Jedro

Za uspešno uveljavljanje zahtevka po 87. členu ZZVZZ mora tožeča stranka dokazati, da je delodajalec opustil zahtevane ukrepe ter da med njegovo opustitvijo ter poškodbo zavarovanca obstaja vzročna zveza. Ne zadošča zgolj ugotovitev, da določeni ukrepi niso bili izvedeni, temveč je treba vsakokrat ugotoviti tudi njihov pravno relevanten vpliv na nezgodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.834,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2012 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 443,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer zmotno uporabo materialnega prava, napačno ugotovljeno dejansko stanje ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Meni, da je za nastalo škodo podana izključna odgovornost samega delavca M. Ž. Toženec tistega dne, ko je prišlo do nesreče, na gradbišču ni bil prisoten. Za vodenje, organiziranje in nadziranje izvedbe tesarskih del je tega dne skrbel D. K. Slednji je potrdil odločitev, da se tram odstrani na takšen način, ki je nato privedel do poškodbe delavca. To dokazuje predložena pogodba o zaposlitvi, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je na ta način zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženec je zagotovil, da so bili delavci usposobljeni za opravljanje dela, ter jim zagotovil ustrezno opremo. Če delajo v nasprotju s tem, kar so jih glede varnosti pri delu učili strokovnjaki, toženec za to ne more odgovarjati. Na odločitev, kako bodo delavci opravili delo, ni imel nobenega vpliva. Sicer je tudi inšpektor ugotovil, da je toženec poskrbel za varnost pri delu. Stališče, kot ga zavzema sodišče, pomeni, da delodajalec odgovarja objektivno za vsako poškodbo, ki jo delavec utrpi pri delu. Nobeden od ukrepov, ki so navedeni v izjavi o varnosti z oceno tveganja, v obravnavanem primeru ni prišel v poštev, saj je bilo gradbišče zelo specifično. To je ob zaslišanju potrdil tudi delavec, ki je bil ob nezgodi poškodovan. O tem bi lahko izpovedal tudi sam toženec, če bi ga sodišče zaslišalo. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, poleg tega je sodišče z opustitvijo izvedbe tega dokaza kršilo načelo neposrednosti in načelo kontradiktornosti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritrjuje razlogom sodbe ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke terja povračilo škode v zvezi z delovno nesrečo z dne 28.5.2010, do katere je prišlo, ko je delavec tožene stranke M. Ž. pri izvajanju rušenja objekta stal na robu zida objekta ter pri odstranjevanju lesenega tramu izgubil ravnotežje, deloma tudi zaradi neočiščene podlage, ter padel na tla in se pri tem telesno poškodoval. 6. Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), ki določa pravico tožeče stranke, da od delodajalca zahteva povrnitev škode, če je bila poškodba zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, ki so predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

7. Za uspešno uveljavljanje tovrstnega zahtevka mora tožeča stranka torej dokazati, da je delodajalec opustil zahtevane ukrepe ter da med njegovo opustitvijo ter poškodbo zavarovanca obstaja vzročna zveza. Ne zadošča zgolj ugotovitev, da določeni ukrepi niso bili izvedeni, temveč je treba vsakokrat ugotoviti tudi njihov pravno relevanten vpliv na nezgodo.

8. V tem pogledu se izpodbijana sodba izkaže za pomanjkljivo, saj sodišče v 12 in 13 točki obrazložitve obširno našteva le to, kaj vse bi moral delodajalec glede na veljavne predpise storiti za varno opravljanje dela, manjkajo pa razlogi o tem, ali bi izvedba naštetih ukrepov dejansko preprečila padec delavca.

9. To velja predvsem za očitke toženi stranki, da ni izdelala kolektivnega varnostnega načrta ter da ob samem rušenju na gradbišču ni bila prisotna, kot tudi ne druga oseba, ki bi delavcem dajala navodila pri rušenju objekta. Te kršitve so namreč povsem splošne in ne povedo ničesar o tem, kako je to povezano s padcem delavca. Vzrok za nezgodo je tako mogoče iskati le v opustitvi konkretnega varnostnega ukrepa.

10. Ugotovitve sodbe, da tožena stranka ni zagotovila lovilnega odra, da ni poskrbela za to, da bi delavci delo opravljali privezani z vrvjo ter da ni poskrbela za varno odlaganje materiala na gradbišču, so po mnenju pritožbenega sodišča dovolj konkretne, a še vedno manjka ugotovitev o tem, ali bi navedeno preprečilo škodo. Takšno sklepanje, ki je za sodišče prve stopnje očitno samoumevno in zato v ničemer obrazloženo, je namreč vprašljivo, saj sodišče na podlagi izpovedi priče Ž. hkrati ugotavlja, da konfiguracija objekta ni omogočala uporabe zaščitne opreme ter da so delavci gradbeni oder odstranili zato, ker dela sicer ne bi mogli opraviti. Da bi ukrepi, ki jih predpisuje Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (ograja, lovilna mreža...), tudi v obravnavanem primeru preprečili padec z višine, bi moralo sodišče dejansko ugotoviti in to v sodbi tudi ustrezno pojasniti.

11. Pritožbeno sodišče tako v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljene pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj manjkajočih razlogov sodbe ne more nadomestiti. Zato je na podlagi določbe 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, kateri od ukrepov, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, bi bil primeren glede na lastnosti gradbišča in bi dejansko preprečil nastanek škodnega dogodka. Za ugotovitev tega dejstva bo moralo postaviti izvedenca s področja varnosti pri delu, saj sodišče samo nima potrebnega strokovnega znanja (243. člen ZPP). Takšen dokaz je tožeča stranka tekom postopka sicer predlagala, a ga sodišče ni izvedlo, pri čemer svoje odločitve tudi ni obrazložilo (v zadostni meri).

13. Ker je pritožba utemeljena že iz zgoraj pojasnjenega razloga, pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene očitke, saj ti na odločitev za sedaj ne vplivajo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.