker je bilo zaprosilo drugačno, saj je imela isto navodilo, da pošlje seznam zaposlenih na tujini na povečanem obsegu dela, poleg tega pa je bila še zaprošena, da pošlje tudi seznam zaposlenih na interventni zakonodaji, kar izhaja iz primerjave elektronskega sporočila namestnika generalnega direktorja tožnici dne 3. 2. 2021 in A. A. I. I. dne 3. 2. 2021 (B23). Tožnica je na izrecno in jasno prošnjo namestnika generalnega direktorja poslala napačne podatke, saj je poslala podatke o javnih uslužbencih, ki delajo na tujini na povečanem obsegu in o javnih uslužbencih, ki so delali na interventnih ukrepih po odredbi, kar potrjuje očitek, da je delo opravljala nekvalitetno in nestrokovno. Sodišče prve stopnje je sledilo toženki, da je pravilen seznam I. I., ker je bilo prvotno prijavljenih za povečan obseg dela na področju izdaje delovnih dovoljenj (to področje so imenovali tujina) 29 javnih uslužbencev, tožnica pa je po pripombi namestnika generalnega direktorja navedla, da je imelo kar 33 zaposlenih povečan obseg dela. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj je pravilen seznam I. I. in ne tožnice. Tudi, če ni nikjer predpisano, da se vodi posebna evidenca delavcev, ki imajo dogovor o povečanem obsegu dela, pa mora kadrovska služba vedeti, kdo od delavcev ima sklenjen ta dogovor in imeti to ustrezno evidentirano, saj to sodi v delovno področje kadrovske službe,9 ki uslužbencem posreduje v podpis dogovore o povečanem obsegu dela, to vprašanje pa je pomembno tudi zaradi plačila ustreznega dodatka. Tudi tožnica je zaslišana povedala, da so imeli evidence oziroma sezname delavcev, zato neutemeljeno uveljavlja, da takšna evidenca ni predpisana. Neutemeljen je tudi ugovor, da je seznam pripravila druga delavka, saj je bila tožnica naprošena za posredovanje seznama delavcev na tujini s povečanim obsegom dela, naročila pa je pripravo seznama, ki je vključeval tudi delavce, ki niso imeli dogovorjenega povečanega obsega dela, čeprav namestnik generalnega direktorja ni želel teh podatkov.

31. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici utemeljeno očitala nestrokovno in nekvalitetno delo pri podaji pojasnila v septembru 2020, da javni uslužbenci, ki delajo na domu, dobijo nadomestilo za uporabo lastnih sredstev le, če imajo delo na domu določeno v pogodbi o zaposlitvi, pri tem pa je vztrajala do konca novembra 2020. Tožnica se neutemeljeno sklicuje, da je 24. 11. 2020 in 1. 12. 2020 dala navodilo, da se vsem, ki delajo na domu, plača nadomestilo, saj se očitek nanaša na obdobje od septembra do konca novembra 2020, kar je znotraj 6 mesečnega roka iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1. A. A. je zaslišana pojasnila, da je tožnica v septembru 2020 vztrajala, da lahko nadomestilo za delo na domu prejmejo le delavci, ki imajo dogovor o delu na domu vnesen v pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je priči utemeljeno sledilo, glede na to, da je v spisu tudi elektorsko sporočilo A. A. z dne 21. 9. 2020 (B24), v katerem je tožnico opozorila na neenako obravnavo, ker imajo vsi delavci, ki delajo na domu, po zakonu pravico do nadomestila. Takšno sporočilo ne bi bilo potrebno, če tožnica ne bi zavračala plačila nadomestila na domu delavcem, ki so delo opravljali na domu na podlagi odredbe toženke. Šele konec novembra 2020, po posredovanju sindikata in sveta delavcev, je tožnica dala pravilno navodilo, da se vsem, ki delajo na domu, plačuje nadomestilo (sporočilo z dne 24. 11. 2020 in 1. 12. 2020). Sodišče prve stopnje se je do teh dveh sporočil tožnice opredelilo, ko je pojasnilo, da je tožnica vztrajala pri napačnem tolmačenju vse do novembra 2020. Sklicevanje tožnice na akt, ki je bil sprejet s strani prejšnjega vodstva, je neutemeljeno, saj zakonodaja delavcem, ki delo opravljajo od doma, priznava pravico do nadomestila za uporabo lastnih sredstev (70. člen ZDR-1). Tožnica kot vodja kadrovske službe ni vedela, kako je urejeno to področje v veljavni zakonodaji in je zagovarjala napačno stališče vse do konca novembra 2020, kljub pojasnilu pravne službe (B24), kar je potrjuje očitek o nestrokovnem in nekvalitetnem delu.

32. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica ravnala nestrokovno in nekvalitetno, ko je po prejetem sporočilu A. A. z dne 28. 1. 2021, da naj se R. R. dodeli pravice za dostop do podatkov ZPIZ, odgovorila, naj postopa po določbah notranjega akta, ki ureja pooblastila. Iz sporočila A. A. z dne 28. 1. 2021 (B26) je jasno razvidno, da želi izdajo pooblastila za dostop do podatkov ZPIZ. Zraven je bilo poslano tudi sporočilo R. R., da prosi za odobritev pravice do dostopa, po odobritvi pa mora kadrovska služba izdati pooblastilo. A. A. je nato prosila za dodelitev pravice, kar je pomenilo izdajo pooblastila. Sporočilo ni bilo dvoumno ali nejasno. Tožnica bi morala izdati pooblastilo in ne bi smela napotiti na postopanje skladno z notranjimi akti, kar potrjuje, da dela ni opravila strokovno in kvalitetno.

33. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo ravnanje tožnice ob inšpekcijskem pregledu dne 22. 2. 2021 strokovno in kvalitetno. Inšpekcijski nadzor se je nanašal na anonimno prijavo, da generalni direktor, njegov namestnik in vodja pravne službe nimajo opravljenega strokovnega izpita, da ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje dela. Šlo je torej za nadzor kadrovskega in ne pravnega področja, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnica. Čeprav sta bili na pregledu tudi vodja pravne službe in pravnica, se je nadzor nanašal na kadrovsko področje, zato bi morala dati ustrezna pojasnila tožnica, kot vodja kadrovske službe, ne glede na to, ali se je prej glede tega dogovorila s sodelavkama. Tožnica se na pregled ni pripravila, saj ni preverila personalnih map, da bi videla, ali so bili izpiti opravljeni oziroma zakaj ne, kar potrjuje očitek o nekvalitetnem in nestrokovnem delu. Prijava se je nanašala na tri zaposlene, zato ji to ne bi vzelo veliko časa, ne glede na to, da je prišlo do pregleda kmalu po prejemu obvestila o pregledu. Tožnica je bila dne 20. 1. 2021 tudi seznanjena, da je bil rok za opravo izpitov podaljšan zaradi epidemije COVID-19, vendar teh pojasnil ni podala. Pojasnila je podala A. A., vendar je toženka utemeljeno pričakovala, da bo ustrezna pojasnila podala vodja kadrovske službe, saj se je nadzor nanašal na področje, ki ga je vodila. Poleg tega je bila prijava podana tudi zoper vodjo pravne službe, in bi bilo tudi zato primerno, da bi pojasnila podala tožnica in ne vodja sama zase. Ali je A. A. podala pojasnilo na začetku pregleda ali ob odhodu inšpektoric ni pomembno, saj tožnica ne zanika, da sama ni podala pojasnil, ki so se nanašala na izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnih mest, pri tem pa ne drži, da se je tožnici v obdolžitvi očitalo, da so bila pojasnila posredovana šele na koncu pregleda. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo le izpovedi A. A., ki je izpovedala zavajajoče in z namenom škodovati tožnici, saj je tudi tožnica zaslišana potrdila, da ni podala pojasnil s tem v zvezi.

34. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica dne 20. 1. 2021 prejela sklep generalnega direktorja št. ... z dne 12. 1. 2021, da roki za opravo strokovnih izpitov v času epidemije ne tečejo, z navodilom, da se s tem seznani tudi območne službe, tožnica pa ni upoštevala utečenega postopka pri toženki in ni poskrbela za objavo sklepa na intranetu. Tožnici se ne očita, da so bili direktorji območnih služb obveščeni šele 15. 2. 2021, zato so nepomembne pritožbene navedbe, da delavke niso pravočasno poslale tega obvestila. Tožnica je sicer dne 20. 1. 2021 ob 8:09 uri poslala sporočilo, da se sklep objavi tudi na intranetu, vendar pa je nato ob 11:28 uri poslala novo sporočilo, kjer je S. S. (v kopiji so bile še druge sodelavke) spraševala, ali predlaga, da se pošlje sklep samo direktorjem, ali objavijo tudi na intranetu, čeprav je predhodno na to vprašanje dobila jasen odgovor generalnega direktorja, da se naj o sklepu obvesti tudi območne službe, torej poleg objave na intranetu. Slednje kaže na nestrokovno ravnanje tožnice, ki je kot vodja spraševala podrejeno, kaj naj stori, čeprav je ona tista, ki bi morala dati jasna navodila in je slednja tudi dobila. Prav tako ne drži, da je bilo z obvestitvijo območnih služb, spoštovano izrecno navodilo generalnega direktorja, saj je iz odgovora slednjega jasno, da je potrebno poleg objave na intranetu, obvestiti tudi direktorje območnih služb. 35. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede nepravilnega imenovanja delovne skupine za promocijo zdravja in vpeljevanje ukrepov usklajevanja poklicnega in družinskega življenja zaposlenih na kolegiju dne 2. 3. 2021, kjer je v skupino imenovala 28 članov, delovne skupine pa imajo lahko največ 10 članov. Iz 3. točke zapisnika kolegija dne 2. 3. 2021 (B29 ) jasno izhaja, da se je imenovala delovna in ne projektna skupina. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da se je upoštevalo le izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tovrstna skupina že imenovana, njeno delo ni bilo časovno omejeno in ni imela končnih ciljev, zato je šlo za delovno in ne projektno skupino, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Glede na Navodilo ima lahko delovna skupina največ 10 članov, zato ravnanje tožnice, ki je imenovala 18 članov, kaže na njeno pomanjkljivo poznavanje področja delovanja kadrovske službe, ki je bila zadolžena za imenovanje te delovne skupine. Pritožbene navedbe, da se tožnici v odpovedi očita nepravilnosti pri drugi skupini kot v sodbi, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica storila strokovno napako pri imenovanju članov delovne skupine za promocijo zdravja in vpeljevanje ukrepov usklajevanja poklicnega in družinskega življenja zaposlenih, v obdolžitvi in odpovedi pa se očita strokovna napaka pri imenovanju prav te skupine.

36. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni opredelilo do očitka iz odpovedi glede interpretacije tožnice o neobstoju višje sile v času šolskih počitnic in določitve minimalne plače v pogodbi o zaposlitvi s D. D., saj to ni bilo potrebno. Čeprav sta ta dva očitka neutemeljena, je toženka dokazala več drugih, tudi hujših strokovnih napak, ki kažejo na nestrokovno in nekvalitetno opravljanje dela tožnice, kot tudi nepravočasno delo, kar zadostuje za presojo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti utemeljena. Tudi, če so bila med tožnico in vodstvom določena nesoglasja, je toženka dokazala, da je odpoved posledica subjektivnih razlogov nesposobnosti tožnice in ne zamer. Tožnica je od septembra 2020 do marca 2021 storila več (hujših) strokovnih napak, svojega dela v izpostavljenih primerih ni opravljala kvalitetno in pravočasno, torej ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, kar predstavlja utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožnica je kot vodja kadrovske službe vse do 28. 1. 2021 vztrajala pri nezakoniti praksi, da se z delavci, ki so bili že zaposleni na določenem delovnem mestu, ob ponovni zaposlitvi na istem delovnem mestu določi poskusno delo, ker je bilo v razpisu določeno, da se bo s kandidatom dogovorilo poskusno delo. Tožnica ni poznala relevantne delovnopravne ureditve poskusnega dela, kar sodi v strokovno področje kadrovske službe. Poleg tega je potrdila in predložila v podpis pogodbo o zaposlitvi s G. G. za delovno mesto vodja – direktor območne službe III (P.), čeprav je vedela, da je na tem delovnem mestu še vedno zaposlena D. D. in še ni bilo urejeno prenehanje njene pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, kljub temu pa se v februarju 2021 ni aktivno vključila v reševanje nastale situacije s podajo konkretnih in konstruktivnih predlogov. Že navedeno zadostuje za oceno, da je bilo delo tožnice nestrokovno in nekvalitetno. Poleg tega je toženka dokazala, da je bilo strokovnih napak še veliko več, da je tožnica v več primerih svoje delo opravila nekvalitetno, nestrokovno in tudi prepozno. Resda vsak pri svojem delu kdaj stori napake, kot to izpostavlja tožnica v pritožbi, vendar se tožnici ni očitala posamezna, osamljena napaka, ampak več, tudi hujših, strokovnih napak, ki gledano skupaj in ne vsaka zase, predstavljajo zadostno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Predmet tega spora so napake tožnice in ne drugih delavcev. Toženka je dokazala, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi imela utemeljen in resen razlog, kar pomeni, da je odpoved zakonita, čeprav toženka drugim delavcem, ki so storili posamezne strokovne napake, ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Tudi tožnica ni prejela odpovedi zaradi ene (manjše) napake.

37. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

38. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa krije svoje stroške pritožbenega postopka toženka, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

1 Prepozna izdelava pisne ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu za D. D. 2 Prim. VIII Ips 377/2006, VIII Ips 309/2016. 3 Iz opisa del in nalog izhaja, da je bila tožnica med drugim dolžna voditi in koordinirati naloge na vseh delovnih področjih (kadrovske) službe, sodelovati z nadzornimi službami, koordinirati in usklajevati delo med službami in zunanjimi ustanovami, spremljati in vrednotiti delo, oblikovati najzahtevnejše sistemske rešitve, voditi in sodelovati v najzahtevnejših projektnih in delovnih skupinah, urejati dokumentarna gradiva in evidence. 4 Sodišče prve stopnje sicer govori o delovni skupini, tudi iz poročila o obstoju razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 4. 3. 2021 izhaja poimenovanje delovna skupina, vendar gre, glede na 29. člen Kolektivne pogodbe, za komisijo. Poimenovanje komisije kot delovne skupine pa v ničemer ne vpliva na zakonitost odpovedi ali odločitev sodišča prve stopnje. 5 Oziroma vztrajanje pri nepravilnem stališču (glede plačevanja nadomestila za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu) od septembra do konca novembra 2020. 6 Poskusno delo se je izteklo 30. 9. 2020, ocena je bila izdelana 28. 9. 2020, D. D. pa je bila vročena 2. 10. 2020. 7 Ob podpisu pogodbe o zaposlitvi s G. G. še niti ni bil sprožen postopek prenehanja pogodbe o zaposlitvi D. D. za vodjo – direktor območne službe III (P.). 8 Ena od delovnih nalog tožnice je bila tudi koordinacija med službami toženke. 9 V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da mora tožnica urejati dokumentarni sistem in evidence.