Jedro

Oseba, ki je bila večkrat pravnomočno obsojena zaradi kaznivih dejanj in pravnomočno zaključeni postopki pred sodiščem niso imeli prevzgojnega učinka, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 3. odstavku 40. člena ZDRS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z obrazložitvijo, da je iz podatkov, ki so jih zbrale pristojne operativne službe Ministrstva za notranje zadeve razvidno, da je bil tožnik že večkrat pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj. Tožnik je na zaslišanju dne 7.1.1993 potrdil podatke o predkaznovanosti, ni pa predložil izpiska iz kazenske evidence, zato je tožena stranka, da bi ugotovila dejansko stanje vpogledala tudi uradne evidence o njegovi predkaznovanosti. Na podlagi dokumentacije v upravnem spisu je ocenila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, saj je očitno, da pravnomočno zaključeni postopki pred sodiščem na tožnika niso imeli prevzgojnega učinka, zato je njegovo vlogo v skladu z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS) zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je sicer res bil večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, vendar je šlo v obeh primerih za propagandni material zoper dejanja bivše SFRJ, ki je zatirala Albance na Kosovu. Meni, da ta predkaznovanost ne bi smela vplivati na negativno odločitev tožene stranke za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS) ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Ni sporno, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, kar tožnik v tožbi celo sam navaja, vendar se pri tem sklicuje, da je šlo za propagandni material zoper dejanja bivše SFRJ, ki je zatirala Albance na Kosovu. Ker politika Slovenije ni bila naklonjena politiki SFRJ do Albancev na Kosovu, meni, da ta predkaznovanost ne bi smela vplivati na negativno odločitev tožene stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Po presoji sodišča je tožena stranka odločila v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje določba 3. odstavka 40. člena ZDS. Glede na vrsto kaznivih dejanj, gre predvsem za tatvine, kar je bilo tožniku v postopku, ko je bil zaslišan tudi predočeno in tega tudi ni zanikal, je sodišče mnenja, da je tožena stranka odločila v skladu z diskrecijsko pravico, ki ji jo zakon daje in je to tudi utemeljila s tem, ko v izpodbijani odločbi navaja, da je očitno, da pravnomočno zaključeni postopki pred sodiščem na tožnika niso imeli prevzgojnega učinka in bi zato njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni lit RS, št. 1/91-I in 45/1/94).