Jedro

Vse zgoraj navedene okoliščine bi moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da je zasebna tožba sestavljena v skladu z zakonom in nima nobenih pomanjkljivosti, presojati na glavni obravnavi, kot to pravilno navaja pritožba.

Izrek

Pritožbi pooblaščenke zasebnega tožilca A. A. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje zasebno tožbo zasebnega tožilca A. A. z dne 8. 3. 2021 zoper obdolženega B. B., zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 5. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je zasebnemu tožilcu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj niso nastali.

2. Zoper tak sklep se je pritožila pooblaščenka zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi ter obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče predlagano kazen.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pooblaščenka se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je iz vsebine pritožbe razbrati, da z navedbami, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva zmotno ugotovilo, saj ni izvedlo glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze in zaslišalo obdolženca, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje.

5. S takšnimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče soglaša. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu ugotovilo, da je vložena zasebna tožba pravočasna in da vsebuje vse sestavine iz člena 434 ZKP ter nima nobenih formalnih pomanjkljivosti. Pri ocenjevanju oziroma materialnem preizkusu pa je sodišče prve stopnje opravilo napačno presojo sorazmernosti med pomenom kaznivega dejanja in škodljivimi posledicami oziroma nizke stopnje obdolženčeve krivde ter ocenilo, da bi imel kazenski postopek nesorazmerne posledice v primerjavi s pomenom kaznivega dejanja. Takšne svoje zaključke sodišče prve stopnje opira na okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno ter se pri tem sklicuje na posnetek iz kraja dejanja, ki ga v točki 5 povzema, ter zaključuje, da ravnanje zasebnega tožilca razvidno iz posnetka ni usmerjeno v mirno sosedsko življenje, katerega bi si naj zasebni tožilec želel, ampak v izzivanje reakcij obdolženca. Navedene okoliščine pa nikakor ne morejo imeti za posledico odločitev, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, ki sicer ni spregledalo, da je razžalitev, ki jo je obdolženi namenil zasebnemu tožilcu, nedvomno zavržna, vendar je napačno zaključilo, da je zasebno tožbo potrebno zavreči, ker je obdolženi žalitev izrekel zaradi ravnanj zasebnega tožilca ter da ne gre za težko in nevarno dejanje, ki bi ga bilo potrebno obravnavati kot kaznivo dejanje.

6. Vse zgoraj navedene okoliščine bi moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da je zasebna tožba sestavljena v skladu z zakonom in nima nobenih pomanjkljivosti, presojati na glavni obravnavi, kot to pravilno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje pa bo ravnalo pravilno, ko bo v obravnavani zadevi razpisalo glavno obravnavo, na kateri bo zaslišalo obdolženega in zasebnega tožilca ter izvedlo dokaze, za katere bo ocenilo, da so pravno relevantni ter nato o zadevi odločilo.

7. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenke zasebnega tožilca ugodilo in napadeni sklep razveljavilo (člen 402/III ZKP).